Prvi del si preberite tukaj
Po splošni obrazložitvi ciljev, ki se skrivajo za napačnimi in zlonamernimi definicijami nacionalizma, s katerimi se danes srečujemo v javnosti, je čas, da se sedaj posvetimo vprašanju prave definicije tega nazora. Nacionalizem ni neka zapletena ali razvlečena doktrina, temveč predstavlja predvsem bolj splošen koncept pripadnosti lastnemu narodu, ljubezen do svojega naroda in željo po ohranitvi njegovih kulturnih in tudi rasnih značilnosti, ter zagotovitev njegovega nadaljnjega obstoja. Glede na to, da gre za dokaj obširen koncept, obstaja več smeri nacionalizma. Nekateri nacionalisti so rasno osveščeni, medtem, ko drugi doživljajo narod predvsem kot skupnost, ki jo bolj kot kri in rasa povezujejo jezik, državljanstvo, ozemlje in določene vrednote. Ko se je Donald Trump leta 2018 v nekem govoru razglasil za nacionalista, je imel v mislih predvsem obliko nacionalizma, ki je pripravljena sprejeti vsakogar, kdor se želi integrirati v ameriško družbo, pridobiti državljanstvo, se naučiti jezika, ter sprejeti ameriške vrednote. To je seveda v nasprotju z rasno osveščenim nacionalizmom, ki definira narod predvsem na rasnih osnovah.
Etnični nacionalizem in civilni nacionalizem
S tem pa pridemo do delitve na etnični nacionalizem, ali če hočete tudi na rasni nacionalizem in na tako imenovani civilni ali državljanski nacionalizem. Medtem, ko etnični nacionalizem priznava pomembnost etnične in rasne pripadnosti, civilni nacionalisti pomanjšujejo pomembnost rase. Njihovi pogledi na raso so pravzaprav bližji levici, ki je mnenja, da je le ta samo »družbeni konstrukt«, saj verjamejo predvsem v nujnost ohranitve zahodnih vrednot, kulture in civilizacije, obenem pa so prepričani, da se da to zagotoviti tudi znotraj multirasne družbe, dokler se vsi tujci iz drugih dežel integrirajo, ter sprejmejo te »zahodne vrednote« in zahodnjaški način življenja. Za njih lahko Afričan, Kitajec ali Arabec postane s pomočjo integracije pristen Nemec, Anglež, Šved ali Slovenec. Pripadnost naroda pomeni za njih pripadnost določeni kulturi in vrednotam, obenem pa obstoj te kulture ne pogojujejo z obstojem rase, ki jo je ustvarila. Množičnim migracijam ne nasprotujejo zato, ker bi le te ogrožale biološko integriteto Evropejcev, temveč zato, ker se migranti večinoma nočejo prilagoditi svojemu novemu okolju, zaradi česar postane integracija nemogoča. V pritoku muslimanskega prebivalstva vidijo predvsem grožnjo krščanstvu pa tudi sodobnim liberalnim vrednotam, ki prevladujejo na Zahodu. Dejstvo, da vsak pritok nebelega prebivalstva, muslimanskega ali krščanskega, ogroža obstoj bele rase, povzroča miscegenacijo ter uničuje našo biološko integriteto jih ne skrbi preveč. Prav tako nočejo prepoznati preproste resnice; vsaka kultura je sad določenega ljudstva, ter določenih rasnih specifičnosti sorodnih narodov. Evropske kulture so med seboj povezane. Prav tako v vseh evropskih narodih prevladujejo podobne vrednote in moralne smernice. Vsak Evropejec se bo na primer zgražal nad odnosom, ki ga imajo muslimani do žensk. Vsak povprečen Slovenec, Hrvat, Nemec, Poljak, Srb, Rus ali Danec se bo zgražal nad otroškimi porokami in nad kamenjanjem žensk. Vsi ti narodi imajo kljub nekaterim religijskim in kulturnim razlikam podobne vrednote, saj so pripadniki ene širše rasne bele družine. Kljub temu, da se nam morda kulture in navade vzhodne ali južne Evrope zdijo precej drugačne od kultur skandinavskih narodov ali zahodne Evrope, lahko, če jih primerjamo z kulturnimi praksami in navadami drugih ras, takoj opazimo, da so si pravzaprav bolj podobne, kot se zdi na prvi pogled. Ko se soočamo z »drugostjo«, ki jo prinašajo na staro celino horde iz črne Afrike in iz puščav Bližnjega vzhoda, se Evropejci pravzaprav vse bolj zavedamo podobnosti in skupnih starodavnih korenin naših narodov. Skladno s tem se kot odgovor na množične migracije in na globalistične poskuse uničenja bele rase rojeva novi nacionalizem rasnega, evropskega karakterja.
