Prejšnje leto sta se jeseni, oktobra 2020, končala dva politično obarvana sodna postopka. Obtoženci v obeh postopkih so se znašli na zatožni klopi predvsem zato, ker zagovarjajo ideje in nazore, ki se ne skladajo s splošnimi družbeno političnimi trendi v njihovih državah. V obeh primerih so bili obtoženci spoznani za krive. Omenjena sodna postopka pa se nista odvijala v »totalitaristični« Severni Koreji ali v kakšni izmed arabskih držav, kjer vlada strogo šeriatsko pravo. Ne, govorimo o dveh politično motiviranih sodnih procesih v Evropski uniji, domnevni zibelki svobode, demokracije in človekovih pravic. Bolj natančno v Grčiji in na Slovaškem.
V prvem primeru je šlo za zaključek petletnega procesa proti vodji grške Zlate zore, Nikosu Michaloliakosu, in proti osemnajstim bivšim poslancem te stranke, ki je na volitvah leta 2012 vstopila v grški parlament. Obsojen pa je bil tudi podpornik Zlate zore, ki je leta 2013 umoril antifašističnega glasbenika. Od tega incidenta se je Zlata zora, ki je strogo obsodila ta umor, sicer tudi javno distancirala. Prav tako je treba omeniti, da sta bila istega leta umorjena tudi dva člana Zlate zore, za njuna umora pa je kasneje prevzela odgovornost ena izmed samooklicanih »revolucionarnih« antifašističnih (antifa) skupin. Vendar pa v tem primeru morilci niso bili nikoli odkriti in pripeljani pred roko pravice. To nam govori, da grške demokratične oblasti ščitijo, ali pa vsaj zanemarjajo, delovanje teh skupin, ki se smatrajo za revolucionarne, pravzaprav pa opravljajo umazana dela mednarodnih finančnih in političnih elit. Po drugi strani t.i. »demokratične« oblasti, ne le v Grčiji, temveč povsod po Evropi in na Zahodu, preganjajo drugače misleče, ki niso pod njihovim nadzorom, oziroma ne igrajo vloge »kontrolirane opozicije«, saj predstavljajo resnično grožnjo današnjim mednarodnim oligarhom in njihovim hlapcem. To je razvidno tudi iz epiloga sojenja Zlati zori, ki je bila razglašena za kriminalno organizacijo. Spomnimo se, govorimo o političnem gibanju, ki je kasneje delovalo kot stranka in ne o sicilijanski ali albanski mafiji. Z drugimi besedami, Zlata zora je kriva zato, ker predstavlja ideje, ki so v nasprotju z glavnimi principi liberalne demokracije. Bolj kot nasilja, ki ji ga pripisujejo osrednji mediji in od katerega se je sama stranka vedno distancirala, je kriva izrečenih besed, dejanj in misli, ki niso v skladu s kozmopolitskimi, liberalnimi načeli. Kriva je, ker se je uprla sodobni tiraniji politične korektnosti in uničenju lastnega naroda skozi množično priseljevanje in razkroj tradicionalnih vrednot. Če ste danes v progresivni, inkluzivni in liberalni Evropski uniji domoljub ali etnonacionalist, ste kar hitro lahko označeni za kriminalca, ki je zagrešil miselni zločin.
Podoben primer je tudi drugi že omenjen sodni proces proti Mariánu Kotlebi, vodji stranke Ljudska stranka naša Slovaška. Kotleba je bil obsojen na štiri leta in štiri mesece zapora, saj naj bi bil kriv podpiranja ideologije, ki ogroža demokracijo in državljanske pravice. V tem primeru ni šlo za nikakršne obtožbe zaradi nasilja, ki so se med drugim pojavile v procesu proti Zlati zori, temveč izključno za politično usmeritev obtoženca. Danes torej v svobodoljubni, demokratični Evropski uniji, ki naj bi ščitila in branila pravice in dostojanstvo posameznika, ideološko pristranski sodniki pošiljajo za zapahe ljudi zaradi njihovih stališč, besed in misli. In to naj bi bila ta prekrasna liberalna demokracija, družbena ureditev, ki je samo utelešenje človeškega napredka in tolerance? Tu ne gre le za dva posamezna primera kakšnih političnih mahinacij in obračunov znotraj teh dveh držav, temveč za izvajanje politike, ki jo Bruseljski globalisti, ne le podpirajo in spodbujajo, temveč tudi vsiljujejo vsem državam članicam. Njihova »demokracija« dopušča drugačna mnenja in kritiko, samo dokler ne začne le ta ogrožati statusa quo. Poleg tega, da sta obe omenjeni stranki globoko domoljubni in nacionalistični, da sta kritični do Evropske unije, množičnih migracij in raznih dekadentnih trendov, ki jih promovira liberalna levica današnjega dne, sta poželi tudi precejšen uspeh in dosegli stopnjo priljubljenosti med ljudmi, ki je sprožila alarme v Bruslju. Zlata zora je na volitvah 2012 osvojila s skoraj sedmimi odstotki glasov tretje mesto in 18 poslanskih sedežev. Márian Kotleba pa je bil na Slovaškem leta 2013 izvoljen za predsednika slovaške regije Banska Bystrica. Leta 2016 je njegova stranka z osmimi odstotki glasov vstopila v slovaški parlament. Njegova obsodba je tudi prvi primer obsodbe člana parlamenta na zaporno kazen.
