Prevedeno iz knjige Tomislav Sunić – Titans are in Town, A novella and Accompanying Essays (Arktos, 2017), izviren naslov eseja: Modern Education and the Destruction of Culture
Zaradi nenehnih semantičnih sprememb v zadnjih stotih letih je izraz »kultura« izgubil svoj pomen. Uporablja se ga za vse, torej ne pomeni ničesar. Izraža lahko politično ali teološko prepričanje; prav tako lahko predstavlja etiketo za spolni življenjski slog ali za izbiro mamil, iz česar so nastale kultura speeda, kultura trave in kultura metamfetaminov. Danes je beseda kultura postala prav tako fluidna kot časi, v katerih živimo.
Moderni pomen besede »kultura« nima nič skupnega s prvotnim pomenom te besede, ki je do nedavnega označevala negovanje človekove duše ali značaja. Enaka semantična odstopanja lahko opazimo pri besedi »izobrazba«, ki je bila nekoč osnova kulture, danes pa ima le še popolnoma mehaničen in utilitarističen pomen. V angloameriškem jeziku pogosto slišimo frazo: »Moja sin in hčer morata pridobiti izobrazbo« – kot da bi bila izobrazba potrošno blago.
Nenehna uporaba besede »izobrazba« nas ne sme presenečati. Konec koncev ima v naši postmoderni liberalni ureditvi vse oznako s ceno – posledično pa nič nima vrednosti. V nemščini so imele besede za kulturo, oziroma »Kultur« in »Kulturkampf« (kulturna vojna) zelo specifične metapolitične pomene, predvsem v obdobju romantike. Nosilci kulture ali Kulturträger so v Nemčiji zgodnjega 19. stoletja odigrali ključno vlogo v procesu izgradnje identitete nemškega ljudstva in drugih ljudstev Srednje Evrope, ne glede na to ali je šlo za potujoče pesnike ali za v knjižnicah ždeče filozofe.
Dodaten leksikalen in pojmoven glavobol, z vsemi svojimi poznejšimi pravnimi in političnimi nočnimi morami za nekonformistične mislece, se je začel pred približno štiridesetimi leti, ko je bil v ameriški jezik uveden sestavljeni samostalnik »multikulturalizem«.
Ta beseda nima nikakršnih etimoloških temeljev. Paravzaprav je beseda »multikulturalizem« le prikrit evfemizem za multirasnost. Vendar pa je moral biti slednji izraz, glede na to, da se mediji in politiki izogibajo uporabi besede »rasa« – razen ko se je poslužujejo, da blatijo »bele rasiste« – zapakiran v blažji izraz, skladen z ideološkim prepričanjem, da rase ne obstajajo.
Zgodnja izobrazba, nasilno pokristjanjevanje
Kultura, izobrazba in propaganda so tesno prepletena področja znotraj političnega procesa, zato jih ne moremo obravnavati ločeno. Skupaj gredo z roko v roki. Angleška beseda »Education« (izobrazba) izvira iz latinskega glagola »educare«, ki označuje vzrejo živali ali oskrbo rastlin na polju. Drugi pomen pa izhaja iz latinskega glagola »educere«, katerega glagolski koren je »duco/ducere«, kar pomeni voditi. Med našimi predniki je vladalo splošno prepričanje, da znanje, ki ga deli modrec, pomaga mlademu človeku pridobiti nujno potrebno usposabljanje za človečenje in civiliziranje samega sebe. Tu lahko izrazimo našo prvo kritično pripombo, namreč, da nam dednost, rasa ali v prenesenem pomenu narava, čeprav igra pomembno vlogo v v našem procesu izgradnje identitete in v našem političnem obnašanju, le malo pride prav, če je ne spremlja ustrezna izobraževalna vzgoja. Len in nediscipliniran beli študent ne bo v korist ne sebi ne svojemu ljudstvu, četudi ima dobro in zdravo telo ter visok inteligenčni količnik. Obenem pa pa bo študent z nizkim inteligenčnim količnikom in s skromnimi konceptualnimi sposobnostmi v veliko korist svoji skupnosti, če bo discipliniran in predan svojemu študiju.
V antični Grčiji se je smatralo, da je študiranje Homerja ključnega pomena za dobro življenje dobrega državljana. Izobraževalne vrednote, ki so bile visoko cenjene v antični Grčiji, so bile negovanje telesa in uma ter popolna pripravljenost žrtvovati se za svojo skupnost. Preživetje skupnosti, ki je bilo dodobra zabeleženo v antični Šparti, je predvidevalo podrejanje vsakega državljana kolektivni volji. Grški ideal dobrega državljana in dobrega vladarja je kasneje prevzel antični Rim. Vsaka ugledna patricijska družina v antičnem Rimu se je ponašala s tem, da ima za sužnja grškega učenjaka, ki je sinove patricija poučeval grškega jezika in starodavnih grških mitov. Pojmovanje individualizma, kot ga poznamo danes, se je smatralo za duševno motnjo. Najhujša kazen, ki je lahko za storjeni zločin doletela antičnega Grka, ni bila smrt, temveč prisilno izgnanstvo v tujo deželo ali na osamljeni otok.
