Tomislav Sunić: “Potrebno bo še nekaj časa, da bi se naše ideje prebile naprej, smo pa na dobri poti.”

Dr. Tomislav Sunić je hrvaški avtor, predavatelj in eden vidnejših predstavnikov miselne šole nove desnice. Rojen je bil leta 1953 v Zagrebu, kjer je diplomiral iz angleščine in francoščine. V letih 1983-1992 je kot politični begunec živel v ZDA kjer je doktoriral iz politologije. Je avtor več knjig, esejev in drugih prispevkov v angleščini, francoščini, nemščini in hrvaščini. Z njim smo se pogovarjali o novi desnici, veliki zamenjavi prebivalstva, kulturni hegemoniji in še o čem.

Povejte nam kdaj in v kakšnih okoliščinah ste se začeli zanimati za ideje desnice?

Rojen sem bil v določenem podnebju. Konkretno v bivši komunistični Jugoslaviji in v katoliški, antikomunistični družini. Moj oče je bil pravnik. Kar se tiče mojega zanimanja za tako imenovane desne, oziroma desničarske ideje, ni šlo le za nekakšen hobi, temveč so me zanimale predvsem zato, ker sem po naravi oseba, ki ima visoko razvit občutek za radovednost. Zato sem že zelo zgodaj kot mlad deček, star približno šest ali sedem let, rad spraševal in poizvedoval, tudi na kritičen način, o politični, sociološki in kulturni sredini v kateri sem živel. To je bila seveda komunistična Jugoslavija v začetku 60. let prejšnjega stoletja, ko sem bil osnovnošolec in kasneje gimnazijec v komunističnem Zagrebu. Vedno sem rad sprejemal tiste ideje, ki so bile drugačne od splošno sprejetih in standardnih idej. Takrat seveda tega še nisem znal akademsko izraziti, saj sem bil mlad. Kasneje, na filozofski fakulteti v Zagrebu v začetku 70. let pa sem začel te ideje, ki pa so bile zelo kritične do takratnega sistema, malo bolje tudi izražati. Morda sem imel eno prednost in privilegij. Rojen sem v skromni družini. Moj oče je bil pravnik, ki pa je imel takrat veliko težav s komunističnimi oblastmi in je bil celo dvakrat v zaporu. Vendar pa sem imel kljub temu ta privilegij, da smo imeli doma knjige. Nismo imeli televizije, smo pa imeli veliko knjig. Zato sem bil že kot mlad deček izpostavljen tujim jezikom in nemški, angleški, francoski, latinski, ter malce tudi italijanski literaturi. Vedno me je zanimala druga plat medalje, če se lahko tako izrazim. Kot sem že rekel je pri nas doma vladalo antikomunistično vzdušje, kasneje pa sem obiskoval tudi verouk in hodil v cerkev, ne toliko zaradi neke ljubezni do boga ali do teologije in krščanstva, temveč iz preprostega razloga, ker je v takratni komunistični Jugoslaviji predstavljala cerkev na Hrvaškem in verjamem da tudi v Sloveniji, protiutež komunističnemu sistemu, kjer se je lahko reklo in izrazilo določene stvari na kritičen način. To pa je bil še dodaten razlog, da sem začel takrat formulirat svoje ideje.

Kako pa se je ta formulacija idej razvijala naprej v vaših študentskih letih?

Moram priznati, da sem imel na fakulteti, ko sem študiral francoščino in angleščino morda srečo, ker sem bil v družbi profesorjev, ki so bili seveda del režima, niso pa bili komunisti, oziroma niso bili ravno naklonjeni Jugoslaviji, čeprav tega niso javno izražali. Predvsem na romanistiki v 70. letih se je lahko opazilo, da so bili ti ljudje precej kritično nastrojeni do komunizma in titoizma, vključujoč tudi že pokojnega profesorja Matvejevića. On se je brez dvoma smatral za levičarja in Jugoslovana, vendar pa je bil do mene zelo korekten in mi je celo dovolil branje literature, ki takrat ni bila prepovedana le v Jugoslaviji ampak celo v Franciji. Šlo je za Louisa Ferdinanda Celina, znanega književnika, ki je napisal nekaj antisemitskih letakov, kateri so tudi danes prepovedani v Franciji, ter za Roberta Brasilliacha in za množico književnikov in avtorjev, ki so bili zelo aktivni v Franciji v obdobju nemške okupacije, v letih 1940-1944. Jaz sem torej vedno želel, ne zaradi neke naklonjenosti do nekakšnega »fašizma«, temveč zaradi intelektualne radovednosti, poznati drugo plat medalje. Verjamem, da bi tudi, če bi bili danes na oblasti recimo fašisti, nacionalsocialisti ali pa NDH, imel prav tako določene težave zato, ker me vedno zanima tudi ta druga plat medalje. Mislim, da je bil to sicer pri meni en pozitiven nagib in smatram, da je to bolj stvar karakterja kot pa političnih idej. Lahko bi še veliko govoril o tem kako sem, ko sem migriral v Ameriko, kjer sem dobil političen azil, s pomočjo knjig razširjal svoja obzorja, saj sem se takrat seznanil z enim velikim arzenalom desnih književnikov, filozofov in sociologov, ki so bili pravzaprav pozabljeni in izločeni iz kurikuluma celo v zahodni Evropi in v ZDA. Tako sem se počasi intelektualno razvijal in lahko rečem, da če se ozrem nazaj ne vidim nekih velikih razlik, razen tega, da še naprej širim svoja obzorja. Samega sebe vedno postavljam v perspektivo in gledam nase kritično, ter razmišljam o tem kako me vidijo moji nasprotniki.