Uspeh evroskeptičnih strank, ki so obenem nacionalistične, seveda straši plutokracijo, ki danes nadzoruje Evropo in zahodni svet, ter vidi svoj cilj v vzpostavitvi postnacionalnega sveta odprtih mej in prostega pretoka ljudi in kapitala. Vsak nacionalizem in dojemanje človeka kot bitja z določeno nespremenljivo etnokulturno identiteto, kot tudi vsaka pripadnost ljudi tej identiteti, lahko ogrozi načrte o združevanju človeštva v enolično maso s katero je lahko upravljati. Zato se mednarodna plutokracija poslužuje vseh taktik, od marginalizacije in zasmehovanja pa do zastraševanja in uporabe sile, da onemogoči delovanje vseh strank in gibanj, ki z zagovarjanjem domoljubja, etnonacionalizma in samoodločanja evropskih narodov, ogrožajo te načrte in vzpostavitev novega svetovnega reda. Ob tem pa njeni hlapci, ali z drugimi besedami praktično vse vlade držav znotraj Evropske unije, predstavljajo množicam to preganjanje drugače mislečih nacionalistov kot obrambo človekovih pravic in demokratičnih vrednot. Svojih nasprotnikov ne zapirajo zato, ker so pač njihovi politični in ideološki nasprotniki, temveč zato, ker »ogrožajo demokracijo«. Glede na to, da naj bi bil eden izmed glavnih temeljev demokracije svoboda govora, bi lahko rekli, da v imenu svobode govora zapirajo ljudi, ker se poslužujejo ravno te temeljne demokratične pravice. Za razliko od tiranij starega sveta ali rdečih diktatur 20. stoletja, se je današnji sistem liberalne demokracije izpopolnil v laganju, oligarhi in plutokrati, ki nam vladajo pa so pravi mojstri prevare. Preganjanje drugače mislečih nam predstavljajo kot nujnost za ohranitev svobode, demokracije in človekovega dostojanstva. Vendar pa se morajo vsi evropski domoljubi, nacionalisti in identitarci zavedati enega dejstva: njim je popolnoma vseeno za našo svobodo, za pravice do samoodločanja ali za demokracijo, na katero se vedno znova pozivajo.
Današnje mednarodne lažne elite, katerih predstavniki so predvsem vplivni pripadniki mednarodnega judovstva, ki delujejo v interesu svojega plemena, pa tudi beli liberalni velekapitalisti in globalisti, ki pa delujejo izključno v korist svojih osebnih interesov, ter so obenem izdajalci lastne krvi, se hočejo obdržati na pozicijah moči za vsako ceno. Ne zanima jih glas ljudstva ali demokracija, temveč se posvečajo svojim omenjenim interesom. Judje tudi plemenskim, oziroma interesom svoje etnične skupine, globalisti evropskega porekla, ki so njihovi hlapci, pa izključno lastnim interesom, v škodo svoje etnične skupine. Te mednarodne elite se zavedajo, da zdravi narodi, ki imajo visoko razvito nacionalno zavest ne bodo dovolili, da bi jim vladali tuji plutokrati, temveč bodo hoteli dobro varovane meje in ohranitev lastne kulture, naroda in relativno homogene družbe. Prav tako bo vsak homogen narod, velikokrat upravičeno, oprezen do rasnih tujcev v svoji sredini. Nikakor jim ne bo dovolil na pozicije moči, temveč jih bo, če bo le posumil, da nimajo dobrih namenov, najverjetneje izgnal iz svoje države. Nasprotno od tega pa bo narod, ki je pozabil na svoje korenine in se ne počuti povezanega z lastno etnokulturno dediščino, narod, ki je spustil v svojo družbo rasne tujce in ki verjame v pravice in vrednost posameznika, obenem pa se ne zaveda pomembnosti skupnosti, lahek plen za vsakega tujega izkoriščevalca, parazita ali špekulanta. Ravno zato hočejo tako judovski bankirji in oligarhi, kot tudi beli in drugi liberalni kapitalisti in globalisti, uničiti nacionalno in rasno zavest vseh narodov, ter nadomestiti homogeno družbo z družbo mešanih posameznikov brez korenin. Judovska diaspora hoče s tem predvsem preprečiti nove »pogrome« in zadržati svoje privilegije, ki jih je pridobila zase in za svojo skupnost, ko se je utrdila na pozicijah moči v osrednjih