Obisk Kočevskega Roga

Obiskali smo Kočevski Rog, kjer smo se poklonili vsem protikomunističnim borcem in drugim žrtvam povojnih pobojev in komunističnega nasilja. V času, ko svet slavi konec druge svetovne vojne in zmago liberalne demokracije in komunizma, ki sta si zatem razdelila našo staro celino, se mi spominjamo tistih slovenskih in drugih nacionalnih sil, ki so se vztrajno borile proti rdečemu zlu do bridkega konca, zatem pa so bile izdane iz strani zahodnih zaveznikov in vrnjene v kremplje krvi žejnih zveri v človeških podobah.

Pozabljeni so v breznih in jamah Kočevskega roga dolga desetletja ležali slovenski, hrvaški in srbski pripadniki protikomunističnih enot, združeni ne v lažnem bratstvu in enotnosti, ki so nam ga skoraj pet desetletij vsiljevali njihovi krvniki, temveč v grozljivi usodi, ki jih je doletela kot poražence v slovenskih gozdovih zato ker so se uprli rdečemu terorju.

Vendar pa je navkljub naporom starih komunističnih oblasti resnica o nepopisnih zločinih tako imenovanih »osvoboditeljev« le začela prihajati na dan. Danes vemo, da je v Sloveniji vsaj približno 700 množičnih grobišč, v katerih leži okrog sto tisoč žrtev rdečih mesarjev. Med njimi niso bili le vojaki in borci, ki so dvignili orožje proti rdeči zveri, temveč tudi otroci, ženske in civilisti. Skratka vsi, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso bili zaželeni v novem »marksistično-socialističnem raju«.

Ideološki dediči in nasledniki komunistov poskušajo do dandanes prikrivati in pomanjševati resnico o teh krutih zločinih njihovih predhodnikov. Zato, ker smo v Sloveniji, kot tudi v mnogih drugih evropskih državah priča kulturni hegemoniji levice, ki obvladuje šolstvo, univerze, osrednje medije in zgodovinopisje, ostajajo izvensodni povojni poboji »drugorazredna« tema, krvniki in morilci pa veljajo za junake. Na to smo pred kratkim opozorili tudi z našo simbolično akcijo proti čaščenju klavcev slovenskega naroda. Jugoslovanska rdeča mitologija ostaja naše breme, ki se ga leta 1991 kljub osamosvojitvi nismo znebili. V naši deželi je 30 let po vojni za neodvisnost jugonostalgija še kako prisotna, zastave s krvavo rdečo zvezdo, pod katero so naš narod metali v jame, pa še vedno plapolajo v naši domovini. Zato mi danes, čeprav z drugimi sredstvi in v drugačnih okoliščinah, nadaljujemo z bojem proti ideologiji krvoločnega, vulgarnega podčloveka, proti ideologiji drhali, ki je terjala na tisoče slovenskih in na milijone drugih življenj. V tem boju, ki je danes predvsem kulturni boj, pa vztrajamo tudi v čast spominu na vse žrtve, ki so v Kočevskem Rogu in v mnogih drugih slovenskih krajih padle pod streli komunističnih »osvoboditeljev«.