Slavna dejanja mrtvih ljudi lahko odmevajo v večnost

Prvotno objavljeno na spletni strani Nacionalne tiskovne agencije: https://nacionalnata.si/slavna-dejanja-mrtvih-ljudi-lahko-odmevajo-v-vecnost/

Avtor: Andrej Sekulović

 »Živina umre, sorojaki umrejo in tudi ti boš moral umreti.

Vendar pa vem za eno stvar, ki nikoli ne umre; slava dejanj mrtvega človeka.«

Havamal, zbirka staronorveških pesnitev

Človek je umrljiv, torej minljiv. Od trenutka, ko se rodimo, začnemo našo pot, ki ne glede na to kakšno življenje bomo živeli in kakšne odločitve bomo sprejeli, vodi v neizbežen konec. Nekatere konec doleti prej, druge kasneje. Pri tem lahko igrajo pomembno vlogo osebne odločitve na katere lahko vplivamo, morda še večjo pa različna naključja in dogodki, na katere sami nimamo vpliva. Ne le življenje posameznika, katerega obstoj v stotinah milijonov let odkar se je pojavilo življenje na temu planetu predstavlja še manj od kratkega trenutka, tudi celotno človeštvo, od njegovih meglenih začetkov pa do današnjega dne, je na tem planetu prisotno le kratek čas. Kot je v Manifestu za evropski preporod napisal francoski avtor in filozof Alain de Benoist, se je, če naredimo vzporednico med zgodovino življenja na zemlji in enim dnevom, človek pojavil šele v zadnjih tridesetih sekundah. Lahko si le predstavljamo kako kratkotrajno in na prvi pogled nepomembno je v primerjavi s tem povprečno obdobje enega človeškega življenja. Vendar pa moramo biti zelo previdni, preden sprejmemo takšen poenostavljen pristop do življenja, ki lahko hitro vodi v nihilizem in nas navda z občutkom splošne nemoči. Res je, da je skozi zgodovino živelo na milijone ali celo milijarde ljudi katerih življenja ostajajo nepomembna in pozabljena. Dejstvo, da so kratek čas živeli – ali da živijo – na tem planetu, nima nikakršnega vpliva na razvoj stvari. Vendar pa je obenem rojstvo določenih posameznikov, ki velikokrat sploh niso dočakali visoke starosti, krojilo zgodovino in odločalo o usodi milijonov ljudi. Si predstavljate kakšen bi bil svet brez Aleksandra Velikega ali Napoleona? Kako bi potekala zgodovina brez Julija Cezarja, božjega biča Atile ali rdečega morilca Stalina? Tega seveda ne moremo vedeti, smo pa lahko prepričani, da dejanja posameznikov ali manjših skupin in gibanj velikokrat krojijo zgodovino. Seveda so tu še določene strukture in interesne skupine, ki iz pozicij moči danes oblikujejo javno mnenje na Zahodu, ter želijo izbrisati tisto kar je lahko kljub temu, da je stvaritev in odraz minljivega človeškega bitja, imuno na potek časa, oziroma se nadgrajuje in doživlja preporode, medtem ko obenem ohranja svoje bistvo.

Tu seveda govorimo o tradiciji in kulturi. Različne kulture odražajo različne genetske in biološke predispozicije določenih rasnih ali etničnih skupin. Nekatere so se na določenem mestu nekako ustavile v času, medtem ko so druge dinamične, oziroma se manifestirajo v različnih oblikah skozi zgodovino. To velja za splošno kulturo evropskega človeka, ki odraža faustovski karakter, katerega značilnosti so želja po raziskovanju, samopreseganju in samoizpopolnjevanju. Predvsem pa po določeni potrebi, ki je Evropejca spodbujala, da je bil vedno v gibanju, pa če govorimo o potovanjih Leifa Eriksona na severnoameriške obale, ali pa o prvih korakih Neila Armstronga na Luni, o Koperniku ali pa o Nikoli Tesli. Pri vseh teh stvareh gre za odraz evropske kulture, ki sama odraža določeno etnično dušo. Kot je v svoji knjigi Arheofuturizem zapisal francoski identitarni avtor Guillaume Faye, sta starogrška bojna ladja triera in strateška jedrska podmornica le različni manifestaciji istega koncepta v različnih obdobjih.

