Napredek ali pot v novo tiranijo?

Današnje moderne zahodne družbe se rade ponašajo s tem, da so napredne ali »progresivne«, njihove glavne vrednote pa naj bi bile strpnost, človekove pravice in svoboda govora.

Vendar pa se moramo vprašati, ali je res tako?

Strpnost glavnih predstavnikov »napredka« se zelo hitro konča, če se kdo ne strinja z njihovimi načeli ali pa zagovarja drugačne poglede. To velja predvsem v primerih, ko gre za razmišljanja, ki zanikajo danes tako popularne teorije o družbenih konstruktih. Če si kdo drzne zanikati trditve, da je spolov »nešteto« ali, da je rasa samo družbeni konstrukt, postanejo »svobodomiselni« in »tolerantni« prvaki napredka kar naenkrat bolj podobni razdraženim boljševikom ali srednjeveškim inkvizitorjem. Na njihove nasprotnike pa se vsuje plaz obtožb, raznih »izmov« in »fobij«.

Človekove pravice prav tako vse bolj veljajo le za razne nekoč marginalne skupine, medtem ko postajajo avtohtoni prebivalci Zahoda drugorazredni državljani. Svoboda govora, ki naj bi bila temeljna človekova pravica, pa je takoj, ko postane preveč politično nekorektna, označena za t.i. »sovražni govor«.

Pravica do izražanja in svobode govora tako danes pomeni imeti svobodo do izražanja lastnih misli le, dokler se te skladajo z glavnimi smernicami politične korektnosti. Če pa kdo slučajno izrazi kakšne poglede, ki niso v skladu z novodobno religijo napredka, pa se takoj začne lov na čarovnice, ki ga vodi nova mavrična inkvizicija strpnosti in vsesplošnega napredka. Namesto sežiga na grmadi pa sledijo cenzura, možna izguba službe in splošna izključitev iz družbe.

Liberalna demokracija naj bi bila »najboljša ureditev«, ki predstavlja večen ekonomski napredek in prehod v konec zgodovine, v utopijo globalne multirasne družbe, kjer naj bi vsi odvrgli »okove« preteklosti, nacionalnih identitet in tradicij ter postali preprosto »državljani sveta«. Liberalna demokracija je seveda kozmopolitska in univerzalna, kar pomeni, da ni le najboljša ureditev za Zahod, temveč za cel svet, za vse narode in ljudstva, od Eskimov do Bušmanov. Glede na to, da naj bi šlo za ureditev, ki prinaša »napredek«, so seveda vsi njeni nasprotniki označeni za nazadnjaške in nespametne, v primeru identitarcev in nacionalistov pa za zlonamerne. Predstavniki in glasniki liberalizma verjamejo, da imajo moralno pravico cenzurirati in s tem kršiti in odvzemati svobodo govora vsem, ki se ne strinjajo z njimi ali pa jim nasprotujejo. S tem sledijo logiki, da so glede na to, da je liberalizem dober in naprednjaški, vsi, ki mu nasprotujejo, seveda slabi ali celo zlobni. Tako se sodobna duhovščina sekularne religije liberalizma v imenu »strpnosti« poslužuje vseh sredstev, da bi utišala kritike in nasprotnike kozmopolitskih vrednot liberalne demokracije. Svoboda govora postaja v sodobnih zahodnih demokracijah le slaba šala. Tudi sama demokratičnost teh t.i. demokracij je le parodija, pod katero se skriva novodobna tiranija.

Nekoč so komunisti vse disidente, ki so si drznili nasprotovati uradni ideologiji sistema v imenu ohranjanja bratstva in enotnosti, pošiljali v za zapahe, danes pa se kulturnim marksistom (vsaj zaenkrat) večinoma ni treba zatekati k tako skrajnim metodam. Glede na to, da so s pomočjo modernih mednarodnih »elit« prevzeli izobraževalne ustanove in osrednje medije, so postali oblikovalci javnega mnenja. Zato lahko svoje nasprotnike preprosto označijo za »nestrpneže« ali »skrajneže« ter jim tako v očeh povprečnega človeka odvzamejo verodostojnost. Ko to ni dovolj, pa so seveda pripravljeni uporabiti tudi druge metode, ki so bližje boljševikom in rdečim cenzorjem starih marksističnih ureditev. Tako se sorazmerno s tem, ko se vse več ljudi zaveda težav, ki jih želijo liberalci in kulturni marksisti pomesti pod preprogo, pojavlja tudi več represije nad svobodo govora, ki pa se skriva pod nekakšno pravičniško masko boja proti »sovraštvu«. Včasih dosežejo celo, da pristanejo njihovi nasprotniki zaradi izrečenih besed ali objav na družbenih omrežjih pred sodiščem ali pa dobijo visoke položnice in vabilo na razgovor iz bližnje policijske postaje. Pri tem gre seveda za obračunavanje z ideološkimi in političnimi nasprotniki, ki nasprotujejo tiraniji politične korektnosti in lažnim ideologijam enakosti.

