Neomarksističen lov na čarovnice

Vladimir Lenin je trdil, da tisk ali mediji ne smejo biti le kolektivni propagandni agitator, temveč tudi kolektivni organizator množic.

Če pazljivo analiziramo vsebino in delo skoraj vseh medijskih hiš ali korporacij, ne glede na to ali se ukvarjajo s politiko, vsesplošnimi dogajanji doma in po svetu, ali pa z modo, glasbo, zgodovino, umetnostjo in tako dalje, lahko opazimo vsiljevanje levičarskega svetovnega nazora, ne glede na to ali govorimo o »ortodoksnem« marksizmu, ali pa o njegovi  novodobni izpeljanki, kot je kulturni marksizem frankfurtske šole. Navsezadnje gre le za malo drugačne interpretacije istega bistva.

Marksistična religija se je razvejala in prelevila v več različnih oblik. Na svojstven način je prevzela vpliv nad zahodnim svetom. Zato danes lahko vse levičarske pro-marksistične skupine izražajo svoja mnenja na vse možne načine, ne glede na to kako agresivna ali sovražna je njihova retorika. Raznorazni marksistični skrajneži lahko izražajo svoja mnenja na družabnih omrežjih in tudi javno na ulici skoraj brez kakršnih koli posledic. Tudi, če prestopijo vsako mejo dobrega okusa in so aretirani zaradi kršitev reda in miru, bodo kmalu spet na prostosti, izvlekli pa se bodo z minimalnimi kaznimi. Popolnoma vseeno je, da je bilo pod srpom in kladivom ter pod rdečo zvezdo pomorjenih sto milijonov ljudi v le nekaj desetletjih, da ne omenjamo množičnih posilstev, pobojev in ropanja v imenu bratstva in enotnosti, pravičnost in enakosti. Ne glede na umazano in krvavo zgodovinsko ozadje teh simbolov, rdeča zvezda in srp in kladivo nista prepovedana in se ju lahko javno nosi in prodaja.

Zakaj ljudje to tolerirajo? Odgovor je preprost. Večinski mediji, ki so zadnjih 80 let pod nadzorom marksističnih idej, oblikujejo večinsko javno mnenje. Skozi glasbo, filmsko industrijo, modo, njihovo interpretacijo zgodovine, manipulacijo znanosti, ekonomijo in  izobraževalne sisteme nemoteno širijo svojo propagando, ter tako indoktrinirajo množice ljudi po celem svetu.

Kaj se zgodi če kdo ne naseda na njihovo propagando in se odloči, da se bo uprl tej zlovešči in hinavski hobotnici, ki v imenu ljubezni, strpnosti in napredka preganja in uničuje vse kar ni po njenem kalupu?

Čeprav danes ne morejo več kulturnih in političnih disidentov, z njihovimi družinami in prijatelji vred, pošiljati na Goli otok, zapirati v gulage ali pa metati v jame, kot so to počeli v času povojnih pobojev leta 1945, se še vedno trudijo na različne načine očrniti vse, ki jim niso po volji in opravičevati njihova preganjanja. Pri tem umazanem poslu si najbolj pomagajo z mediji tako da ustvarjajo nekakšne teorije zarot polne laži in nesmiselnih interpretacij o t.i. »neonacističnih« teroristih ali pa o nekakšnih rasističnih terorističnih skupinah, ki pa dejansko ne obstajajo.Seveda obstajajo razna domoljubna ali identitarna gibanja, ki pa nimajo prav nič z nobenim terorizmom. Nasprotno od tega, vsa večja resna identitarna gibanja nasprotujejo vsakemu terorizmu in nasilju nad nedolžnimi. Če je morda nekaj ljudi v imenu nekih idej, ki jih povezujejo z identitarnimi in nacionalnimi gibanji v zadnjih desetih letih povzročilo kakšen napad, je šlo praktično vedno za primere, ko se je kakšen »osamljeni volk« odločil za skrajno dejanje v trenutnem duševnem stanju obupa, ne za dejanja organiziranih večjih skupin. Če bi bili ti posamezniki člani kakšnega identitarnega gibanja zagotovo tega ne bi storili, ali pa svojih namenov ne bi razkrili drugim, kajti vsa takšna gibanja nasprotujejo tovrstnim dejanjem.

Zaradi peščice osamljenih posameznikov, kakršna sta bila primera Norveške in Nove Zelandije, ki nista bila člana nobenega identitarnega gibanja, pro-marksistični novinarji in mediji širijo laži o vseh identitarnih skupinah. Vzrok za to ni, da bi bili ti novinarji in njihove medijske hiše zaskrbljeni predvsem zaradi terorizma, saj bi v tem primeru veliko bolj ostro pisali o resničnem terorizmu in množičnih posilstvih širom Evrope, ki jih zagrešijo ilegalni, pa tudi legalni migranti iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Ne, njih ne skrbi varnost ljudi in omogočanje normalnega življenja, temveč se jim gre predvsem za vsiljevanje njihove globalistične, neomarksistične ideologije in za zatiranje vseh njihovih nasprotnikov. To pa so seveda vsa evropska identitarna gibanja. Zato o teh gibanjih poročajo čim več laži in ustvarjajo napačne interpretacije. Najbolj priljubljene besede teh kvazi novinarjev so »neonacisti«, »belski supremacizem«, »ksenofobija«, »domači teroristi«, »desničarski skrajneži«, »homofobi« in tako dalje. Pišejo pa bolj v stilu domišljijskega žanra. V sklopu njihovega propagandnega aparata stalno ponavljajo propagando, ki vsa identitarna gibanja opisuje kot teroristične skrajneže in psihopate. Gre za razčlovečenje vseh pripadnikov in podpornikov identitarne kulturne misli. Najprej jih razčlovečijo, zatem pa jih označijo za nekakšne demone, katerih pregon je moralno upravičen. Tako ljudem postopoma v podzavest vsiljujejo takšna stališča, da bi na subtilen način pridobili moralno odobravanje za preganjanje politično kulturnih disidentov.

Čeprav pravno, formalno in moralno nobenega resnega večjega identitarnega gibanja ni mogoče obtožiti terorizma ali obsoditi zaradi spodbujanja terorizma, se vsi novodobni marksisti trudijo širiti svoje laži z vsemi sredstvi, po načelu »cilj opravičuje sredstva«. Tako nenehno lažne obtožbe letijo zoper vse Evropske domoljube, ki se preprosto na kulturen način bojujejo le za lasten obstoj, družino in dom.

Bolj kot očitno je, da smo v 21. stoletju priča »lovu na čarovnice«, ki ga spodbujajo in izvajajo novodobni marksisti, v upanju, da bodo znova obudili umazano rdečo inkvizicijo srpa in kladiva in rdeče zvezde.