Etnonacionalisti, ki se zavedajo pomembnosti rase, ter dejstva, da je kultura le odraz rasne duše, vidijo v migracijah predvsem demografsko grožnjo, ki lahko pripelje do popolnega uničenja bele rase. Civilni nacionalisti, mainstream desnica in sodobni konservativci pa se nočejo soočiti s tem dejstvom, temveč hočejo ohraniti le neke splošne zahodne vrednote in kulture svojih narodov. Vendar pa se nobena zgradba ne obdrži brez temeljev. Angleška kultura ne more obstajati brez Angležev, Evropa pa bo brez Evropejcev postala le še ena prenaseljena celina, nova Eurabija pod nadzorom bruseljskih globalistov. Etnonacionalisti zato zavračajo idejo o integraciji, temveč se zavzemajo tako za ohranitev kulturne, kot tudi rasne integritete evropskih narodov. Obenem večinoma podpirajo tudi sodelovanje in solidarnost med Evropejci na rasni osnovi, saj se zavedajo, da se danes evropski narodi branijo na okopih rase, zato pozdravljajo razvoj že omenjenega nacionalizma evropskega karakterja.
O temu nacionalizmu evropskega karakterja je pisal francoski zgodovinar in mislec Dominique Venner, ki je s svojimi idejami navdihnil tudi identitarno gibanje. Venner je sicer v svoji knjižici Za pozitivno kritiko1 podal naslednjo definicijo nacionalizma: » Utemeljen na herojskemu dojemanju življenja, namerava nacionalizem, ki predstavlja vrnitev k izvoru ljudske skupnosti, ustvariti nove družbene odnose, ki bodo temeljili na tej skupnosti in izgraditi politično ureditev, ki bo temeljila na hierarhiji sposobnosti in koristnosti.« Z drugimi besedami, gre za sistem meritokracije v katerem šteje predvsem trud in talent posameznika, ki pa se obenem zaveda svojih vezi z določeno narodno ali ljudsko skupnostjo kateri pripada. Te vezi so predvsem krvne, kulturne in zgodovinske. Ta pogled se sklada tudi z idejo organske družbe, ki je prav tako popularna med nacionalisti. V takšni družbeni ureditvi se vsak posameznik zaveda, da je del ene večje skupnosti, enega telesa, ter zavzema položaj, ki najbolj odgovarja njegovim sposobnostim in talentom. Nacionalizem, ki se je kot piše Venner rodil iz kritike liberalne družbe v 19. stoletju, verjame, da je dobrobit in pravica do obstoja celotnega naroda pomembnejša od želja in udobja posameznika. To ne pomeni, da posameznik nima pravic, temveč, da ima tudi dolžnosti. S tem ko spodbuja posameznika, da se zave svojih specifičnih rasnih, kulturnih in etničnih korenin, pa mu daje nacionalizem tudi trdne temelje za izgradnjo lastne identitete.
