Stop čaščenju klavcev našega naroda

Pred kratkim smo bili ob obeleževanju lažnega 27. aprila kot dneva boja proti okupatorju znova priča ideološki orgiji poveličevanja komunizma in jugoslovanstva. Spet so po Sloveniji zaplapolale zastave, ki jih krasi s krvjo prepojena zvezda, pod katero so zveri v človeških podobah leta 1945 natopile slovensko zemljo s krvjo ne le slovenskih in drugih protikomunističnih borcev, temveč tudi civilistov, žensk in otrok ter proti kateri so Slovenci v želji po samoodločanju in neodvisnosti leta 1991 dvignili orožje.

Orgiji fanatičnega čaščenja krvoločnih razbojnikov, ki so pod pretvezo »narodnoosvobodilnega boja« v Sloveniji izvedli revolucijo, s katero so našo domovino pahnili v tiranijo enoumja in laži, sledi 1. maj, praznik dela. Ob tem smo znova priča čaščenju totalitarnih simbolov, torej že omenjene krvave zvezde, ki se ji pridružujeta še srp in kladivo. Danes ta praznik, ki so si ga že davno tega prisvojili komunisti, najbolj goreče praznujejo predvsem večni študenti in salonski socialisti, ki so obenem tudi največji podporniki množičnih migracij, katerih prva žrtev pa je ravno delavski razred, saj migracije koristijo predvsem velikim kapitalističnim korporacijam kot uvoz poceni delovne sile v škodo domačega delavca.

Dober teden za praznikom dela pa smo vsako leto lahko še tretjič priča izlivom jugonostalgije in že skoraj vulgarnemu slavljenju morilcev našega naroda, ko Slovenija skupaj s celo Evropo slavi dan zmage in konec druge svetovne vojne na naših tleh. Dan, ko je bila opustošena Evropa razkosana in razdeljena, ko je na Zahodu svojo zmago slavil liberalizem, medtem ko je Vzhod pristal pod železno peto komunizma. V Sloveniji pa je bil to začetek krvave morije, v kateri so poleg poraženih in izdanih slovenskih pa tudi srbskih, hrvaških in drugih protikomunističnih borcev pod metki Kidričevih, Kardeljevih in Titovih krvnikov padali tudi vsi drugi domnevni sovražniki revolucije in marksistične drhali.

 Danes vemo, da so se kljub osamosvojitvi v Sloveniji po letu 91´ ohranile določene stare strukture in da so se komunisti kot znova rojeni liberalni demokrati obdržali na mnogih ključnih pozicijah moči, ne le v politiki, temveč tudi v medijih in v izobraževalnih ustanovah. Tako jim je do dandanes uspelo ohraniti dogme o junaških partizanskih borcih za svobodo in jugo-komunistično mitologijo.

Naš narod do dandanes preganjajo duhovi vojne in povojnih pobojev iz leta 1945. Zaradi levičarske kulturne hegemonije, ki oblikuje javno mnenje skozi medije in izobraževalne ustanove, ostajata komunistična mitologija in zgodovinopisje praktično nedotakljiva. Simboli tiranije veljajo za simbole svobode, klavci in morilci pa za heroje. V slovenskih mestih stojijo kot temne sence preteklosti spomeniki krvnikov našega naroda in drugih narodov bivše skupne države, ki se jim današnji levičarji javno klanjajo, medtem ko drugim pridigajo o svobodi, demokraciji in človekovih pravicah. Tudi v naši prestolnici najdemo spomenika dveh zločincev, ki sta odgovorna za več kot sto tisoč smrti na slovenskih tleh.

Tradicija proti tiraniji odločno nasprotuje kultu čaščenja morilcev slovenskega naroda in krvnikov slovenskih in drugih borcev, ki so svoj odpor do internacionalističnega socializma plačali z življenjem. Odločno nasprotujemo vsem jugonostalgičnim težnjam, ki znova postajajo vse bolj pogoste in izkrivljeni zgodovini, v kateri naj bi bili sovražniki našega naroda njegovi rešitelji. Spomeniki klavcem, kakršna sta bila Boris Kidrič in Edvard Kardelj, ne spadajo v center naše prestolnice, temveč kvečjemu v kakšen muzej polpretekle zgodovine ali pa še bolje, na njeno smetišče. Svoje odločno nasprotovanje vsem oblikam jugonostalgije in poveličevanju komunizma smo s svojo nedavno simbolično akcijo v Ljubljani tudi javno izrazili.

Proti čaščenju klavcev slovenskega naroda!

Enkrat za vselej – Smrt komunizmu!