Faye je prav tako opozarjal, da je treba tehnološki napredek obravnavati in uresničevati v duhu arhaičnih evropskih vrednot in tradicij, ki so bile temeljni kamen skupnosti in so se pokazale kot dobre, saj se skladajo z našo naravo in s splošnimi naravnimi zakoni. Sem štejemo tradicionalno družino, naravno hierarhijo, v kateri vsak posameznik v skladu s svojimi sposobnostmi najbolje služi skupnosti in s tem posledično tudi sebi, resnično aristokracijo po principu najboljši in najsposobnejši naj vladajo, koncept da so pravice posameznika sorazmerne z njegovimi odgovornostmi in seveda tudi načelo, da narodne pripadnosti ne določa ozemlje na katerem je nekdo rojen, temveč kri, ki se pretaka po njegovih žilah, pa tudi spoštovanje prednikov in tako dalje. Danes žal v delu sveta, ki ga smatramo za »zahodnega« te vrednote izgubljajo svoj pomen in so celo nezaželene, saj so v popolnem nasprotju s prevladujočo ideologijo egalitarizma in enakosti. Odličnosti se več ne spodbuja, saj liberalizem, kot je rekel nemški filozof Nietzsche predstavlja moralno »izravnavanje hribov in dolin«, medtem ko enakost v praksi pomeni iskanje najnižjega skupnega imenovalca. To je danes razvidno tudi iz moderne umetnosti, saj lahko vsakdo postane umetnik, šteje pa le njegov namen ali »sporočilo«, namesto talenta ali veščine. Tako smo prišli od umetnosti Leonarda da Vincija ali Albrechta Dürerja do razstavljenih WC školjk. Na področju zahodnjaške znanosti in tehnologije, ki je ne vodijo arhaične vrednote in duh naših prednikov, pa postaja namesto kolonizacije drugih planetov prioriteta omogočiti moškim, ki želijo postati ženske, da lahko zanosijo in rodijo otroka. Takšen tok zgodovine kjer nas namesto visoko tehnoloških in naravi prijaznih evropskih prestolnic, ki združujejo mogočno evropsko arhitekturo, posodobljeno s tehnološkimi dosežki, v stilu kakšnih futurističnih vizij iz 20. stoletja, čakajo betonske džungle polne migrantov iz tretjega sveta, sivih onesnaženih pustih stavb in lažnega blišča neštetih nakupovalnih središč, je posledica trenutno prevladujoče ideologije globalizma z ideološkim predznakom univerzalizma in egalitarizma. V potrošniški multikulturni družbi ni prostora za to nadvse dragoceno stvar, ki jo minljiva človeška bitja iz generacije v generacijo kot etnokulturno dediščino zapuščajo svojim potomcem. Ni prostora za naše tradicije in za kulturno nadaljevanje miselnosti, ki združuje starodavne herojske vrednote s faustovskim duhom. Naše tradicije postajajo le še eno orodje potrošništva, saj starodavni bogovi in mitski junaki, namesto svetišč posvečenih prednikom, danes krasijo embalaže raznih alkoholnih pijač, običaji naših praočetov pa so le še zanimivost za turiste, ki so pripravljeni plačati vstopnico.