Cerkev je imela v srednjem veku do renesanse v poznem 15. stoletju in še dolgo za tem ključno vlogo pri izobraževanju. Državnik je bil pogosto duhovnik in obratno. Spor med Cerkvijo in cesarjem na področju izobrazbe in politike je bil oster, kar je razvidno tudi iz stoletnega spora med dvema aristokratskima frakcijama v Italiji, gvelfi in gibelini. Gibelini so namreč hoteli bolj posvetno imperialno oblast, gvelfi pa so zagovarjali močno papeško vlogo na področju politike.
Vodilna krščanska osebnost, povezana z dobro izobrazbo, je bil Tomaž Akvinski. V naslednjih stoletjih se je smatralo, da je njegovo delo nepogrešljivo orodje za dobro izobraževanje. Prav tako moramo izpostaviti zgodnje verske redove, kot na primer zgodnje katoliške benediktince iz Anglije, ki so bili dejavni pri spreobračanju poganov na celinski Evropi. Katoliške šole in samostani so v času srednjega veka v Evropi postavili temelje moderne kakovostne izobrazbe. Takšno prepričanje še vedno prevladuje med številnimi konservativnimi misleci.
Izraziti je treba še eno kritično pripombo. Ne smemo pozabiti, da so prvo krščansko izobraževanje v Evropi izvajali katoliški misijonarji iz zgodnje Anglije, kakršen je bil sveti Bonifacij, pri tem pa so jim pomagali krščanski frankovski vladarji, sprva Karel Martel in kasneje njegov vnuk Karel Veliki. Pri širjenju njihove krščanske vzgoje pa so izvrševali obsežna etnična čiščenja in serijske množične poboje v katerih so pobili na deset tisoče ljudi germanskega porekla, na severu Frizijce in Sase ter kasneje na vzhodu poganske germane in slovanska plemena. Res je, da je Karel Veliki rešil Evropo pred muslimanskimi invazijami, vendar pa je prav tako obglavil cvet evropske mladine.
Tovrstnega hitrega uspeha ni možno psihološko razložiti z Bonifacijevim pokristjanjevanjem, kot tudi ne z intervencijo svetega duha. Možen je bil le kot posledica strašanskega pritiska, ki so mu bili podvrženi pogani. (Robert Luft, Die Verchristung der Deutschen (Munchen: Ludendorffs Verlag 1937, str.55).
V zakoniku poznega 8. Stoletja Capitulatio de partibus Saxoniae, oziroma »Odloki v zvezi s Saško«, je Karel Veliki jasno določil, da je treba usmrtiti vsakega pogana iz Saške, ki se noče dati krstiti. Če se danes ozremo nazaj, nam to zveni kot zgodnja boljševiška odločba proti antikomunističnim upornikom.
Zgodnji Evropejci celinske Evrope se niso mogli poistovetiti z novo monoteistično miselnostjo judovskega in levantskega izvora in z njenimi postopki za takojšnjo odrešitev duše. Čeprav v bolj sekularni obliki, je dvanajst stoletij kasneje prišlo do popolnoma istega nasilnega prevzgojnega procesa v času tako imenovane zavezniške prevzgoje nemškega ljudstva po drugi svetovni vojni.
Razsvetljenstvo: Začetek miselne policije
Iz obdobja tako imenovane modernosti, ki se razteza približno od obdobja razsvetljenstva v poznem 18. stoletju pa do leta 1945, so se politično rodile Amerika, moderna Evropa in kasneje tudi komunistična Sovjetska zveza. Evropski srednješolski učbeniki velikokrat opisujejo obdobje razsvetljenstva kot »pedagoško stoletje« ali izobraževalno stoletje. Vendar pa, preden začnemo hvaliti to obdobje, ki je strmoglavilo nekdanje religijske in politične laži, ne smemo pozabiti, da je imelo tudi samo svoje mite. Tako kot je bilo razsvetljenstvo veličastna epoha, ki je rušila stare dogme, je obenem uveljavilo nova bizarna prepričanja, ki so še danes živa; prvič, mit o večnem napredku, drugič, mit o enakosti in tretjič, mit o neprestani gospodarski rasti, ki mu je sledila izguba starega grško-rimskega občutka za tragičnost.
