Prevedeno iz knjige Dominique Venner – For a Positive Critique (Arktos, 2017). Avtor je francoski izvirnik napisal leta 1962, kar se deloma odraža tudi v samem besedilu.
Ravnodušnost javnosti in strahopetnost tradicionalnih elit pri alžirskem vprašanju je odprla oči vsem ljudem, sposobnim premisleka. Čeprav je cena za to pogosto boleče ponovno izpraševanje njihovih preteklih prepričanj, se zbirajo okoli nove definicije nacionalizma. Tu ne poskušam preizkušati doktrine. Analize in soočenja bodo vsekakor potrebna. Kljub temu pa lahko izpostavimo ključne točke.
Kritika liberalizma in marksizma
Liberalizem je imel vsekakor vsaj navidezne čare s svojo podobo velikodušnosti, ki pa so jo razbile grobe resnice realnosti. Ta zlomljena ideologija služi za krinko dvolični diktaturi mednarodnega kapitalizma, ki vlada zahodnim demokracijam.
Kapitalistična oligarhija se je rodila konec 18. stoletja. Takrat je v Franciji liberalizem služil za upravičevanje skupnih interesov visoke aristokracije in bogatašev proti centralni oblasti, ki jih je dolgo časa imela pod nadzorom. Tovrsten boj med velikimi interesi in popularno oblastjo ( v tem primeru je šlo za francosko monarhijo) se pogosto ponavlja skozi zgodovino. Ko je v organiziranih družbah odstranjena institucionalna tančica monarhizma in republikanizma, ki zakriva resničnost, lahko zaznamo dva tipa oblasti: prvi temelji na ljudstvu, skozi katerega se brzda velike bodisi finančne bodisi fevdalne interese; drugi pa je v rokah velikih interesov, ki tako lahko izkoriščajo ljudstvo. Prvi se poistoveča z ljudsko skupnostjo in služi usodi ljudstva, drugi si podreja ljudsko skupnost zavoljo zadovoljevanja svojih apetitov.
Moderne demokracije, ki pripadajo drugemu tipu oblasti, so se razvile ob kapitalizmu in so pravzaprav le njegov političen odraz. Kapitalizem, ki se je znebil svoje osebne in nacionalne plati, je postal finančen in brezdržaven. Demokratične države so se tako znašle pod nadzorom mednarodnih finančnih skupin. Tista nestrinjanja, ki obstajajo med slednjimi, izginejo takoj, ko se pojavi grožnja ljudskega prebujenja. Če se laži in prevare, ki jih obvladajo, izkažejo za neučinkovite, se zatečejo k bolj smrtonosnim sredstvom in bolj nasilnim ukrepom. Nikoli se niso zdrznili ob genocidih, uporabi atomskih bomb, koncentracijskih taboriščih, mučenju ali psiholoških posilstvih.
Kapitalistična oligarhija je ravnodušna do usode nacionalnih skupnosti. Njen cilj je zadovoljiti nenasitno voljo do moči skozi gospodarsko prevlado nad svetom. Človeštvo je skupaj s svojimi civilizacijami vred žrtvovano na oltarju njihovih materialističnih načrtov, ki so vzporedni z marksizmom. Tako za tehnokrate kot tudi za komuniste je človek le ekonomska žival, ki poseduje samo dve funkciji: proizvajati in konzumirati. Vse tisto, česar ni mogoče izmeriti ali izračunati, se smatra za odvečno. Odvečno pa se mora podrediti tistemu, kar naj bi bilo bistvenega pomena; gospodarski produktivnosti. Individualistična nagnjenja, ki povzročajo praktični uresničitvi načrtov le neprijetnosti, morajo izginiti. V materialističnih družbah lahko prebivajo le ubogljive, homogene in standardizirane množice.