Kljub temu, da se morda ne zdi tako na prvi pogled, se danes kot določen narod, ki spada v družino belih evropskih narodov, nahajamo pred popolno katastrofo in lastnim uničenjem. Naši predniki so doživeli in preživeli mnoge vojne, kuge in invazije. Vendar pa se kot Evropejci nikoli nismo soočali z biološko grožnjo, ki jo predstavljajo množične migracije, spodbujane s promocijo miscegenacije in rasnega mešanja, ki jo propagandni stroji vladajoče ideologije servirajo predvsem mladim generacijam. Česar mnogi t.i. »državljanski« nacionalisti nočejo razumeti je to, da brez etničnega Evropejca ni več evropske kulture in civilizacije, ki je danes v zatonu. Kultura je odraz rasnih specifičnosti. Danes se evropska civilizacija, okužena z nenaravnimi škodljivimi ideologijami, sooča z zatonom. V preteklosti so Evropejci sicer že doživeli določene zatone. Prav tako so, kot mi danes, doživljali večkrat zmagovalne napade in osvajanja islama in začasno okupacijo nekaterih evropskih ozemelj. Vendar pa je takrat sovražnik prišel pred naša vrata oborožen in z bojnimi prapori, jasno napovedujoč svoje namene. Danes pa prihaja pod tančico humanitarizma, kot nebogljen begunec ali revež, ki išče malce usmiljenja. Domači izdajalci, ki zavzemajo pozicije moči, pa mu na široko odpirajo vrata ter nam obenem žugajo s prstom, če nismo pripravljeni sprejeti ubogih revežev, ki bodo jutri požigali naša mesta, ropali in napadali avtohtono prebivalstvo.

Kljub temu ni še nič odločeno. Ob zavedanju nadvse resne nevarnosti, ki grozi Evropi, in mračnim vizijam prihodnosti, se moramo hkrati zavedati, da upanje umre zadnje. Čeprav čas človeškega življenja ni niti trenutek v obstoju našega planeta, imajo ravno posamezna gibanja, ali bolje rečeno, skupina odločnih mož (in žena) lahko velik vpliv na potek zgodovine, ki zna biti izredno nepredvidljiv. Dejanja nekega posameznika ali skupine lahko prebudijo voljo do boja v tisočerih srcih, vrsta majhnih uspehov pa se lahko spremeni v veličastno zmago. Ravno zato, ker živimo v časih, ko ni ogroženo le določeno ozemlje ali svoboda Evropejcev, temveč je ogrožen naš obstoj, moramo živeti življenje vredno naših prednikov in naše krvi. To pomeni predvsem, da v skladu s svojimi zmožnostmi, posvetimo svoj čas, veščine in talente, boju za ohranitev stare celine in njenih ljudstev. Postavimo se po robu tistim, ki hočejo naše domovine spremeniti v greznice tretjega sveta. Ne bojmo se levičarjev, ki nas hočejo ustrahovati tako, da nas v javnosti označujejo za »fašiste« – konec koncev vemo, da nimajo pojma kaj sploh fašizem je – saj naši predniki niso preživeli vseh kug, vojn ali naravnih katastrof zato, da bi njihovi potomci trepetali pred tistimi, ki so se sami odrekli svojega naroda in kulture zavoljo lastnih interesov ali lažnih ideologij. Povezujmo se med seboj in z drugimi evropskimi narodi, ne glede na stare spore in zamere, saj je prišel čas, da skupaj branimo našo celino. Zagotovimo boljšo prihodnost za bodoče generacije. Kdo, če ne mi? Pustimo pečat v kratkem času, ki ga imamo na tem svetu in se odločimo za življenje, ki morda ni vedno udobno in brezskrbno, je pa dobro in pravično. Kljub njegovi precej resni in zaskrbljujoči vsebini namen tega kratkega članka ni širjenje malodušja temveč, ravno nasprotno, spodbujanje k pozitivnim dejanjem, povezovanju in miroljubnemu zavzemanju za obstoj naše biološke in kulturne dediščine. Če se je začel s citatom iz stare vikinške pesnitve, naj se konča z besedami iz igranega filma, saj je film sam po sebi morda najbolj tipična »umetniška forma« naše dobe;

»Kar naredimo v življenju, odmeva v večnost!«

General Maximus, ki ga je v filmski uspešnici Gladiator režiserja Ridleyja Scotta upodobil Russell Crowe