Ste tudi avtor knjige »Proti demokraciji in enakosti« (Against Democracy and Equality), katere glavna tematika je miselna šola nove desnice. Nam lahko poveste kaj več o sami knjigi?

Najprej moram omeniti, da je bila knjiga »Proti demokraciji in enakosti – Evropska nova desnica« (Against Democracy and Equality – The European New Right) prevedena v flamščino, španščino in pred približno desetimi leti tudi v hrvaščino pod naslovom »Europska nova desnica – korijeni, ideje i mislioci« ( Evropska nova desnica – korenine, ideje in misleci). Sicer pa gre pravzaprav za mojo doktorsko disertacijo, saj sem na to temo doktoriral na Univerzi Kalifornije v ZDA s tem, da je imela kot disertacija seveda bolj sprejemljiv, ali če lahko tako rečem, politično korekten naslov: »European New Right and the Crisis of Modern Polity«, torej »Evropska nova desnica in kriza moderne politične družbe«. Seveda sem kasneje tej moji doktorski disertaciji, ki sem jo obranil leta 1988, malce polepšal ime zavoljo trženja. Za bolj eksploziven naslov sem se odločil iz preprostega razloga, in sicer sem mislil, pri tem pa se nisem motil, da se bo tako knjiga, ne le bolje prodajala v smislu zaslužka, saj mi je bila to najmanjša skrb, temveč bo dobila tudi več publicitete. Lahko rečem, da je bila moja odločitev pravilna. Ta knjiga se tudi dandanes relativno veliko bere, prav tako pa se jo tudi velikokrat citira. V njej se ne spuščam v neke velike polemike, napisana je trezno in akademsko. Tudi študentom in vašim bralcem bi predlagal, da se morebiti seznanijo z glavno tematiko te knjige.

Kakšen pa je bil odziv drugih avtorjev in predstavnikov nove desnice na vašo knjigo? 

Kar se tiče samega naslova mi je moj dober kolega Alain de Benoist, ki je seznanjen s to knjigo, torej z mojo doktorsko disertacijo, ki mu je bila sicer zelo všeč, kasneje seveda dobronamerno rekel: » Tomislav, kar se tiče samega naslova, bo morda naletel na kakšne negativne reakcije, saj mi nismo nasprotniki demokracije, ampak smo samo zelo kritični do liberalne demokracije«. Tu sem ga malce citiral, sicer pa velja enako tudi zame. Razen tega se je strinjal z vsebino knjige in je razumel zakaj sem izbral takšen naslov. Kot sem že rekel, je imela doktorska disertacija politično korekten naslov, ki je bil sprejemljiv za kolege pri katerih sem obranil disertacijo leta 1988. Zatem sem knjigo naknadno objavil v treh nakladah z naslovom »Proti demokraciji in enakosti«. S tem se Alain de Benoist ni ravno strinjal, se je pa strinjal s knjigo glede tematike, kazala in bibliografije pri kateri mi je on tudi deloma pomagal, glede na to, da je pravzaprav cela knjiga na nek način posvečena njemu, saj se v njej ukvarjam s tematiko o kateri je on pisal že mnogo pred menoj, konec 60. let.

Bi lahko našim bralcem predstavili glavne principe in ideje nove desnice?

