Proti bratskim vojnam, ki služijo interesom globalistov

Letos spremljamo žalostno dogajanje nove vojne na tleh stare celine. Medtem ko mnogi hitijo navijati za eno ali za drugo stran, kot da gre za novo sezono Igre prestolov in ne za pravo vojno, se marsikdo očitno ne zaveda resnične tragičnosti dogodkov, ki se odvijajo pred našimi očmi. Gre za nov primer vojne v kateri se zaradi interesov elit, ki tako ali drugače želijo ustvariti multikulturen imperij, pobijata dva bela naroda. Evropejci znova krvavijo in umirajo zaradi tujih ciljev. V preteklosti smo videli preveč vojn v katerih so se med seboj klali najboljši primerki bele rase, vzroki ali posledice pa so bile ideologije, ki so same po sebi škodljive in sovražne Evropi kot domovini specifične rase in narodov. Poleg neštetih grobov so takšne vojne pustile za seboj globoko ukoreninjena medsebojna sovraštva med Evropejci in med sorodnimi narodi, ki so navkljub razlikam del iste razširjene evropske družine. V devetdesetih letih smo bili priča takšni vojni ob razpadu Jugoslavije, vzrok zanjo pa je bil ravno poskus ustvarjanja multikulturne države, kjer se je po letu 1945 vsiljevalo tudi komunistično internacionalno ideologijo narodom, ki so sestavljali to nesrečno tvorbo. Ob tem ne pozabimo, da je že Kraljevina Jugoslavija nastala z blagoslovom in podporo zahodnih liberalnih demokracij.

Ti dve ideologiji – komunizem in liberalizem- sta krivi za večino vojn v katerih so se med seboj pobijali belci, na koncu pa so bili poraženci vsi, razen elit, ki so na truplih Evropejcev hotele graditi svoj novi svetovni red, utemeljen na multirasni utopiji. Marsikdo bo ob tem pomislil, da je treba omeniti tudi nacionalizem, saj le tega »krivijo« za nastanek nacionalsocializma in fašizma, ki naj bi povzročila najhujšo morijo 20. stoletja. Vendar pa bi bilo za tiste, ki so takšnega mnenja, vsekakor preudarno, da poiščejo več virov o začetku te evropske državljanske vojne in se pozanimajo kdo si je prizadeval stvari rešiti po mirni poti in kdo točno je spodbujal k vojni. Kljub temu pa sta komunizem in liberalizem – tudi če se naslanjamo samo na »politično korektne« zgodovinske vire – povzročila veliko več smrti in gorja od kakršnihkoli drugih ideologij, ki naj bi bile povezane z nacionalizmom. Komunizem je odgovoren za približno sto milijonov smrti in za genocide in zločine, kakršen je bil gladomor v Ukrajini, kjer so sovjetske oblasti načrtno stradale ukrajinsko prebivalstvo in povzročile pet milijonov smrti po zmernih ocenah – verjetno je bilo žrtev precej več. Med drugim tudi spomin na stradanje milijonov Ukrajincev podžiga sovraštvo proti Rusom, vendar pa bi bilo, preden ga očitamo Rusom, pametno preveriti na Wikipediji rubriko »zgodnje življenje« pri glavnih storilcih. Ob tem ugotovimo, da je šlo pravzaprav večinoma za pripadnike nekega drugega plemena – namreč tistih, ki so pred tem pobili tudi rusko carsko družino. Po drugi strani so ZDA kot glavna predstavnica liberalne demokracije, to demokracijo po svetu velikokrat širile z bombami. Konec koncev so liberalne ZDA edina država na svetu, ki je kdaj dejansko uporabila jedrsko orožje proti drugem narodu, da ne govorimo o bombardiranju civilnega nemškega prebivalstva ob koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniki starodavna evropska mesta, kakršno je Dresden, spremenili v kup ruševin.