Liberalni demagogi nas danes prepričujejo, da smo vsi le človeška bitja, da je naša identiteta predvsem to, da smo vsi ljudje in prebivalci planeta Zemlje. Nekakšni državljani sveta. Vendar pa vsakogar v veliki meri določajo ravno njegove rasne karakteristike, ki se odražajo tudi v kulturnih razlikah med rasami. Zato nismo vsi samo ljudje, ampak smo produkt ne le okolja in časa, temveč tudi določene rase. Kot je rekel nemški filozof Oswald Spengler; »Mi smo osebe določenega stoletja, določenega naroda, določene sredine in določenega tipa. To so nujno potrebni pogoji, ki dajo obstoju pomen in globino.« Ti pogoji, oziroma zavedanje naših rasnih korenin in vrednot naših prednikov, ki so odraz naše rasne duše, pa prav tako dajejo pomen in globino tudi zdravi individualni identiteti posameznika, ki mora biti grajena na teh rasnih in kulturnih temeljih. Poleg tega, da predstavlja ljubezen do našega naroda, kulture in rase, nas etnonacionalizem spodbuja tudi, da se aktivno zavzemamo za naše etnične in rasne interese, ter za obstoj našega ljudstva, ki ga danes ogrožajo demografske posledice množičnega priseljevanja in nenaravne kozmopolitske ideje liberalizma. Opominja nas, da smo vsi le člen, ki povezuje dolgo verigo naših prednikov z našimi potomci, da smo le listi na mogočnem drevesu katerega korenine segajo globoko k izvoru protoevropskih in indoevropskih ljudstev, njegove veje pa so različni narodi, ki so se skozi stoletja oblikovali iz teh ljudstev.
Rasni ali “beli” nacionalizem
Sedaj, ko je bila podana splošna osnovna definicija nacionalizma in obrazložitev razlik med etnonacionalizmom in civilnim oziroma državljanskim nacionalizmom, je čas, da se bolj podrobno posvetimo še rasnemu nacionalizmu. Rasni nacionalizem je pravzaprav neka vrsta nadgradnje in nadaljevanja etnonacionalizma; glavni koncept nacionalizma, ki je seveda ohranitev in razvoj lastnega naroda, razširi na celotno raso v skladu z zavedanjem, da vsi pripadamo eni rasni družini, ter da moramo zagotoviti obstoj naše rase, če želimo zagotoviti obstoj naših narodov. Za razliko od starih nacionalizmov se rasni nacionalizem razteza onkraj meja posameznih držav, ter združuje bele narode v skupnem boju za njihove rasne interese. V našem primeru je rasni nacionalizem beli nacionalizem.
Ta koncept se je prvič razvil v ZDA, kjer so se v talilnem loncu ras in kultur belci lahko poistovečali predvsem s svojo raso. Zato še danes nekateri nacionalisti v Evropi menijo, da je takšna oblika rasnega nacionalizma primerna le za ZDA ali za Avstralijo. Vendar pa so takšna mnenja predvsem odraz napačnega ali nepopolnega razumevanja te »rasne« ideje. Cilj belega nacionalizma ni ustvarjanje enotnega belega naroda z novo hibridno kulturo, sestavljeno iz delcev evropskih kultur, kar bi bilo pravzaprav na rasni stopnji identično temu kar želijo globalisti ustvariti na stopnji človeštva. Beli nacionalisti se zavedajo, da so se raznoliki narodi in kulture znotraj naše rase razvili skozi čas, ter da so pravzaprav, kot je rekel Dominique Venner, le različne manifestacije ene starodavne evropske tradicije. Združevanje teh kultur in narodov v eno veliko belo množico, bi pomenilo uničenje in izbris mnogih posameznih kultur, jezikov in običajev, ki bogatijo našo raso in so del naše zgodovine.
Ko beli nacionalisti govorijo o »beli enotnosti« in »združeni beli rasi«, govorijo predvsem o nujno potrebnem medsebojnem sodelovanju in o združevanju v eno skupno evropsko fronto mnogih zastav, ki bi se v imenu bele rase borila proti kozmopolitskim idejam in globalizaciji, katere cilj je pod pretvezo povezovanja, multikulture in napredka, uničenje posameznih rasnih in nacionalnih identitet, zavoljo združevanja svetovnega prebivalstva v eno kaotično sivo maso pod nadzorom liberalnih mednarodnih elit.