Sedaj bom povedal nekaj o tem. Kaj je nova desnica? To razlagam tudi v prvem poglavju že omenjene knjige. Morda gre pri tem za jezikovni pleonazem, saj nisem prepričan, ali je treba sploh omenjati »novo« ali »staro« desnico. V bistvu lahko na kratko povem, da gre za ideje, ki jih med drugim zastopava jaz in Alain de Benoist in ki jih opisuje tudi moja knjiga. Da se razumemo, to ni pamflet, temveč je resna knjiga z mnogimi citati. Alain de Benoist in njegovo društvo GRECE (Groupement de recherche et d’études pour la civilisation européenne), oziroma Združenje za raziskave in študije evropske civilizacije, so hoteli na nek način oživeti konservativno tradicijo v filozofiji, sociologiji, literaturi in v ostalih delih človeškega spoznanja, ki je po drugi svetovni vojni praktično padla v pozabo ali pa zaradi političnih razlogov ni bila več dostopna, saj se je kot vemo začela po drugi svetovni vojni pojavljati popolnoma nova kulturna hegemonija.

Povejte nam kaj več o tej kulturni hegemoniji in zakaj je pomembna?

Temu sem posvetil tudi eno poglavje v knjigi, v katerem govorim zakaj je ta kulturna hegemonija pomembna v politični borbi. Vsaka politična stranka ali politično gibanje, ne glede na to ali gre za Trumpa v ZDA, Janšo v Sloveniji ali Plenkovića na Hrvaškem, mora preden hoče priti na oblast, ali pa sploh lahko pride na oblast, vzpostaviti določeno kulturno hegemonijo. Z drugimi besedami, mora imeti določeno število intelektualcev, ter čvrsto držati v svojih rokah glavni diskurz, oziroma mora poznati ideje in biti sposobna vsiliti svoje ideje, tako kot so to leta 1945 storili liberalci v zahodni in komunisti v vzhodni Evropi. Tipičen primer, ne glede na njegov opus in na kvaliteto njegovih del, te kulturne hegemonije, ki je nastala leta 1945 je gospod Slavoj Žižek. Na žalost se je v tej kulturni hegemoniji lahko slišala le leva stran, oziroma freudo-marksistična sholastika v okvir katere je spadala tudi francoska teorija in tako dalje. Politična filozofija, ki je bila precej močna v Franciji in v Nemčiji, kot na primer slavna nemška konservativna revolucija v Weimarski republiki, pa je popolnoma padla v pozabo. Tako danes študenti pravzaprav nimajo pojma kaj se je dogajalo na konservativni intelektualni sceni in kdo so bili tam glavni vodje, ali če lahko tako rečem konservativna Debela Berta, oziroma težko topništvo, s katerim so danes na univerzah zelo slabo seznanjeni, ne glede na to ali gre za Filozofsko fakulteto v Ljubljani, v Zagrebu ali na Berkleyju v ZDA. Jaz želim s svojimi knjigami, obenem pa moram glede tega pohvaliti tudi Alaina de Benoista, na nek način izravnati to neravnovesje in pokazati, da ima desnica, ki ji danes pravimo nova desnica, prav tako svoje intelektualno težko topništvo, ki se počasi širi, kot lahko vidimo v ZDA pa tudi v Franciji, Nemčiji in drugje. Ne smemo pa pozabiti, da je kulturna hegemonija bivših freudo-marksistov, ki so danes seveda spremenili ime in delujejo kot razna neodvisna združenja, ki rada govorijo veliko o strpnosti ali kot razne levo usmerjene homoseksualne in alternativne skupine, še vedno močna. Težko bi bilo trditi, da se te skupine danes pozivajo na Marxa ali Freuda, saj onadva več nista v modi, temveč so v modi drugi avtorji, vendar pa je kljub temu ideja nove desnice še daleč od tega, da bi bila vsajena v srca in duše ljudi in mlajših študentov v Evropi, ravno zato, ker je ta hegemonija bivše levice, oziroma antifašistov, ali bivših in novih kulturnikov, kot jim pravimo na Hrvaškem, še vedno precej močna. Oni imajo mogočne sponzorje in finance, zato bo potrebno še nekaj časa, da bi se naše ideje prebile naprej, vendar pa smo na dobri poti.

V vaših esejih večkrat omenjate starogrške titane, prav tako pa ste tudi avtor novele »Titani so v mestu« (Titans are in town). Kaj pravzaprav danes titani predstavljajo?