Tisti, ki nočejo sprejeti takšnega pranja možganov in zavračajo kastracijo množic, so označeni za »fašiste«. Dvomiti v iskrenost gospodarjev javnega mnenja v demokraciji ali oporekati protislovjem »partijske linije« v komunističnem režimu, zavračati enačenje kulture Zahoda s prazgodovinskim črnskim1 stokanjem ali z morbidnim razkrojem določenega modernizma, prezirati »univerzalno zavest«, nasmehniti se ko nekdo razpravlja o pravici ljudstev do samoodločbe; vse to so znaki sumničavega in uporniškega duha. Upor vodi v fizično eliminacijo v komunističnem režimu in v družbeno eliminacijo v liberalnem režimu. Oba torej uničujeta ustvarjalni individualizem in ljudske korenine, oziroma samo bistvo človeštva in skupnosti. Človeštvo vodita v slepo ulico in v najhujšo vrsto nazadovanja.
Zgodovina človeštva je le en sam dolg boj, v katerem se želi osvoboditi zakonov snovi. Religija, umetnost, znanost in etika; vse predstavljajo zmago duha in človeške volje. Iz človekove zmage na teh področjih so se rodile celotne civilizacije. Poljubne stvaritve občutkov, inteligence in energije ljudstev in civilizacij se razvijajo in zorijo dokler se vzdržuje njihova ustvarjalna moč. Ljudstva, ki so jih ustvarila, izgubijo svojo sposobnost obrambe pred zunanjimi napadi, ko izginejo njihove prvotne vrline in njihova vitalna energija. Posledično tudi njihova civilizacija zapade v uničenje in dekadenco.
To je logičen izid izkoriščanja človeštva s strani tehnokratske kaste ali »novega vladajočega razreda«. Ti dve sili izhajata iz iste filozofije.
Liberalizem in marksizem sta ubrala različni poti, zaradi katerih si medsebojno nasprotujeta, vendar pa kljub temu obe poti vodita do istega rezultata; do podrejanja ljudstev, ki so jih zavedli demokratični miti. Demokracija je nov opij za množice.
Virilen humanizem
Evropska ljudstva so zgradila edinstveno civilizacijo. Njena ustvarjalna moč se ni zmanjšala. Celo njeni sovražniki posredno priznavajo njeno univerzalnost. Med tradicionalnim Vzhodom, ki je podrejen metafizičnim pravilom, in novimi materialističnimi družbami, Evropska civilizacija združuje duhovne težnje in materialne nujne potrebe. Tudi, ko je povsod po svetu uniformiranost množic razglašena za ideal, povzdiguje individualizem močnih, in triumf človeških kvalitet nad povprečnostjo.
Predstavlja ravnovesje, zmožno spopada s preobrati, ki jih je ustvarila tehnološka revolucija. Tovrstna harmonija, utemeljena na vrednotah posameznika in skupnosti, ustvarja nekakšen virilen humanizem.
Takšen virilen humanizem kot nova deklaracija zavrača lažne zakone številk in hoče podrediti moč tehnike in ekonomije civilizacijski volji evropskega človeka. Ta evropski človek bo znotraj svojega rodu in v svoji resnični kulturi znova odkril svet po njegovi meri. V izpolnitvi svoje usode in v zvestobi načinu življenja, ki temelji na evropskemu etosu časti, bo odkril smisel svojega življenja.
Etos časti nasprotuje suženjski moralnosti liberalnega in marksističnega materializma. Potrjuje, da je življenje borba in povzdiguje vrlino žrtvovanja. Verjame v moč volje. Odnose med ljudmi iz iste skupnosti snuje na zvestobi in solidarnosti. Delu daje pomen, ki je neodvisen od zaslužka. Povrača resničen občutek človeškega dostojanstva, ki ni dan, temveč je osvojen skozi neskončno borbo. V evropskemu človeku vzbuja zavedanje njegovih odgovornosti do človeštva, katerega naravni organizator je.