medijih, politiki in v izobraževalnih ustanovah, s pomočjo širjenja danes prevladujočih liberalnih idej in s spodbujanjem mešanja ljudstev, ki uničuje povezanost in nacionalno zavest homogenih narodov. Beli liberalni velekapitalisti, ki ne čutijo nikakršne zvestobe do lastnih narodov, temveč so svetovljani ali kozmopoliti, pa se osredotočajo predvsem na prosti pretok ljudi in kapitala, ki jim omogoča, da poceni delovno silo premeščajo po zemljini obli kot figure na šahovski tabli, ter nemoteno izkoriščajo naravne vire, širijo svoje korporacije na vse štiri strani sveta in poslujejo brez, da bi jim pri tem povzročale nevšečnosti takšne malenkosti kot so državne meje. Ne glede na možne razlike v njihovih ambicijah, si te mednarodne elite želijo istega cilja, že omenjenega novega svetovnega reda v katerem bodo vladale množicam rasno mešanih posameznikov, katerih identitete ne bodo predstavljali nacionalni epi, stare tradicije, običaji in specifična etnična dediščina, temveč znamke velikih korporacij in nova religija liberalizma, ki jih uči, da so ne glede na stare delitve človeške vrste po narodih ali rasah, vsi le ljudje, velika srečna družina državljanov sveta. Ta novi svetovni red bo bolj od Orwellovega romana »1984« podoben Huxleyjevi knjigi »Krasni novi svet«.
Liberalna demokracija, ki je njihovo glavno orožje, naj bi bila tako danes najboljša ureditev, ki jo morajo sprejeti vsi narodi tega sveta, pri tem pa gre pravzaprav za novo vrsto kolonizacije, ki je rojena iz zanikanja človeške raznolikosti, saj verjame, da je ena rešitev, ali v tem primeru družbeno politična ureditev, enako dobra za vse različne narode in rase našega planeta. Judovske elite se zavedajo napačnosti te predpostavke, ter uporabljajo liberalizem in multikulturalizem le kot orožje proti drugim narodom, medtem ko je Izrael pravzaprav etnodržava v kateri ni prostora za liberalne puhlice o enakosti vseh ljudi in o lepotah rasne raznolikosti. Beli in drugi globalistični politiki in velekapitalisti pa se, kot je bilo že rečeno, ne počutijo povezane s svojimi ljudstvi, temveč podpirajo liberalno demokracijo, oziroma liberalno ureditev, zaradi nenasitne lakote po dobičku in moči. Zato je nadvse pomembno razumeti, da gre pri liberalni demokraciji za ureditev, ki je sicer zgrajena na lažnih predpostavkah in degradira ali uničuje narode, ki so z njo okuženi, vendar pa je koristna za peščico izbranih, ki držijo v svojih rokah bančništvo, korporacije, osrednje medije in s tem tudi državnike in vladajoče politike. Ne glede na to ali gre za ameriške neokonservativce, za evropsko osrednjo »mainstream« desnico, ki podpira kapitalizem, ali pa za sodobno levico, ki sanja o multikulturni utopiji, držijo niti v rokah plutokrati, ki vidijo največjo grožnjo v ljudeh, ki se zavedajo svojih korenin, svoje etnokulturne identitete in ki jih ni mogoče kupiti. Zato se ne smemo čuditi, ko tisti, ki najbolj zagovarjajo demokracijo, obenem zapirajo grške nacionaliste ali slovaške domoljube. Vse kar pride iz njihovih ust je laž in prevara, njihove edine ambicije pa so njihovi osebni interesi. Pod masko liberalne demokracije se tako skriva tiranija kakršne ta svet še ni videl, tiranija absolutne moči denarja, ki bo enkrat za vselej vse narode sveta podredila peščici brezdušnih poslovnežev. Edina rešitev in resničen odpor pa predstavljajo gibanja, ki se zavzemajo za pravico vseh narodov do samoodločitve in za prebujanje kulturne, nacionalne in rasne zavesti. Tako smo danes v tej borbi idej priča vse večji cenzuri, vendar pa se ideje ne da ubiti. Zato ne nasedajmo lažem kačjih jezikov, ko sikajo o demokraciji, odvrzimo okove lažnih idej modernega liberalizma in nikoli ne pozabimo, da je resnica na naši strani.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 