Francoska revolucija je bila naslednji politični produkt razsvetljenstva. Medtem ko je služil kot veleposlanik v kraljevi Franciji, se je Thomas Jefferson spoprijateljil z nekaterimi Francozi, ki so postali pomembne osebnosti v času francoske revolucije. Presenetljivo je, da je tudi francoske revolucionarje navdihovala antična Grčija skupaj s špartanskimi običaji, grškim oblačenjem in vzgojno disciplino starih Grkov. Slavna francoska rdeča revolucionarna čepica (bonnet phrygien) je bila replika antične frigijske čepice, ki so jo pogosto nosili državljani antične Grčije pred več tisočletji.
Pomemben mlad francoski revolucionar in samooklicani vzgojitelj Saint Juste (1767–1794) je v svojih Fragments sur les institutions républicaines zapisal:
»Otroci pripadajo njihovi materi, če jih je zmožna hraniti, do petega leta starosti, republiki pa do smrti. Otrok in državljan, oba pripadata domovini. Splošna izobrazba je nujna. Disciplina otrok mora biti stroga.«
Fašistični način
Javne šole in univerze so bile v nacionalsocialistični Nemčiji, kot tudi v fašistični Italiji, večinoma sekularne. Krščanska duhovščina je imela v nacionalsocialistični Nemčiji znatno manjšo vlogo v izobraževanju kot v drugih profašističnih evropskih državah tistega časa. Vloga duhovščine in duhovnikov je bila v Tretjem rajhu, za razliko od drugih držav v Evropi, precej nepomembna. Religijske pripadnosti učencev v nacionalsocialistični Nemčiji niso igrale nikakršne vloge pri oblikovanju njihove nacionalne zavesti, ki sta jo opredeljevali predvsem dednost in rasa, pri čemer se je Nemčija razlikovala od Italije in drugih profašističnih držav v Evropi. V Tretjem rajhu bi lahko naleteli na šolarje, dijake in študente iz poganskih, protestantskih, agnostičnih ali katoliških družin. Po drugi strani so bile mnoge sekte, kot so Jehovove priče ali Krščanska znanost, skupaj z raznimi drugimi kulti prepovedane. V drugih državah, ki so bile naklonjene silam osi, kot na primer v Španiji, na Hrvaškem, na Madžarskem, v Belgiji in na Slovaškem, pa je bil vzgojna vloga katoliških šol v izobraževalnem procesu poglavitnega pomena. Katoliška duhovščina je v teh profašističnih državah v precejšnji meri oblikovala izobraževalno politiko lokalnih fašističnih oblasti. Ne glede na to, da sta bile obe podpisnici Konkordanta, je med nacionalsocialistično Nemčijo in fašistično Italijo ter med Vatikanom nenehno prihajalo do diplomatskih napetosti, predvsem glede njunega poučevanja o rasi, saj je bil takšen učni načrt v nasprotju z multirasnimi nauki Cerkve.
Sovražnost do rase ni bila v veliko pomoč katoliški duhovščini v Vzhodni Evropi po komunističnem prevzemu oblasti leta 1945. Primarni cilj komunistične represije po vojni je bil tako imenovani boj proti klerikalnemu fašizmu ali »klerofašizmu«. Edina izjema je bila komunistična Poljska. Katoliške šole so na Poljskem tudi pod komunizmom in v času hladne vojne imele precejšen manevrski prostor na področju izobraževanja, o kakršnem so katoliški šolarji v drugih komunističnih državah Vzhodne Evrope lahko le sanjali.
Leto 1945 ni bilo katastrofalno le za poražene belce, temveč tudi za zmagoslavne belce. Nürnberški procesi so postavili pravne temelje za novi svetovni red, ki je ostal nedotaknjen zadnjih sedemdeset let. Tako imenovano povojno obdobje politične denacifikacije je od takrat naprej tesno povezano s procesom reedukacije. Vsak nemški državljan se še vedno zaveda zloveščega pomena nemške besede »Umerziehung«, ki dobesedno pomeni »reedukacija«, vendar pa v nemškem jeziku in v nemških ušesih povzroča veliko močnejši psihološki odzvok.
Takoj po drugi svetovni vojni so morali nemški javni uslužbenci, učitelji in akademiki, ki so bili rojeni pred letom 1928, izpolniti zavezniški vprašalnik, ki je vseboval 130 vprašanj glede njihovih povezav z bivšo nacionalsocialistično Nemčijo, njihove religijske pripadnosti, zakonskega stanu in spolnega življenja. V skladu s tem so ameriške in angleške okupacijske oblasti vse intelektualne osumljence razvrstile v tri kategorije; a.) člani nacionalsocialistične stranke, b.) nacionalsocialistični simpatizerji, c.) sodelavci nacionalsocialistov. V večini primerov je bilo učiteljem in javnim uslužbencem, ki so jih zaslišali zavezniški preiskovalci, prepovedano opravljati poklic učitelja ali se zaposliti v javnem sektorju. Poleg tega je bilo na tisoče akademskih knjig, zlasti tistih s področja genetike, dednosti, in judovskega vprašanja, odstranjenih iz knjižnih polic in uničenih ali pa poslanih preko morja.