Živi red
Oblasti ne dajejo legitimnosti velikokrat spreminjajoči se napisani zakoni ali soglasja množic, ki so bila dosežena s sredstvi propagande. Oblast postane legitimna, ko spoštuje pravice naroda in nenapisane zakone, ki jih razkriva zgodovina. Oblast ni legitimna, če se oddaljuje od usode naroda in uničuje nacionalne stvarnosti. V takšnem primeru pripada legitimnost tistim, ki se borijo za obnovitev pravic svojega naroda. Oni kot prodorna manjšina tvorijo revolucionarno elito na kateri počiva prihodnost.
Svet se ne podreja sistemu, temveč volji. Ne iščite sistema, iščite voljo. Vsekakor pa mora struktura države temeljiti na določenih vodilnih načelih. Avtoriteta, kontinuiteta in moč oblikovanja se združijo v skupno formo; takšno, ki se mora opirati na hierarhično skupino političnih kadrov, ki jim nudijo pomoč resnični ljudski zastopniki profesionalnih in regionalnih skupnosti, usposobljenih za iskanje rešitev lastnih težav. Predvsem pa je pomembno izoblikovati ljudi na katerih bosta počivali skupnost in prihodnost civilizacije.
O usodi človeštva ne bodo odločali ne učenjaki ne elektronske naprave. Pereči problemi, ki jih predstavlja nov tehnološki razvoj, zahtevajo izurjeno politično elito z železno voljo, ki bo služila zgodovinski misiji. Tovrstna ogromna odgovornost bo od njih upravičeno zahtevala več kot od drugih ljudi.
Sociologi trdijo, da je pet odstotkov vseh ljudi izjemno sprevrženih, norih in zlobnih. Na drugi skrajnosti pa lahko opazimo enak delež ljudi, ki posedujejo naravno visoko razvite vrline duha in požrtvovalnosti, zaradi katerih so primerni za služenje in vodenje skupnosti. V demokracijah, ki podpirajo vladavino laži in denarja v veliki meri prevladujejo prvi. Nacionalistična revolucija jih bo morala odstraniti in ustoličiti slednje.
Izbira in izobraževanje takšne elite od mladih nog, bo ena glavnih nalog nove družbe. Njihovo urjenje bo krepilo njihove značaje, razvilo njihovega požrtvovalnega duha in odprlo njihove misli intelektualnim področjem. Svojo čistost bodo ohranili, ne le skozi svojo predanost časti, temveč tudi skozi stroga načela. Tvorili bodo živi red, ki se skozi čas nenehno obnavlja, obenem pa je vedno podobnega značaja. Tako bo oblast financerjev zamenjana z oblastjo vernikov in bojevnikov.
Organska ekonomija
Ekonomija ni sama sebi namen. Je le eden izmed dejavnikov v življenju družb. Ne razlaga človeške evolucije in prav tako ni njen izvor, temveč je samo sredstvo in posledica. Razlago človeške evolucije pa najdemo v psihologiji ljudstev, v njihovi energiji in v njihovih političnih vrlinah.
Ekonomija mora biti podrejena politični volji. Če slednja izgine – kot v liberalnih ureditvah – začnejo nebrzdane ekonomske sile družbo potiskati v anarhijo.
Nadvse pomembno ekonomsko vprašanje je vsekakor del nacionalistične revolucije. Če bi zanikali njegovo pomembnost, bi storili isto napako kot tisti, ki ga odpravljajo z magičnimi besedami dvomljivega pomena, kot je na primer »korporativizem«.
Kapitalizem je ustvaril umeten svet, ki ni prilagojen človeštvu. Majhna kasta, ki si prilašča vso moč in si prizadeva za mednarodno nadvlado, izkorišča skupnost. Poleg tega se kapitalizem skriva za razuzdanimi novimi besedami; anahronističnim dojemanjem sveta, kjer prav vse lahko razloži ekonomija. Natanko ista kritika pa velja tudi za komunizem.