Če se vrnemo v sedanji čas, je vojna, ki smo ji priča v Ukrajini, znova primer spopada med dvema silama, ki sta si bolj podobni kot se zdi. Kljub temu, da so nekateri nacionalisti in identitarci naklonjeni Putinu predvsem zato, ker ne dovoli, da bi Rusijo preplavil kulturni marksizem v svojih najbolj skrajnih oblikah, ki so prisotne na Zahodu, ni vladar Rusije nikakršen zaveznik evropskih nacionalistov. Konec koncev se na strani Ukrajine bori kar nekaj iskrenih ruskih nacionalistov, ki so prebegnili v to državo, saj Putin resnične nacionaliste, ki nasprotujejo Rusiji kot multirasni in multikulturni tvorbi, preganja in zapira. Putin sam nasprotuje etnonacionalizmu in ideji o Rusiji kot domovi etničnih belih Rusov. V svojih izjavah je večkrat poudarjal »multietničen« značaj sodobne Rusije. Njegove besede iz leta 2013 na srečanju ruskega think tanka Valdai klub se ne razlikujejo kaj dosti od izjav, ki jih vedno znova ponavljajo liberalni zahodnjaški voditelji. Ob tej priliki je dejal, da postavljanje multietničnega karakterja Rusije pod vprašaj lahko vodi v njeno uničenje; »Nacionalisti se morajo zavedati, da ko postavljajo pod vprašaj multietničen karakter in izkoriščajo ruski, tatarski, kavkaški, sibirski ali katerikoli drug nacionalizem ali separatizem, s tem uničujejo naš genski zapis«. Ko govori Putin o Rusiji in ruskem ljudstvu, se naslanja na isto predpostavko kot Emmanuel Macron, ko govori o francoskem ljudstvu, ali Joe Biden, ko govori o Američanih; pripadnost nekemu ljudstvu ali narodu določa kraj rojstva in bivanja, kos papirja, ki mu rečemo potni list, in morda jezik, ki ga nekdo govori. Razlika med njimi je morda edino v tem, da naj bi Putin bil bolj odločen glede vprašanja jezika, integracije in zvestobe vrednotam, ki jih zagovarja država. Kri in biološke rasne karakteristike pa pri nobenemu izmed teh voditeljev ne igrajo nobene vloge pri opredeljevanju etnije. Vladimir Putin je prav tako dejal, da so krščanstvo, islam, budizem, judaizem in druge religije osrednji del ruske identitete. Glavna naloga države, ki je zapisana v ustavi, pa je »zagotavljati enake pravice vsem članom tradicionalnih religij, kot tudi ateistom«. Tudi tu je edina razlika med Putinom in »gnilimi zahodnjaškimi« globalisti le ta, da on upošteva tudi krščanstvo, medtem ko se zdi, da imajo na Zahodu religije manjšin večje privilegije. Kljub temu gre za miselnost in principe, ki so značilni za multikulturalizem in kategorično zavračajo vsak etnonacionalizem ali upoštevanje rasnih karakteristik pri opredeljevanju naroda. Sledeča Putinova izjava pa je verjetno še najbolj podobna izjavam, ki jih redno ponavljajo kot multikulturno mantro vsi globalisti: »V takšnem velikem narodu z multietničnim prebivalstvom je popolnoma nemogoče graditi lastno identiteto le skozi etnijo ali religijo, zato morajo ljudje, zavoljo ohranitve narodne enotnosti, razviti državljansko identiteto na temeljih skupnih vrednot, domoljubne zavesti, državljanske odgovornosti in solidarnosti«. Edina razlika med Putinom in zahodnimi globalisti je, da on na konec takšne izjave doda še: »obenem pa ne smejo izgubiti stika s svojimi etničnimi in religijskimi koreninami«. Tako kot Bruselj ali Washington, hoče tudi Moskva vladati multikulturnemu imperiju, sodobnemu Babilonu mnogih ljudstev in etnij. Putinov imperializem ima pač tudi elemente državljanskega ali civilnega nacionalizma, katerega naloga pa je le paziti, da se lonec imenovan »skupne vrednote« ne razbije, in da se v njem še naprej kuhajo različne etnije, religije in rase, ki tvorijo moderno Rusko federacijo, medtem ko Putin drži v rokah kuhalnico.

Putin morda res zagovarja na videz bolj »konservativne« vrednote in je bil v preteklosti kritičen tudi do boljševikov. Vendar pa ni nikakršen rešitelj Zahoda, temveč le eden izmed njegovih krvnikov, ki se kot mrhovinarji borijo za največji delež trupla Evrope. Vendar pa Evropa še ni mrtva. Ukrajinci, ki se borijo proti Putinovi agresiji, se ne borijo nujno za trenutne oblasti pod vodstvom Sorosevega vajenca Zelenskega. Borijo se za svoje domove, za svoje družine, za svoja mesta in za svojo zemljo.

Če je bil Putin v preteklosti kritičen do zahodne »woke« levice, ki jo je celo primerjal z boljševiki, je pokazal ob agresiji na Ukrajino svoj pravi obraz. »Denacifikacija« Ukrajine, organizacija velikega antifašističnega kongresa v Moskvi, veliko število antifa levičarjev med tujimi prostovoljci v dveh separatističnih »ljudskih« republikah, Donetsku in Lugansku, vse to nam govori, da hodi Putin po stopinjah Stalina in si tudi sam želi mogočne zmage v veliki domoljubni vojni proti »fašizmu«. Njegova zmaga pa nikakor ne bi prinesla upanja za Evropo, temveč bi le ojačala njegov imperij represije, gulagov za nacionaliste, in multikulturalizma.

Zaradi njene geografske lege in zgodovine ima Ukrajina to nesrečo, da igra pomembno geopolitično vlogo tako za Zahod, kot tudi za Putina. Vendar pa niti globalistom iz Bruslja in Washingtona, niti novodobnemu carju iz Kremlja ni mar za interese Evropejcev, temveč je njihov cilj ustvarjanje in obvladovanje multietničnega, multirasnega imperija, v katerem je rasno mešanje dobrodošlo, saj stapljanje različnih etnij in njihovo uničenje predstavlja idealno multietnično prebivalstvo brez korenin, ki ga je lažje nadzirati. Kot iskreni identitarci, lahko zares sočustvujemo le s tistimi, ki znova umirajo zavoljo interesov elit, ki prezirajo evropskega človeka, in pokažemo svojo podporo Ukrajincem, ki se borijo za svoja življenja in za obstoj svojega naroda, ne da bi ob tem zasovražili Ruse ali ruski narod. Razumeti je treba, da so tudi mnogi Rusi žrtve Putinove represije in da si beli narodi med seboj niso sovražniki, vojne med njimi pa skoraj izključno dolgoročno koristijo le globalistom, pa naj bodo iz Bruslja, Washingtona, Moskve ali Tel Aviva.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.