Tisti, ki kritizirajo beli nacionalizem kot popolnoma ameriški koncept, očitno pozabljajo, da imajo tudi beli Američani svoje nacionalne identitete, ter se prav tako delijo na Nemce, Angleže, Italijane, Poljake in druge pripadnike evropskih narodov. Na svoje poreklo iz stare celine so velikokrat, vsaj tisti, ki so rasno osveščeni, tudi ponosni, ter iz roda v rod negujejo stare običaje in tradicije, ki so jih njihovi predniki prinesli preko Atlantika. Beli nacionalizem se je v ZDA razvil pravzaprav takrat, ko so soočeni z demografskim porastom nebelih manjšin, ter z nasiljem in kaosom, ki ga ustvarja multirasna družba, nekateri beli Američani sprevideli, da morajo kot potomci Evropejcev in kot pripadniki bele rase braniti svoje skupne rasne interese. Ne glede na to, da živijo za razliko od Američanov, Evropejci v svojih ločenih domovinah že stoletja ali tisočletja, imajo kljub temu prav tako skupne rasne interese, sploh odkar se naš kontinent sooča z masovnim priseljevanjem in s subverzijo evropskih tradicionalnih družb. Zato je beli nacionalizem, nacionalizem 21. stoletja, ki združuje evropske nacionaliste v boju proti zunanjim in notranjim sovražnikom Evrope.
Glavni temelj belega nacionalizma je prepričanje, da si vsak beli narod, pa tudi vsak drug narod na svetu, zasluži svojo domovino in pravico do samoodločanja, do negovanja lastnih tradicij in do ohranjanja svoje etnokulturne dediščine. Obenem pa spodbuja zavedanje, da smo vsi del ene rasne družine, ene evropske skupnosti, ter da je medsebojno sodelovanje in spoštovanje, utemeljeno na naših skupnih koreninah, danes nujno potrebno za obstoj in obrambo rase katere dosežkov ni prekosila nobena druga rasa na tem planetu. Rasni nacionalizem odraža panevropsko miselnost, vendar pa le ta nima nič skupnega s Kalergijevim Panevropskim gibanjem, katerega cilji vodijo v hibridizacijo ras in v uničenje bele Evrope skozi množično priseljevanje. To miselnost je najbolje izrazil finski avtor Kai Murros: » Kot panevropejci ne bomo tratili časa za prepire o tem kje ležijo prave meje nekih starodavnih fevdalnih teritorijev. Kot panevropejci ne bomo zapravljali naše energije za oživljanje starodavnih etničnih sporov, ki jim je nekako uspelo preživeti do danes. Kot panevropejci se ne bomo spuščali na stopnjo malenkostnih šovinističnih prepirov, ki so tako dolgo slabili moč Evrope. Kar se je zgodilo v preteklosti, naj ostane v preteklosti, mi ne bomo bili njeni sužnji.«2
Nacionalizem ni šovinizem
Že na začetku je bilo omenjeno, da resnični nacionalizem predstavlja predvsem ljubezen do svoje domovine, naroda in rase, v nasprotju s tem kar trdijo osrednji mediji in globalistični hlapci, ko govorijo o nacionalizmu kot o sovražni ideologiji. To kar v takšnih primerih pripisujejo nacionalizmu so pravzaprav karakteristike šovinizma, ali nacional šovinizma, ki pa ga nikakor ne smemo zamenjevati za pristen nacionalizem. Kritiki nacionalizma počnejo to včasih iz nevednosti, velikokrat pa namenoma, da bi odvrnili povprečnega človeka od nazora, ki predstavlja edino resno grožnjo in alternativo njihovim mahinacijam, ciljem in interesom. Pri tem pa jim žal nevede pomagajo tudi nekateri samooklicani nacionalisti, ko se bolj kot prihodnosti posvečajo preteklosti, starim zameram, ter sporom in konfliktom v katerih so se bratski narodi klali med sabo in prepojili evropsko zemljo s krvjo njenih najboljših sinov. Te konflikte in vojne so velikokrat zaradi svojih skritih interesov in zaslužka podpihovale ravno politične in finančne elite, ki so bile pripravljene zavoljo svojih ciljev žrtvovati na milijone evropskih življenj v bratskih vojnah.