Rešitev za neprilagojenost človeštva v svetu, ki zanj ni bil ustvarjen, predstavlja, kot smo videli, političen problem. Tehnološki in gospodarski napredek ne upravičuje samega sebe, temveč ga upravičuje njegova praktična uporaba. Nova država bo podredila ekonomijo svojim načrtom in iz nje ustvarila orodje nove evropske pomladi. Tako bodo njeni cilji postali ustvarjanje civilizacijskih vrednot, kovanje orožja moči in izboljšanje lastnosti ljudstva.
Sredstva za uničenje brezmejne oblasti tehnokratske kaste, za obvladovanje izkoriščanja delavcev, za vzpostavitev resnične pravičnosti in za ponovno odkritje resnične ekonomije in zdravega delovanja, bomo našli le v popolnem preoblikovanju strukture poslovanja (to se nanaša na poslovanje v sklopu finančnega kapitalizma, ne na majhna družinska podjetja, ki jih je treba ohraniti in ne predstavljajo nobene težave).
Tako kot je v kapitalizmu podjetje popolnoma v lasti financerjev, je v komunizmu izključno v lasti države. Za prejemnike plač, ne glede na to ali gre za delavce ali za poslovodje, pa je izid isti; oropani so, saj je bogastvo, ki ga je ustvarilo njihovo delo, vsrkal kapital.
Takšen privilegiran Položaj daje kapitalu popolno moč nad podjetjem, tudi če se vodstvo in uprava osredotočata skorajda samo na dobiček, včasih celo na škodo proizvodnje in samega podjetja.
Tu pride najbolj do izraza znani izrek Proudhona: »Lastnina je kraja!«. Odprava prilaščanja je pravična rešitev, ki bo privedla do skupnostnega podjetništva. Kapital bo tako zasedel njemu pripadajoče mesto dejavnika proizvodnje z ramo ob rami delu. Skupaj bosta z vplivom, ki bo sorazmeren njuni pomembnosti znotraj podjetja, sodelovala pri imenovanju uprave, pri gospodarskem upravljanju in pri distribuciji resničnega dobička.
Takšna revolucija v podjetništvu bo ustrezala novi organizaciji gospodarstva in bo temeljila na poklicih in regionalnih geografskih okvirjih. Z odpravo parazitske moči financerjev, bo ustvarila skupino posredniških organov. Najboljša definicija teh novih struktur, zmožnih gladke integracije v Evropo, je »organska ekonomija«.
Mlada Evropa
Ameriška in sovjetska zmaga leta 1945 je naredila konec sporom med evropskimi narodi. Sovražne grožnje in skupna usoda v dobrem in slabem, kot tudi podobni interesi, so privedli do splošnega občutka enotnosti.
Ta občutek potrjuje tudi razum. Enotnost je nujnega pomena za prihodnost evropskih narodov. Oni so izgubili premoč številčnosti; združeni bi povrnili moč civilizacije, ustvarjalne nadarjenosti, organizacijskih sposobnosti in ekonomije. Če bodo razdeljeni, pa bodo njihova ozemlja obsojena na invazije in njihove vojske na poraze. Po drugi strani lahko združeni oblikujejo nepremagljivo silo.
Osamljeni, bodo postali le sateliti obsojeni na propad, kar so tisti pod sovjetsko prevlado že danes. Evropska civilizacija se bo znašla pod sistematičnim napadom, kar bo pomenilo konec človeške evolucije. Združena pa bo imela sredstva za uveljavljanje in za zagotavljanje svoje civilizacijske misije.
Enotnost ne pomeni nadaljnjega obstoja finančnih in političnih teles, ki so bila ustanovljena po vojni. Njihov namen je povečati internacionalno moč tehnokracije in ohraniti politične in ekonomske privilegije, ki se skrivajo pod prapori demokracije. Tovrstne ustanove prenašajo in množijo na evropski ravni slabosti in besede, ki jih proizvajajo vladajoči režimi posameznih narodov. Takšen razvoj v imenu Evrope stopnjuje njen zaton.
