Onkraj ničevosti modernega sveta

»Niti užitek niti bolečina ne smeta biti motiva, ko je treba storiti to, kar mora biti storjeno.«

Julius Evola

Ne smemo se ozirati na napade, klevete in laži drugih. Ne smemo se preveč obremenjevati s tem ali bo v prihodnosti naš kulturnopolitičen ideološki boj doživel uspeh in zmago ali pa bo poražen in pozabljen, temveč moramo preprosto početi to, za kar vemo in čutimo, da je pravilno, pravično, dobro in resnično.

Naša edina naloga je, da svoje sposobnosti, vrline in zmožnosti v čim večji meri usmerimo v naš boj, v nadaljnji razvoj in napredek našega svetovnega nazora. Morda so res vsi naši junaki že mrtvi, vendar pa njihov duh, njihova odločnost, njihova neomajnost še vedno živi. Njihova dejanja in besede nam služijo za navdih v svetu moralnega relativizma in kulturnega nihilizma.

Ne smemo si dopustiti, da nas zapeljejo pregrehe sodobnega sveta. Namesto nenehnega iskanja kako vedno znova zadovoljiti naše najnižje strasti, moramo poiskati najboljše načine kako obogatiti svojega duha in ojačati svoje telo. Moramo postati imuni na sodobni svet, na liberalno miselnost in na skušnjave, ki so v današnji vse bolj dekadenti družbi prisotne na vsakem koraku, obenem pa zadovoljujejo le najnižje telesne potrebe in nas spreminjajo v slabiče in odvisnike.

Prav tako moramo biti popolnoma imuni na grožnje, napade in laži naših političnih sovražnikov. Naš obstoj na tem svetu je dokaz, da je našim prednikom uspelo v dolgem nizu vedno novih generacij skozi zgodovino preživeti mnoge kuge, lakote, zavojevanja in vojne. Mar so nam s svojim znojem in krvjo omogočili naš obstoj in obstoj našega ljudstva zato, da bi se mi danes tresli pred klevetami ali grožnjami tistih, ki so, v primeru, da niso tujega izvora, s tem, ko so obrnili hrbet svoji krvi in svoji kulturi, pljunili na grobove svojih prednikov?

Moramo biti sposobni delovati in živeti v modernem svetu, obenem pa biti zmožni prepoznati vse njegove negativne lastnosti in biti imuni na njegove varljive skušnjave in izprijenosti. Nikoli si ne smemo dovoliti, da nas te pregrehe okužijo, da naš čut za to kar je pravilno in dobro preglasijo naše najnižje telesne želje in nagoni. Ne smemo biti samo del splošne množice z malce drugačnimi in kontroverznimi prepričanji. Čvrsto moramo stati izven množice sodobnih posameznikov, četudi stojimo sami. Naše mesto je onkraj ničevosti sodobnega materializma in potrošništva.

Prav tako ne smemo nasesti v liberalnih demokracijah prevladujočemu prepričanju, da so politične ideje in ideologije nekaj, kar sodi izven vsakdanjega življenja, nekaj kar posameznik ne sme jemati preveč resno in si dopustiti, da mu je v napoto pri njegovemu iskanju »sreče« in čim bolj udobnega življenskega sloga. Takšno stališče množic najbolj ustreza globalni plutokraciji, ki nam narekuje, ne le kako moramo živeti, temveč tudi kako moramo razmišljati.

Moderni človek ja namreč v veliki meri »apolitičen« ali pa slepo sprejema politično korektne nazore in lažne liberalne vrednote, ki jih množicam vsiljujejo mediji, izobraževalne ustanove in »ugledni« akademiki ali, bolje rečeno, propagandisti trenutnega sistema. Tako se vse bolj uklanja vedno novim norostim »progresivne« ideologije in skrajnim skupinam, ki trdijo, da se borijo za pravičnejši svet, pravzaprav pa so le glasniki najbolj skrajnih idej, ki jih želi sistem preko njih postopoma uveljaviti in normalizirati, zavoljo interesov globalistov in velikih korporacij.

Sami ne smemo nikoli nasedati tem »apolitičnim« stališčem, ki iz vsakdanjega življenja izključujejo svetovne nazore, saj naša politična in ideološka prepričanja za nas niso le nekakšna preračunljivost in način kako obogateti, napredovati v poslovni karieri ali imeti od njih takšne ali drugačne koristi, temveč predstavljajo temeljni kamen naših vrednot, naš odgovor na razločevanje med dobrim in zlim, in naše doživljanje človeka in sveta. Vedno smo pripravljeni mirno in odločno zagovarjati naše nazore, obenem pa zavračamo kakršnokoli »prijateljevanje« z našimi političnimi sovražniki.

Naša načela se ne smejo odražati le v naših besedah, temveč moramo stremeti k temu, da jih s svojimi dejanji utelešamo čim bolj dosledno tudi v vsakdanjem življenju. Čeprav je ideal nekaj, česar morda ne moremo vedno doseči v popolnosti, si moramo kljub temu vedno prizadevati, da se mu čim bolj približamo. Zato moramo imeti jasno začrtane ideale in vrednote, na katere se lahko naslanjamo tudi pri vsakodnevnih odločitvah, in nam dajejo motivacijo, moč in oporo pri premagovanju različnih ovir, ki jih življenje postavlja na našo pot.  

Biti identitarni aktivist in metapolitični bojevnik, ne le za kulturno in biološko ohranitev evropskih narodov, temveč tudi za preporod naše celine, zna biti v modernem svetu, ki se tradicionalnim vrlinam posmehuje, obenem pa je do njih sovražno nastrojen, velikokrat naporno in celo nevarno. Prevladujoča kulturna hegemonija liberalne levice ne trpi tekmecev. Aktivisti resnične desnice in zagovorniki naših idej se zato velikokrat soočajo s stopnjujočimi se pritiski, od izgube službe do kazenskega pregona v imenu boja proti »sovražnemu govoru«. Moč, ki jo imajo naši politični sovražniki na mednarodni ravni se zdi včasih nepremagljiva, pritisk pa neznosen. Vendar pa je na naši strani večna in neuničljiva resnica, ki izvira iz železnih zakonov narave. Zvesti moramo ostati samim sebi, svojim prednikom in svoji rasni dediščini. Ko se počutimo šibke ali pa nas prevzema obup, lahko iščemo navdih pri mnogih mitskih in resničnih junakih evropske literature in zgodovine, ki utelešajo podobne vrednote, in pa predvsem že omenjeno prepričanje; boriti se za to kar je dobro in resnično, ne glede na možnosti zmage ali poraza.