Seveda pa postaja vse bolj očitno, da liberalna demokracija le ni vrhunec človeške civilizacije. Mnogi pronicljivi misleci, filozofi in pisatelji so nas v 19. in 20. stoletju svarili pred njenimi negativnimi posledicami, danes pa vidimo, kako prav so imeli. Liberalizem je odprl pot velekapitalističnemu izkoriščanju in uničenju samostojnih manjših podjetnikov in družinskih podjetij iz strani velikih mednarodnih korporacij. Odprl je pot tudi množičnim migracijam, tako zavoljo kapitalistov, ki so se nadejali poceni delovne sile, kot tudi marksistov, ki so videli v migrantih potencialne rekrute za svoje cilje.

Tu je treba omeniti, da sta si kljub temu, da naj bi šlo za dve nasprotujoči si doktrini, komunizem in kapitalizem, v nekaterih stvareh zelo podobna, celo identična. Obe doktrini zanikata kakršnokoli pomembnost rase in etnične pripadnosti ter predstavljata popolnoma materialističen pogled na človeka in na svet. Prav tako sta poleg liberalne demokracije tako kapitalizem kot tudi komunizem ali njegov sodobni pankrt kulturni marksizem le orodji mednarodnih globalistov in bankirjev. To je razvidno iz tega, da je bil eden glavnih financerjev Leva Davidoviča Trockega ameriški bankir judovskega porekla Jacob Schiff, ki je slednjemu finančno omogočil tudi vrnitev v Rusijo pred revolucijo, danes pa sodobno levico in nevladne organizacije podpirajo kapitalistični milijarderji, kot je George Soros. Kapitalizem in komunizem sta tako v mnogih pogledih le dve različni glavi iste globalistične hidre, njena tretja glava pa je liberalna demokracija.

Tudi Liberalno načelo o svobodi posameznika, dokler ne ogroža drugih, se je v liberalni demokraciji izrodilo do te mere, da se najbolj nenaravne motnje in dekadentni načini življenja smatrajo za »pravico in izbiro posameznika« ter se jih s tem, ko se bolnikom javno čestita za njihov »pogum«, tudi spodbuja. Kdor se ne strinja, da gre pri izbiri dekadentnega, nenaravnega načina življenja in pri podleganju težnjam, ki so v nasprotju z zdravo človeško naravo, za »pogum«, pa je seveda »nestrpnež«. Liberalna demokracija prav tako v imenu »človečnosti« odpira vrata trumam migrantov tujih ras v Evropo, posledica tega pa je povišana stopnja kriminala, razdor znotraj zahodnih družb, kaos, spori in nasilje. Vendar pa se liberalci obnašajo, kot da problema ni, če pa ga že priznajo, pa vidijo njegov vir ne v dejstvu, da spuščajo v Evropo ljudi popolnoma drugačnih moralnih prepričanj, kultur, navad in rasnih karakteristik, temveč v Evropejcih samih, ki naj bi bili do prišlekov preveč »rasistični« in »diskriminatorni«.

Uničenje homogenih družb, ki postajajo stvar preteklosti v »napredni« liberalni demokraciji, je pripeljalo do kaotičnega stanja. To pa vpliva predvsem na mlade, ki nimajo več zdravih temeljev za izgradnjo svoje identitete in se zato pridružujejo raznim hedonističnim in nihilističnim, nezdravim subkulturam. Namesto homogenosti, splošnih moralnih vrednot, enotnosti, kulture, reda in določene hierarhije – vse to je potrebno za resničen napredek v družb – imamo danes vse bolj kaotično množico posameznikov, ki se vse manj poistovečajo s svojim narodom in z njegovo kulturo. Namesto tega iščejo nadomestitev v raznih modernih subkulturah in v zadovoljevanju osebnih potreb, medtem ko jim vlada lažna elita globalistov, ki jih prav tako zanimajo le njihovi osebni interesi – pridobivanje popolnega nadzora in ustvarjanje dobička – ter so zavoljo lastnih interesov pripravljeni izkoreniniti Evropejce in popolnoma uničiti Evropo, domovino nekoč ponosnih narodov.