Enotnost prav tako ne pomeni izenačevanja. Standardizacija in kozmopolitizem bosta uničila Evropo. Njena enotnost bo zgrajena na temeljih nacionalnih stvarnosti, ki jih vsako ljudstvo namerava braniti; zgodovinske skupnosti, izvirne kulture in povezanosti z zemljo. Omejevati Evropo le na latinski ali germanski vpliv bi pomenilo ohranjanje razkolov in razvoj novih sovražnosti. Predvsem pa bi zanikalo evropsko stvarnost, ki sta jo ustvarila Rim in srednjeveško obdobje, kjer sta se srečala kontinentalen in sredozemski tok.
Zamisliti si Evropo pod hegemonijo enega naroda bi znova odprlo krvave rane, katerih zgodovinske brazgotine so še vedno sveže. Raznolikost jezikov in izvorov ni prepreka. Veliko držav je večjezičnih. Rimski imperij, ki predstavlja prvi primer evropske enotnosti glede povezovanja ljudstev in njihovih kultur, pa je imel cesarje rojene tako v Rimu kot tudi v Galiji, Iliriji in Španiji.
Evropa se ne konča pri umetno ustvarjeni prepreki železne zavese, ki so jo določili zmagovalci leta 1945, temveč vključuje vse evropske narode in ljudstva. Razmišljanje o enotnosti je predvsem razmišljanje o osvoboditvi vseh narodov v ujetništvu, od Ukrajine do Nemčije. Usoda Evrope leži na vzhodu; v razbijanju okovov, strmoglavljenju sovjetske tiranije in potiskanju aziatskega vala nazaj.
Onkraj evropske celine tvorijo ljudstva in države, ki pripadajo njeni civilizaciji, to kar imenujemo Zahod. Evropa je njegova duša. Njegova solidarnost se bo uveljavila, predvsem znotraj zahodnjaških središč v Afriki. Tovrstna središča so temelji nove organizacije afriške celine, katere usoda je vezana na usodo Evrope.
V gradnji Evrope bodo ljudstva v razvoju videla tako zgled, ki mu lahko sledijo, kot tudi rešitve za njihove lastne težave. Ne potrebujejo miloščine, temveč organiziranost. Evropa ima neprimerljivo veliko število kadrov, ki se osredotočajo na čezmorska vprašanja. Nobena druga sila ne bi mogla tekmovati z organizacijsko nadarjenostjo teh skupin, ki jih spodbuja dinamičnost prebujene Evrope. One bodo te ljudi rešile bede in anarhije in jih pripeljale nazaj k Zahodu.
Gospodarski sporazumi ne bodo združili Evrope. Združil jo bo nacionalizem njenih ljudstev. Prepreke, ki se zdijo nepremagljive, delujejo tako le znotraj demokratičnih struktur. Ko bo enkrat režim odpravljen, bodo ti navidezni problemi izginili sami od sebe. Zatorej je očitno, da brez revolucije ni mogoča nikakršna evropska enotnost.
Revolucionarni uspeh enega evropskega naroda – pri tem je Francija edina, ki ima vse nujne pogoje – bo omogočil revoluciji njeno naglo širjenje med druge evropske narode. Dva od režima neodvisna naroda bosta ustvarila tako zapeljivo dinamično silo, da bodo stari sistem, železna zavesa, in meje padli. Prvi korak do enotnosti bo političen, saj bo vodil do vzpostavljanja enotne skupne države v evolucijski obliki. Sledili bodo vojaški in ekonomski koraki. Nacionalistična gibanja Evrope bodo agenti te enotnosti in bodo tvorila jedro bodočega živega evropskega reda.
Tako bo mlada Evropa, utemeljena na isti civilizaciji, istem prostoru in isti usodi, služila kot aktivno središče Zahoda in svetovnega reda. Mladina Evrope bo zidala nove katedrale in gradila nov imperij.
1 ↩Avtor uporabi izraz »negritude«, ki obenem označuje tudi črnsko literarno gibanje v Franciji in njenih kolonijah v 30. letih prejšnjega stoletja. (Op. prev.)
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 
One comment