Človek je umrljiv, torej minljiv. Od trenutka, ko se rodimo, začnemo našo pot, ki ne glede na to kakšno življenje bomo živeli in kakšne odločitve bomo sprejeli, vodi v neizbežen konec. Nekatere konec doleti prej, druge kasneje. Pri tem lahko igrajo pomembno vlogo osebne odločitve na katere lahko vplivamo, morda še večjo pa različna naključja in dogodki, na katere sami nimamo vpliva.
Danes smo priča paradoksnemu dejstvu, da so največji zagovorniki tolerance ali strpnosti v resnici največji nasprotniki tega kar zagovarjajo. Tako nenehno klevetajo vse tiste, ki so podporniki ali predstavniki patriotskih, domoljubnih ali identitarnih gibanj. Iščejo vsako priložnost, da bi opravičili svoje sovraštvo in pregon do vseh idejnih nasprotnikov.
31. maja 2021 je bilo v Sloveniji registriranih 27.868 nevladnih organizacij, njihovo število pa se vsako leto poveča za približno 500-1000. Vso to silno »nevladovanje« slovenske davkoplačevalce stane 372,12 milijonov evrov na leto. Ta znesek je količina javnih sredstev, ki jih nevladniki prejmejo iz proračuna naše države in se vzporedno s številom novih NVO-jev vsako leto tudi viša.
Če pazljivo analiziramo vsebino in delo skoraj vseh medijskih hiš ali korporacij, ne glede na to ali se ukvarjajo s politiko, vsesplošnimi dogajanji doma in po svetu, ali pa z modo, glasbo, zgodovino, umetnostjo in tako dalje, lahko opazimo vsiljevanje levičarskega svetovnega nazora, ne glede na to ali govorimo o »ortodoksnem« marksizmu, ali pa o njegovi novodobni izpeljanki, kot je kulturni marksizem frankfurtske šole.
Strpnost glavnih predstavnikov »napredka« se zelo hitro konča, če se kdo ne strinja z njihovimi načeli ali pa zagovarja drugačne poglede. To velja predvsem v primerih, ko gre za razmišljanja, ki zanikajo danes tako popularne teorije o družbenih konstruktih. Če si kdo drzne zanikati trditve, da je spolov »nešteto« ali, da je rasa samo družbeni konstrukt, postanejo »svobodomiselni« in »tolerantni« prvaki napredka kar naenkrat bolj podobni razdraženim boljševikom ali srednjeveškim inkvizitorjem. Na njihove nasprotnike pa se vsuje plaz obtožb, raznih »izmov« in »fobij«.
Način življenja, ki nam ga narekuje sodobna družba, ima velikokrat lahko nezdrave in negativne posledice na nas. Že zgodaj se lahko ujamemo v določene pasti in vzorce razmišljanja in obnašanja, ki nam jih podtika moderni svet. Tako, ne da bi se tega zavedali, postanemo samo še eno kolesce v obsežnem družbenem stroju, le še ena mravlja v človeškem mravljišču.
Sodobne evropske družbe se danes soočajo z negativnimi pojavi, ki jih, na splošno gledano, lahko uvrščamo v notranje in zunanje grožnje katerih posledica bo, če ne bodo pravočasno ustavljene, popoln razkroj Zahodne civilizacije. Glavno zunanjo grožnjo predstavlja množično priseljevanje, notranjo grožnjo pa subverzivne ideologije kulturnega marksizma in liberalizma.
Danes so organizacije in skupine, ki se zavzemajo za obstoj Evrope in evropskih narodov, močno stigmatizirane iz strani pristašev neoliberalne globalistične agende. Zato, ker drugače razmišljamo, ker drugače gledamo na svet in ker smo pripravljeni javno kritizirati vse oblike marksizma in liberalno-globalistične politike, smo avtomatsko označeni za “rasiste”.