Veseli me, da ste me to vprašali. Ko me ljudje vprašajo kaj sem po poklicu jim po navadi odgovorim, da sem sicer študiral politologijo in književnost, obenem pa se lahko pohvalim, da nisem to za kar imajo Nemci krasen izraz »fachidiot«. V visokem šolstvu, predvsem v ZDA, kjer obstaja izraz »expertise« oziroma »strokovno znanje«, me je vedno motilo, da obstaja na žalost tudi ta »fahidiotizem« kjer se veliki in znani znanstveniki in strokovnjaki osredotočajo izključno na svoj predmet. Danes na žalost nimamo več v Evropi ali v ZDA ljudi renesančnega karakterja, ki niso močni le v svojem »fahu«, kar je v mojem primeru politična sociologija ali politična filozofija, temveč, poleg tega poznajo tudi književnost, oziroma so seznanjeni vsaj s klasično književnostjo, ne glede na to ali govorimo o Homerju ali Heziodu, ali pa o titanih, gargojlih in o raznoraznih bogovih. Ko govorimo o titanih lahko rečemo, da je Prometej eden od glavnih »leit« junakov v naši književnosti. Srečamo ga v Goethejevemu Faustu, seveda pa ga najdemo predvsem v starogrški mitologiji. Prometej dandanes, predpostavljam, da tudi za običajnega človeka, ne glede na to ali je iz Slovenije ali iz Hrvaške, kot tudi za intelektualca, predstavlja simbol svobodomiselnega človeka, ki se je sposoben upreti raznoraznim modernim mitom, ne glede na to v kakšni meri so ti miti lahko lažni ali pravilni, ter je v stanju tvegati celo svoje življenje, kot Prometej, ki je trideset tisoč let preživel privezan na Kavkazu, kjer mu je tisti legendarni orel stalno kljuval jetra. Vendar pa on ni mogel umreti, saj so titani tako kot bogovi nesmrtni.  

Povejte nam kaj več še o sami noveli »Titani so v mestu«?

Vse to me je malce navdihnilo, da napišem eno novelo, ki pa, poudarjam, ni političen esej. »Titani so v mestu« je izključno novela dolga okoli osemdeset strani, v kateri sem prikazal nekakšno mitsko mesto, pri čemer sem imel v podzavesti Vukovar, obenem pa gre za projekcijo splošnih evropskih mest, ne glede na to ali gre za Ljubljano, Kranj, Celovec ali Zagreb, ki prikazuje kako bodo ta mesta izgledala čez kakšnih dvajset ali trideset let v tem velikem konfliktu med negativnimi saturni in pozitivnimi titani. Na nek način gre za alegorijo, pri tem pa me je precej navdihnil brat od Ernsta Jüngerja, Friedrich Georg Jünger. Ernsta Jüngerja sem dosti bral, žal ga nisem nikoli spoznal. On je umrl leta 1994 in je ena glavnih osebnosti med sijajnimi pisatelji, novelisti in romanopisci nemške književnosti. Manj znano pa je, da je bil tudi njegov brat dober pisec in da je veliko pisal ravno o titanih. On je v času vojne, leta 1944, objavil knjigo »Titani« (Die Titanen), ki jo imam v nemščini pa tudi v francoskem in angleškem prevodu, za katerega morem reči, da je zelo dober. Ta knjiga me je malce spodbudila, da napišem to svojo novelo o tem mitskem mestu »Titan Town« (Mesto Titanov). Vukovarja nikjer ne omenjam specifično, na splošno gre lahko za katerokoli mesto kjerkoli v zahodni Evropi, morda celo v ZDA, kjer so ljudje obkoljeni s temi famoznimi saturni, ki se jih nikoli ne vidi in se tudi ne ve kakšne oblike telesa imajo ali pa kakšni so njihovi obrazi in njihova morfologija, za katere pa lahko rečemo, da so negativci. Tu pa imamo tudi nekaj pozitivnih titanov, enemu izmed njih je ime Held, kar pomeni v nemščini heroj, njegovi ženi pa je ime Heroina, ki s puškami patrolirajo po tej izolirani enklavi, ki je pravzaprav tik pred smrtjo, obkoljena iz strani saturnov. Njim preti smrt, pri čemer moram znova omeniti, da me je malce navdihnilo tudi mesto Vukovar, vendar pa se kljub neznatnim možnostim borijo, ker vedo, da se je bolje boriti vedoč, da si se boril, kot pa odnehati, se predati ali narediti kolektiven samomor. Seveda nikjer ne omenjam Vukovarja ali Hrvaške, v vsakem primeru pa namigujem na evropska mesta, ki so danes na nek način prav tako, čeprav indirektno obkoljena, ne iz strani direktnega ali oboroženega sovražnika, temveč s strani, kot bi lahko rekli, tihe migracije, ki ima eno humanitarno in malce jokavo noto. To noto ji daje sistem, tu pa imam v mislih predvsem liberalni sistem Evropske unije in globoko državo v ZDA, ki vse to nadzorujeta na praktično zelo rafiniran način s spodbujanjem prihoda neevropejcev v to mesto, ki ga sedajo brani ostanek teh že malce zastarelih titanov.

So vas pri pisanju novele, poleg že omenjenega dela Jüngerja, navdihnile še kakšne druge knjige, ki bi jih morda želeli priporočiti našim bralcem?