Multikulturna izobrazba: Pot v državljansko vojno
Ob tem nam najprej pride na misel prevzgojna vloga Frankfurtske šole in judovskih akademikov, ki so se po vojni iz ZDA vrnili v Nemčijo. Nedvomno so številni judovski učenjaki na svoji prevzgojni misiji v povojni Nemčiji hoteli poravnati osebne račune s svojimi bivšimi nemškimi kolegi, ki so delovali v nacionalsocialistični Nemčiji. Vendar pa je treba upoštevati tudi širšo sliko. Med pomembnejšimi prevzgojitelji v povojni Evropi je bil tudi ameriški akademik John Dewey, ki je institucionaliziral novo metodo »progresivne izobrazbe« s poučevanjem demokratičnih načel, ne le v sklopu politike, temveč tudi v vsakdanjem življenju študentov in učencev. Prav tako je treba omeniti, da je ameriški predsednik Truman poslal v Nemčijo, Avstrijo, Italijo in na Japonsko cela letala pridigarjev, katerih naloga je bila širiti evangelij ameriške demokracije med poraženimi evropskimi in japonskimi barbari. To ni pravzaprav nič novega. Podoben izobraževalni proces, čeprav manjših razsežnosti, danes znova poteka v Iraku in Afganistanu. Miroljubnejši in tudi učinkovitejši pa so predavatelji in zasebni učitelji, ki jih v postkomunistični Vzhodni Evropi sponzorira ameriška vlada.
Čeprav je bil glavni cilj povojnih prevzgojiteljev posodobiti miselnost nemškega ljudstva, se je ironično isti proces v polnem zagonu razširil tudi v šole otrok zmagovalcev. Ameriški in Britanski srednješolci in študenti višjih šol so bili v isti meri kot njihovi vrstniki na celinski Evropi izpostavljeni kasnejši zavezniški propagandi. Vsebina njihovih učnih načrtov je tako rekoč enaka. Ob tem lahko opazimo močen zaton na področju poučevanja klasikov in študijev klasične filologije in upad discipline med učenci. Glede vsebin je treba izpostaviti odločno in razmeroma novo uvedbo obveznih predmetov, kot so študije o holokavstu in študije spola.
Učenje tovrstnih predmetov nas ne sme presenečati, saj odraža izobraževalno vzdušje obdobja po drugi svetovni vojni. Kar se tiče sodobnih študij spola, pa gre le za logične posledice dinamike egalitarne dogme, ki je postala temeljni mit modernega Zahoda. Splošno prepričanje, da so vsi ljudje, vsi narodi, vse rase, vse skupine in vsi spoli zamenljivi pomeni tudi, da so nadomestljivi. Pod krinko nekakšne izmišljene svobode do izbire, se mlade študente in šolarje v Ameriki in Evropi spodbuja, da preudarjajo ali celo razmišljajo o spremembi svojega spola ali rase. Marksističen slogan »delavci vseh dežel, združite se«, ki je danes postal trapast in zastarel, je v visokem šolstvu zamenjal bolj moderen slogan: »geji in lezbijke sveta, združite se«.
Za konec se moramo strinjati, da je ustanovitev modernega multikulturnega sistema na Zahodu brez korenin, držav in ras, logična posledica konca druge svetovne vojne. Sistem, v katerem danes živimo, ni naključna posledica neke zlobne osebe ali nekakšnega teoretika zarot, temveč je logičen, dobro načrtovan izid vere v napredek in enakost.
Največja težava moderne multikulturne izobrazbe je, da je povzroča konflikte. Sčasoma začne multikulturni pouk škodovati učencem in študentom iz držav gostiteljic kot tudi migrantskim nebelim študentom. Afroameriški študent iz Comptona v Los Angelesu, armensko-ameriški študent iz bližnjega Glendalea ali francoski Alžirec iz Marseilla, bodo nenehno izpostavljeni učnemu načrtu, ki se posveča viktimizaciji drugih, predvsem judovskemu holokavstu. Obenem bodo od svojih profesorjev le redko slišali kaj o viktimizaciji svojega ljudstva, še manj pa o tem kako trenutni režim zatira belce. Zaradi tega neizogibno prihaja do medrasnih napetosti. Danes imamo dovolj empiričnih dokazov o tem, da multirasne šole ustvarjajo krhko in eksplozivno vzdušje, kjer vsaka etnična ali rasna skupina hrepeni po tem, da bi bila prva pod žarometi, medtem ko goji zavist in sovraštvo do drugih skupin. Vsaka multikulturna družba je nadvse nehumana ureditev. Na dolgi rok pa postane samouničevalna in se razpade v državljanskih vojnah.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 