Dominique Venner ostaja eden najvplivnejših identitarnih mislecev in avtorjev. 21. maja, leta 2013, si je vzel življenje v Notredamski stolnici v Parizu. Njegovo dejanje je bilo protest proti demografski zamenjavi Evropejcev, obenem pa je zapustil svet pod lastnimi pogoji. Ob deseti obletnici njegove smrti objavljamo prevod njegovega poslovilnega pisma.
Zgodovina se ne giblje kot reka, temveč kot nevidna plima polna vrtincev. Vidimo vrtince, ne pa tudi plime. Takšen je zdajšnji zgodovinski trenutek, v katerem živijo Evropejci in Francozi. Nasprotujoči si vrtinci sedanjosti jim zakrivajo neusmiljeno plimo spopada civilizacij v njihovih deželah.
Zaradi nenehnih semantičnih sprememb v zadnjih stotih letih je izraz »kultura« izgubil svoj pomen. Uporablja se ga za vse, torej ne pomeni ničesar.
Evropejci znova krvavijo in umirajo zaradi tujih ciljev. V preteklosti smo videli preveč vojn v katerih so se med seboj klali najboljši primerki bele rase, vzroki ali posledice pa so bile ideologije, ki so same po sebi škodljive in sovražne Evropi kot domovini specifične rase in narodov.
Tolkien je bil torej kritičen do globalizma in s tem posredno tudi do sodobnega multikulturalizma. Srednji svet je vsekakor dom raznolikih ljudstev in kultur, vendar pa nikakor ni multikulturen v ideološkem smislu tega izraza.
J.R.R. Tolkien je najbolj znan kot avtor Gospodarja prstanov. Več let preden se je lotil pisanja Hobita ali Gospodarja prstanov pa je na papir spravil prve osnutke Silmariliona, zgodbe o nastanku in starejših dneh Srednjega sveta, ki je tudi temelj njegove mitologije. V tistih zgodnjih dneh, ko je bil Srednji svet še mlad, se je nadenj dvignila senca prvega temnega gospodarja Morgotha…
Približujemo se Božiču, kar je le še eno ime za zimski solsticij. Božič, ki je povezan z zimzelenim drevesom, se že od davnin praznuje v evropskih deželah kot praznik ponovnega prebujanja narave po zimskem počitku. Pri tem si ne moremo pomagati, da ne bi pomislili kako se bo tudi Evropa enega dne predramila iz svojega globokega spanca, pa čeprav le ta traja dlje od enega naravnega cikla.
Kdor ni intelektualno in duhovno sposoben, da bi dosegel določene družbene cilje ali interese se po navadi zateka k metodam nasilja. Pri tem ne gre nujno vedno za telesno nasilje, temveč se le to pojavlja v različnih oblikah. Najpogosteje se takšno nasilje definira drugače, da bi se slišalo bolj prijazno ušesom in da bi bilo opravičeno v očeh širše javnosti. Ideja »cilj opravičuje sredstvo« pa je nekakšno jedro vsake prikrite tiranije.
Človek je umrljiv, torej minljiv. Od trenutka, ko se rodimo, začnemo našo pot, ki ne glede na to kakšno življenje bomo živeli in kakšne odločitve bomo sprejeli, vodi v neizbežen konec. Nekatere konec doleti prej, druge kasneje. Pri tem lahko igrajo pomembno vlogo osebne odločitve na katere lahko vplivamo, morda še večjo pa različna naključja in dogodki, na katere sami nimamo vpliva.
Danes smo priča paradoksnemu dejstvu, da so največji zagovorniki tolerance ali strpnosti v resnici največji nasprotniki tega kar zagovarjajo. Tako nenehno klevetajo vse tiste, ki so podporniki ali predstavniki patriotskih, domoljubnih ali identitarnih gibanj. Iščejo vsako priložnost, da bi opravičili svoje sovraštvo in pregon do vseh idejnih nasprotnikov.
Način življenja, ki nam ga narekuje sodobna družba, ima velikokrat lahko nezdrave in negativne posledice na nas. Že zgodaj se lahko ujamemo v določene pasti in vzorce razmišljanja in obnašanja, ki nam jih podtika moderni svet. Tako, ne da bi se tega zavedali, postanemo samo še eno kolesce v obsežnem družbenem stroju, le še ena mravlja v človeškem mravljišču.
Sodobne evropske družbe se danes soočajo z negativnimi pojavi, ki jih, na splošno gledano, lahko uvrščamo v notranje in zunanje grožnje katerih posledica bo, če ne bodo pravočasno ustavljene, popoln razkroj Zahodne civilizacije. Glavno zunanjo grožnjo predstavlja množično priseljevanje, notranjo grožnjo pa subverzivne ideologije kulturnega marksizma in liberalizma.
Danes so organizacije in skupine, ki se zavzemajo za obstoj Evrope in evropskih narodov, močno stigmatizirane iz strani pristašev neoliberalne globalistične agende. Zato, ker drugače razmišljamo, ker drugače gledamo na svet in ker smo pripravljeni javno kritizirati vse oblike marksizma in liberalno-globalistične politike, smo avtomatsko označeni za “rasiste”.
Marksisti, anarho-kapitalisti, globalisti in liberalci so ustvarili negativno in napačno sliko o nacionalizmu, vendar pa so k temu prostovoljno prispevali tudi šovinisti. Nacionalizem se danes definira kot sovražna ideologija kljub temu, da gre dejansko za ideologijo, ki zagovarja odgovorno svobodo, avtonomnost in suverenost vsakega naroda…
Prejšnje leto sta se jeseni, oktobra 2020, končala dva politično obarvana sodna postopka. Obtoženci v obeh postopkih so se znašli na zatožni klopi predvsem zato, ker zagovarjajo ideje in nazore, ki se ne skladajo s splošnimi družbeno političnimi trendi v njihovih državah. V obeh primerih so bili obtoženci spoznani za krive.
Trenutno je ena izmed besed, ki jih najpogosteje slišimo v medijih, pa tudi med ljudmi, »pandemija«. Ko pa je govora o pandemiji lahko, če se vsi dobro zamislimo, pridemo do zaključka, da je od vseh smrtonosnih in nevarnih pandemičnih virusov na tem svetu pravzaprav najhujši »nenasitni pohlep človeka«.
Homer je izvor evropske tradicije. On nagovarja ogromno zmedo v kateri se je znašla Evropa. Zmedo, ki je vseprisotna: v politiki, religiji, splošni etiki, izobraževanju, delu in v načinu na katerega Evropejci vidijo same sebe.
Tradicija in kultura nista le narodna dediščina, temveč predstavljata tudi odraz duše nekega naroda. Zato njun zaton ne pomeni le izgubo bogatega izročila prednikov, temveč napoveduje tudi zaton in propad naroda samega.
Ko govorimo o mitih se moramo najprej sporazumeti glede pomenov besed in izrazov, ki jih nameravamo uporabljati, obenem pa moramo potrditi tudi, da bomo tem besedam pripisovali primeren pomen, ne glede na to kakšen je naš osebni pristop do te teme.
Izraz »aristokracija« pomeni v etimološkem in »dobesednem« smislu vladavino najboljših. Zaradi številnih napačnih razumevanj in dezinformacij pa je beseda ‘aristokracija’ postala slabšalni termin, ki za nevedne množice predstavlja nekakšno razvajeno, izkoriščevalsko, skorumpirano in arogantno “elito”.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 