Navdihnila me je tudi knjiga od Jean Raspaila, ki sem jo bral že pred davnim časom, imenuje pa se »Taborišče svetnikov« ( Le camp des saints ali v ang. prevodu The Camp of Saints) . Morem reči, da je angleški prevod te knjige prav tako zelo dober, sam sem ga bral v 80. letih in sem ga primerjal z originalnim izvodom v francoščini. Lahko rečem, da je res zelo dobro prevedena, to knjigo bi vam vsekakor priporočil. Jean Raspail je leta 1973 napisal ta sijajen roman o tem kar danes vidimo v Evropski uniji, oziroma na Mediteranu, o nenehnem prihajanju neevropskih migrantov, ki spreminjajo sliko prebivalstva. Morda je to dobronamerno, jaz ne želim sedaj dajati svojih moralnih sodb, da me nebi obtoževali, da sem rasist. Tudi o tem bi lahko govoril, o tem obračanju besed, vendar pa ostaja dejstvo, da gre za zamenjavo prebivalstva. Tu lahko omenim še enega francoskega avtorja, ki je blizu novi desnici, Renauda Camusa. Imam njegovo knjigo »Velika zamenjava« (Grand remplacement). Nisem siguren, če je prevedena v angleščino, jo pa velikokrat citiram, saj govori ravno o stvareh o katerih so na indirekten način govorili že Alain de Benoist, nova desnica in množica avtorjev iz teh krogov, torej o tem, kar so oni predvideli že trideset let nazaj, o tej zamenjavi prebivalstva in o postopnem izginotju Evropejcev in evropske kulturne dediščine.  Moj kratek roman morda ni nič posebnega, morda bi lahko kakšno stvar še dodal, vendar pa mi je pri srcu. Napisan je kulturno-pesimistično in se nanaša na to o čemur sta pisala Camus in Raspail, ter na teze od Georg Jüngerja, pa tudi na Spenglerja. Vse njih pa lahko nekako štejemo med predhodnike nove desnice.

Danes se vsi Evropejci soočamo s podobnimi težavami, kot so množične migracije, globalizacija itd. Kljub temu obstajajo med nekaterimi evropskimi narodi stare zamere in spori, ki so posledica konfliktov iz preteklosti. Takšen primer najdemo lahko tudi v odnosih med Srbi in Hrvati. Kako vi gledate na to in ali imate kakšne stike s srbskimi desničarskimi skupinami in identitarci?

Imam določene stike z organizacijo NAŠI iz Srbije. Z njimi sem bil skupaj tudi na seminarju v Rimskih termah v Sloveniji, ki ga je organiziralo društvo Svetilnik. Ivan Ivanović in njegov kolega iz te organizacije sta name naredila zelo prijeten vtis. Z njimi se pogosto slišim in dopisujem, prav tako pa so me povabili v Beograd, kjer naj bi imel predavanje na temo množičnega priseljevanja in velike zamenjave prebivalstva, na katerem bi poleg mene gostoval morda tudi profesor Kevin MacDonald iz ZDA, saj smo hoteli organizirati nekaj na malce večjem nivoju, vendar pa je bilo vse skupaj žal odpovedano zaradi trenutne korona krize. Imam torej določene stike, ki pa še zdaleč niso takšni kakršni bi morali biti, zaradi preprostega razloga, ki je tudi ključna tema tega vprašanja. Še vedno obstaja določeno prikrito, ne bom rekel sovraštvo, saj je to premočna beseda, temveč določen nesporazum med srbskimi in hrvaškimi konservativci. Jaz njih spodbujam, da se na nek način tudi oni poleg mojih slovenskih kolegov, torej poleg vas, vključujejo v to skupno borbo in da vsi skupaj sprevidimo kaj so naše prioritete, da pa obenem nikakor ne negiramo naših nacionalnih in kulturnih identitet.

Kako pa gledate na splošno na hrvaško – srbske odnose danes?