To je današnja liberalna demokracija, ki se ponaša s tem, da je najnaprednejša in najboljša ureditev za celotno človeštvo, pravzaprav pa nas vodi v popoln propad in uničenje. Globalisti vidijo največjo grožnjo v identitarizmu in nacionalizmu, ki lahko v ljudeh in narodih znova obudi plamen nacionalne in rasne zavesti, ki se bo, če zajame Evropo manifestirala v izgonu teh globalističnih parazitov. Zato se poslužujejo lažnih idej liberalne demokracije, ki je bila vedno orodje v njihovih rokah, da bi narode Evrope zavajali z lepimi besedami o multikulturni prihodnosti, o splošnem bratstvu ljudi in o človečnosti, ki naj bi se odražala predvsem v sprejemanju tujcev. Glede na to, da se vse več ljudi prebuja iz sladkih sanj o raju liberalne demokracije, v nočno moro resničnosti, pa prihaja tudi do vse večje represije, ki želi utišati resnico, in do kazenskega preganjanja disidentov. Vse to pa so le načini, s katerimi se želijo globalistični paraziti in liberalne elite obdržati na oblasti dovolj dolgo, da dosežejo svoj končni cilj, multietnično Evropo po vzoru vizije Coudenhove-Kalergija, ki je že v 20. letih prejšnjega stoletja naznanil, da bo »človek prihodnosti mešane rase«.

Sam izraz »rasizem« je v današnjem kontekstu označevanja tistih, ki naj bi »sovražili vse druge rase«, začel prvi uporabljati Leon Trocki, ki je želel tako – podobno kot želijo danes liberalci – utišati vse nasprotnike marksizma. Ta izraz je danes izgubil vsak pomen, saj ga liberalci, levičarji in globalisti podtikajo vsem svojim ideološkim nasprotnikom in upajo, da jih bodo tako očrnili in s tem razvrednotili njihove argumente. Če za nekoga danes slišite, da je »rasist«, lahko torej predvidevate, da ima argumente, ki jih liberalci ne morejo pobiti.

Ali so torej današnje spremembe, ki veljajo v liberalni demokraciji za »progresivne« in napredne, res napredek v pravem smislu te besede? Pravzaprav gre za interpretacijo, ki nima veliko skupnega z resničnim smislom tega izraza. Levičarji in liberalci danes besedo »napredek« uporabljajo v podobnem kontekstu kot izraz »rasizem«. S slednjim hočejo očrniti vse, ki se ne strinjajo z njimi in so njihovi politični sovražniki, s prvim pa okrašujejo vse kar služi njihovim ciljem. To pomeni, da je izraz »napredek« danes postal le beseda s katero označujejo uničenje kohezivnih, homogenih tradicionalnih družb in družinskih vrednot na katerih je bila zgrajena evropska civilizacija. Tako danes v imenu napredka tonemo v novo tiranijo, v kateri bodo preganjani vsi, ki se ne strinjajo z uradno politiko bruseljskih globalistov in uničevalcev narodov. Ne le nacionalisti, ki so proti množičnim migracijam in si želijo narodnega preporoda evropskih narodov ampak tudi vsi, ki se ne strinjajo s tem, da je spol le družbeni konstrukt, ter nasprotujejo LGBT in transspolni agendi, katere cilj je prepričevati predvsem najmlajše, da je spol stvar izbire, se bodo znašli na seznamu državnih sovražnikov, če bo zmaga liberalne tiranije, ki se predstavlja kot »demokracija« dokončna. V tem primeru bodo vsi, ki nasprotujejo norosti politične korektnosti in dekadenci liberalizma razčlovečeni in označeni za popolne zlobneže. To se dogaja že danes, takšno taktiko pa je dobro opisal nemški mislec in politični teoretik Carl Schmitt:

»Koncept humanosti je uporaben predvsem kot ideološki instrument imperialistične ekspanzije, njegova etično-humanitarska oblika pa je specifičen pogon ekonomskega imperializma. Tu se spomnimo malo spremenjene izjave Proudhona: kdor se sklicuje na humanost, namereva goljufati. Prilastiti si besedo humanost, sklicevati se nanjo ter monopolizirati s takšnim izrazom ima verjetno nepredvidljive efekte, kot je na primer zanikati človečnost sovražnika ter ga označevati za odpadnika človeštva; in tako je lahko vojna vodena do ekstremne nečlovečnosti.«

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.