Islamizacija, ki na stari celini narašča sorazmerno z množičnim priseljevanjem iz muslimanskih dežel predstavlja danes legitimno demografsko in kulturno grožnjo Evropi.
Tudi sami se zavedamo večplastnosti in različnih aspektov identitete. Vendar pa se, ko govorimo o pomembnosti ohranjanja naše identitete, to nanaša predvsem na našo rasno identiteto. Ta identiteta predstavlja za nas temelj etnokulturne identitete…
Marksisti, anarho-kapitalisti, globalisti in liberalci so ustvarili negativno in napačno sliko o nacionalizmu, vendar pa so k temu prostovoljno prispevali tudi šovinisti. Nacionalizem se danes definira kot sovražna ideologija kljub temu, da gre dejansko za ideologijo, ki zagovarja odgovorno svobodo, avtonomnost in suverenost vsakega naroda…
Prejšnje leto sta se jeseni, oktobra 2020, končala dva politično obarvana sodna postopka. Obtoženci v obeh postopkih so se znašli na zatožni klopi predvsem zato, ker zagovarjajo ideje in nazore, ki se ne skladajo s splošnimi družbeno političnimi trendi v njihovih državah. V obeh primerih so bili obtoženci spoznani za krive.
Po splošni obrazložitvi ciljev, ki se skrivajo za napačnimi in zlonamernimi definicijami nacionalizma, s katerimi se danes srečujemo v javnosti, je čas, da se sedaj posvetimo vprašanju prave definicije tega nazora.
Nacionalizem predstavlja danes prebujajočo se silo, ki lahko edina Evropejcem povrne vitalnost in voljo potrebno za zagotovitev njihovega rasnega in kulturnega obstoja.
Trenutno je ena izmed besed, ki jih najpogosteje slišimo v medijih, pa tudi med ljudmi, »pandemija«. Ko pa je govora o pandemiji lahko, če se vsi dobro zamislimo, pridemo do zaključka, da je od vseh smrtonosnih in nevarnih pandemičnih virusov na tem svetu pravzaprav najhujši »nenasitni pohlep človeka«.
Homer je izvor evropske tradicije. On nagovarja ogromno zmedo v kateri se je znašla Evropa. Zmedo, ki je vseprisotna: v politiki, religiji, splošni etiki, izobraževanju, delu in v načinu na katerega Evropejci vidijo same sebe.
ile, ki so si v Jalti razdelile Evropo so uvozile dva nazora, ki danes prevladujeta v Evropi. To sta komunizem in amerikanizem, dva mesijanska sistema z nasprotujočimi si geostrateškimi interesi, ki pa ju kljub temu združuje njuna odbojnost do stare Evrope in do njene civilizacije, ter želja da iz ljudi naredita homogene ekonomske agente.
Iz geopolitičnega in zgodovinskega vidika Evropo definirajo njene meje. Njeno središče, evropsko jedro, tvorijo narodi, ki si kljub temu, da so imeli veliko medsebojnih sporov, delijo skupno zgodovino od visokega srednjega veka naprej.
Tradicija in kultura nista le narodna dediščina, temveč predstavljata tudi odraz duše nekega naroda. Zato njun zaton ne pomeni le izgubo bogatega izročila prednikov, temveč napoveduje tudi zaton in propad naroda samega.
To je vprašanje, ki se v zadnjem času vse bolj pogosto pojavlja, saj se vse večje število ljudi začenja zavedati kaj se dogaja v Evropi, vendar pa še vedno niso sigurni kakšne so pravzaprav motivacije in razlogi za vsem tem…
Teroristični napad, ki se je zgodil v mestu Christchurch, na Novi Zelandiji, ko je Avstralec Brenton Tarrant v dveh mošejah pobil 50 ljudi, ter jih še 50 ranil, je znova pokazal dvoličnost popularnih medijev in vladajočih elit, obenem pa nam je pokazal tudi resničen obraz multikulturalizma