Trenutno je o tem težko govoriti, saj je Hrvaška specifična država in v njenih odnosih, ne glede na to ali gre za Republiko Srbsko, Bosno in Hercegovino ali Srbijo, je veliko nesporazumov. Jaz bi imel zato zelo rad enkrat posebno predavanje ravno na to temo. Moram reči, da kljub temu, da imam dobre odnose z ljudmi iz nacionalističnih, ali celo tako imenovanih ekstremno nacionalističnih in pravaških ( pripadniki t.i. pravaške ideologije in Hrvaške stranke prava op. prev.)  krogov, nimam glede določenih pristopov istega stališča kot oni, oziroma se ne strinjam z njihovo metodologijo. Njihov pogled je pravilen glede mnogih podrobnosti o začetku vojne ob razpadu Jugoslavije, vendar pa jaz nisem tip človeka, ki bi bil s svojo zgodovinsko zavestjo obseden do te točke, da bi popolnoma prekinil vsake stike s Srbi, ne glede na to ali živijo v Chicagu, v Banja Luki ali v Beogradu. Verjamem, da je zelo napačno, škodljivo in slabo graditi svojo nacionalno identiteto na izključevanju, oziroma na demoniziranju, satanizaciji in žaljenju drugega naroda. Temu jaz pravim negativna identiteta. Jaz ne potrebujem srbskih negativcev, da bi lahko razvijal svojo nacionalno zavest in bil dober Hrvat. Žal pa na Hrvaškem, in verjamem, da tudi v Sloveniji in v Srbiji, obstaja znatno število ljudi, takšnih je veliko celo v vladi, ki  svojo srbsko ali hrvaško identiteto gradijo na sovraštvu, oziroma na demoniziranju celotnega srbskega naroda ali celotnega srbskega vprašanja in tako dalje. Pazite, to ni tako le pri nas, temveč žal ta težava obstaja tudi drugje v Evropi, čeprav morda ne v isti meri, na primer pri Kataloncih in Kastiljcih ali pri Madžarih in Romunih.

Kako pomembno mislite, da je sodelovanje med evropskimi narodi v tej borbi za ohranitev in obstoj Evrope?

Tukaj ne gre za malenkosti, temveč za pomembne, usodne razlike. Ne glede na to, če berete Ante Starčevića ali pa kakšne srbske avtorje, ki poveličujejo veliko Srbijo, je vse to treba poznati in znati te ljudi postaviti v zgodovinski kontekst. Vendar pa smo v tem zgodovinskem trenutku, in mislim, da to ni neka pretenciozna izjava iz moje strani, zares pri zadnjem dihu Evrope. Etnični, ali bolj točno rečeno, rasni profil Evrope se je radikalno spremenil. To ni več Evropa pred tridesetimi ali Evropa pred sedemdesetimi leti. Danes gre za popolnoma drug profil ljudi. Govorimo o šestdesetih ali sedemdesetih milijonih ljudi, ki živijo v Evropski uniji, vendar niso evropskega porekla. Zato se je sedaj treba odločiti, ne glede na to ali gre za Piranski zaliv ali za dele Slovenije okoli Bregane ali morda okoli Medžimurja, če je zame kot za hrvaškega nacionalista glavni cilj in fokus, da ne rečem obsesija, da se prepiram z vami ali s katerim od vaših pomembnih politikov glede kosov zemlje, ki so pod slovensko pristojnostjo, ali pa je naš skupen cilj, da bolj ali manj ohranimo status quo in se poskušamo zaščititi pred to zelo rafinirano zamenjavo prebivalstva, ki se zaenkrat ne odvija skozi oborožen spopad, čeprav v prihodnosti tudi tega ne moremo izključiti,  obenem pa lahko uniči tako srbski narod, kot tudi hrvaški in slovenski narod, ter vse druge narode Evrope. To o čemur sedaj govorim se nanaša predvsem na naše mikrookolje, vendar pa lahko to mikrookolje brez težav prenesemo tudi v Francijo ali v Nemčijo. V Nemčiji je dvajset milijonov tujcev, od tega jih je deset milijonov, ali celo več, neevropskega porekla. Pri tem gre za zares »konservativne« številke, ki so pravzaprav mnogo višje, da ne govorim o Franciji, kjer se statistike dobesedno iz dneva v dan spreminjajo. Ob pogledu na Švedsko, Nemčijo, na praktično vsa ta multikulturna mesta, se mora človek vprašati, če se danes sprehodi po centru Pariza ali Frankfurta, ali živi v Timbuktu, v Alžiriji, v kakšnem predmestju Istanbula, ali pa se še vedno nahaja v evropskem mestu. Mnenja sem, da moramo, ne glede na našo katastrofalno medsebojno politiko in sovraštva, popolnoma odvreči nacionalizem, ki nam je povzročil veliko škode, ta nacionalizem iz prve polovice 20. stoletja, pri tem pa preprosto nimamo izbire. Takšen nacionalizem je povzročil ogromno škodo tako Slovencem, Hrvatom in Srbom, kot tudi Poljakom in Nemcem, da ne omenjam še množice drugih. Mi imamo skupen cilj in odkrito bom povedal, da je naš osnovni in glavni problem sistem globalizma in kapitalizma.

Povejte nam kaj več o tej povezavi med množičnimi migracijami in kapitalizmom?

Najlažje je udrihati čez migrante, ki so prišli iz Bangladeša in ki morda zdaj prečkajo Gorski kotar, vstopajo v Novo mesto ali pa se potikajo okoli slovenske meje na vaši ali naši strani. Njih je najlažje napadati, najlažje se je norčevati iz Alžircev in Somalcev, češ, da se ne umivajo, da so grdi ali pa da gre za potencialne teroriste. Vse to je deloma res, vendar pa se moramo vprašati kje ležijo vzroki teh migracij in kje ležijo možnosti, da se te vzroke odpravi, oziroma da Evropa znova oživi. Kje torej ležijo vzroki? Veliko mojih kolegov, ki so zagovorniki prostega trga in recimo tudi kapitalizma, so tudi dobri antikomunisti, kot jaz, ki sem ponosen, da sem antikomunist, o čemer lahko tudi govorimo kdaj drugič. Vendar pa moramo, preden analiziramo določene probleme, vedeti kje ležijo glavni vzroki. Sedaj vas bom opozoril na določen paradoks. Po eni strani vaši soborci, kot tudi vi sami, nasprotujejo migracijam in zamenjavi prebivalstva, kar je prav. Nasprotujejo dejstvu, da veliko število kriminalcev, ne glede na to, ali govorimo o Dunaju in avstrijskih zaporih ali o nemških zaporih, celo več od 60 %, sestavljajo ljudje afriškega ali azijskega porekla. Vse to je res. Vendar pa moramo razumeti eno dejstvo; ne morete ustaviti množičnih migracij, če pred tem ne zaustavite liberalne predpostavke prostega trga, oziroma prostega pretoka ljudi in kapitala.

Torej je pravzaprav za množične migracije in zamenjavo prebivalstva v veliki meri odgovoren kapitalizem? Kako to poteka v praksi?

Evropska unija in celotna liberalna doktrina od Adama Smitha pa do Hayeka in do vseh teh današnjih liberalnih teoretikov izhaja iz tega, da moramo imeti prost pretok kapitala in ljudi. To je nenazadnje tudi temeljna osnova Evropske unije. Torej, če se vrnem k omenjenemu paradoksu in vam to malce ponazorim na preprost način, imam enega dobrega kolega, ki je dober katolik in antikomunist, ter odličen analitik, ki stalno govori proti migrantom, obenem pa je velik zagovornik prostega trga. To enostavno ne gre. Če se lahko malce alegorijsko izrazim, trgovcu je ne glede na to ali se piše Schmitt, Kovač, Lefeyro ali Kovačevič in ne glede na to kje v svetu se nahaja, če je katolik ali jud, Hrvat ali Slovenec, najpomembneje, da proda svoje blago. Zato so odprte meje v njegovem interesu. Ne morete mu preprečiti, da ima od tega profit. Obstajajo hrvaški delodajalci, ki imajo v Zadru svoje trgovine in restavracije, da vam še malo ponazorim vse to, ter imajo v teh restavracijah obešene velike križe. So ultra katoliki in včasih že malce groteskno razkazujejo svoje hrvaštvo , obenem pa najemajo poceni delovno silo iz Bosne in Hercegovine in iz Kosova, zaradi preprostega razloga, ker je za njih na prvem mestu dobiček in šele zatem nacionalna ideja. S takšnimi ljudmi jaz ne mislim zapravljati časa. S takšnimi lažnimi Hrvati, Srbi ali identitarci, med katerimi je sicer veliko poštenih ljudi, ne mislim zapravljati svojega časa. Torej ponavljam, ne moremo zaustaviti migracij, če pred tem ne analiziramo kapitalizma. Konec koncev so tudi glavni »delodajalci« teh migrantov ravno velika kapitalistična podjetja, ki jim je v interesu, da danes in jutri dobijo poceni delovno silo obenem pa znižajo mesečne plače in dohodke domačega avtohtonega belega prebivalstva.

Kakšni pa so interesi današnjih neomarksistov, ki prav tako zagreto podpirajo to zamenjavo prebivalstva?

Kar se tiče marksistov je treba razumeti, da je bilo njim in komunistom vedno v interesu, da se ustvari mešana družba, saj njim vsak nacionalizem smrdi po fašizmu. Da se razumemo, jaz se lahko iz njih norčujem, oni so moji nasprotniki, lahko rečemo razredni ali rasni. Vendar pa je treba priznati, da če evropski nacionalisti kot sem že prej povedal, lahko jim rečemo tudi identitarci, s svojimi večnimi plemenskimi vojnami, ki segajo nazaj sto petdeset let, ne glede na to ali gre za Francoze, Nemce, Hrvate, Srbe, Katalonce, Kastiljce, Bretonce, jakobince in tako dalje, ne bodo enega dne prenehali, potem dajejo s tem seveda kruha in iger, oziroma priložnosti tako kapitalistom, kot tudi tem modernim neomarksistom ali antifašistom, kot se danes nazivajo, za dodatno legitimnost in hrano, da pozivajo, oziroma odpirajo vrata legalno dobesedno milijonom bodočih migrantov, ki čakajo v Severni Afriki, v Libiji, da ne omenjam treh in pol milijonov, ki čakajo v Turčiji in nekaj čez milijon v Jordaniji in v Siriji. Torej teoretično okoli deset milijonov ljudi čaka v Afriki in Aziji, da pridejo v Evropo.

Sami ste živeli tako v komunistični multietnični Jugoslaviji, kot tudi v multirasnih ZDA. Kakšne so vaše izkušnje z „multikulturo“?

Ni mi treba razlagati kaj nam lahko te množične migracije prinesejo. Dovolj dolgo sem živel v multikulturni Jugoslaviji, da sem videl kako se je končalo to bratstvo in enotnost, ki ga danes omenjajo tudi v ZDA, kjer sem živel s svojo družino v Los Angelesu. Tam morate biti oboroženi, takrat sicer še ni bilo mobilnih telefonov, vendar pa morate imeti danes dva mobitela in dober, sposoben avto. Ko sem živel tam sem bil nenehno v nekakšnem strahu od napetosti, saj zvečer skoraj neprestano lahko slišite neko streljanje v multikulturnem Los Angelesu. Mislim, da ne pretiravam, saj tudi sami lahko vidite empirične dokaze na televiziji o tem kaj se danes dogaja ne le v Los Angelesu, temveč tudi v Seattleu in v vseh večjih in sedaj tudi v manjših mestih v ZDA. Jaz sedaj nočem tu slabo ocenjevati Afroameričanov, Azijatov ali celo belih antifašistov, kakršnikoli oni pač so. Človek se mora vedno najprej poglobiti v vzroke vsega tega, mora razumeti njihov način sklepanja. Tudi v Evropi nas še marsikaj čaka, predvsem s trenutno COVID krizo in z veliko zamenjavo prebivalstva. Jaz ne morem napovedati ali bo prišlo do vojn ali ne, saj lahko človek izgubi vojno tudi brez enega strela.

Kako pa gledate na sodobno potrošniško družbo, ki jo je ustvarila liberalna ideologija?

To kar mene osebno moti je ta malce dekadentna nota, ki jo opažam celo pri sebi in pri mojih kolegih, ki so navajeni na določeno diktaturo blagostanja in na ta stalni napredek, na to, da vedno, kot Američani pravijo, hočejo » more, always more« , vsakič več in več. Mi smo preveč opulentna in bogata družba, nismo več navajeni na določeno prometejsko noto, da ima vsaka stvar svojo ceno. Kot je rekel Alain de Benoist, v liberalizmu, oziroma v globalizmu, ki smo mu danes priča, nič več nima svoje vrednosti, vendar pa ima vsaka stvar svojo ceno. To ceno pa bomo v prihajajočih letih morali precej krvavo plačati.

Hvala vam za intervju! Povejte nam za konec kakšne načrte imate v bližnji prihodnosti in pa ali bi radi še kaj sporočili našim bralcem?

Rad bi se zahvalil vašim bralcem. Veselilo bi me, če bi več ljudi bralo moje knjige, zato se lahko vsi resni ljudje in študenti, ki radi berejo obrnejo name preko e-maila. Prav tako bi z veseljem imel pri vas kakšno predavanje, ne nujno o političnih temah, temveč morda prav na temo prometeizma v evropski literaturi, pri katerem se lahko dotaknemo tudi dnevne politike. Lahko pa bi se pogovarjali tudi o bolj občutljivih temah iz druge svetovne vojne in o katastrofi, ki se je leta 1945 zgodila v Kočevskem rogu. Jaz sem odprt za pogovor in rad slišim, ne le aplavze, temveč tudi kakšna bolj zapletena kritična vprašanja. Bil bi vesel, če bi se dalo v prihodnosti kaj organizirati. Cenim identitarce in sem z njimi do določene mere v stikih. Pri organizaciji teh dogodkov je ponavadi težava v logistiki, vendar pa je moje staro pravilo, mislim, da je to rekel tudi Nietzsche, da nič ne pade iz neba. Pravzaprav bom imel kmalu na Finskem v angleščini predavanje ravno o Nietzscheju z naslovom »Nietzsche and virtue signaling« (Nietzsche in signaliziranje vrlin). Gre za novi izraz »virtue signaling«, ki se nanaša na moraliziranje. Moramo delati na naši kulturni hegemoniji in pokazati malo več državljanskega poguma. Še enkrat bi se zahvalil vam in vašim bralcem. Če bi kdo želel zvedeti kaj več in se tudi kaj naučiti me lahko kontaktira na e-mail tom.sunic@gmail.com ali pa obišče mojo spletno stran www.tomsunic.com