Ne smemo pozabiti naše zgodovine in vseh, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za svojo domovino, obenem pa se moramo zavedati tudi skritih interesov in razlogov za razne vojne in spore. Predvsem pa je bistvenega pomena, da se zavedamo dejstva, da imamo danes skupnega sovražnika, ki v vseh evropskih deželah financira razna subverzivna gibanja in razkroj naših domovin. Prebujanje rasne zavesti med Evropejci, ki bi vodila v odpor proti prikriti tiraniji politične korektnosti je najhujša nočna mora globalistov. To želijo preprečiti s širjenjem pretiranega individualizma in materializma med Evropejci, z uvažanjem tujih ras v naše dežele in pa tudi z diskretnim razpihovanjem sovraštva in šovinizma med belimi narodi. Od tega imajo dvojno korist; po eni strani zmanjšujejo možnost prebujanja vseevropske zavesti, ter prelagajo lastne mahinacije, ki so povzročale trpljenje nekaterih narodov, na druge narode, po drugi strani pa zatem trdijo, da je šovinizem enak nacionalizmu, ter da le ta povzroča sovraštvo in nestrpnost.
Šovinizem je pravzaprav izrojena oblika nacionalizma. Medtem, ko nacionalizem deluje predvsem v samoobrambi, ter predstavlja branik pred vsemi, notranjimi in zunanjimi sovražniki določenega naroda in rase, je šovinizem napadalen in se velikokrat manifestira tudi v pretiranih težnjah po ozemljih tujih dežel in narodov. Ena glavnih razlik med nacionalizmom in šovinizmom je ravno v odnosu do drugih narodov in ras. Pristni nacionalisti se zavedajo sorodnih vezi med Evropejci, medtem, ko nacional šovinisti le teh ne upoštevajo, temveč se velikokrat zatekajo k trditvam, da je njihov narod boljši in več vrednejši od drugih narodov. Nacionalisti se prav tako zavedajo bogate raznolikosti človeštva. Spoštujejo to naravno raznolikost in jo želijo ohraniti, obenem pa razumejo, da imajo različne rase različne karakteristike, sposobnosti in kulturne preference zaradi katerih multikulturna ureditev ni možna, oziroma se sprevrže v kaos in nasilje. Nacionalisti vedo, da je rasno homogena družba predpogoj za zdrav razvoj njenih prebivalcev ter za ohranitev raznolikih ras, ljudstev in kultur v njihovih lastnih domovinah. Obenem ne sodijo o tem kdo je večvreden ali manjvreden, temveč se preprosto zavedajo, da smo ljudje različni in da je vsak narod v skladu s svojimi rasnimi sposobnostmi, karakteristikami in potrebami ustvaril kulturo in okolje, ki mu najbolj odgovarja. Kar je dobro za Evropejca ni nujno dobro za Afričana in obratno. Ravno predpostavka, da je lahko ena stvar enako dobra za različne rase, ki ne upošteva rasnih raznolikosti, povzroča danes mnoge težave ne le belcem, temveč tudi drugim rasam. Torej medtem, ko nacionalizem pomeni priznavanje in upoštevanje raznolikosti človeštva, pa šovinizem zaradi teh razlik postavlja svoj narod nad druge, ter na podlagi raznih velikokrat vprašljivih in enostranskih virov trdi, da je njegov narod najboljši, najstarejši in več vrednejši od drugih.
Nacional šovinisti so s tem, ko določajo na podlagi lastnega ljudstva enoten standard večvrednosti in manjvrednosti za celotno človeštvo, pravzaprav bližje liberalizmu, kot pa resničnemu nacionalizmu. Tudi liberalizem verjame, da obstaja le en standard za celotno človeštvo in hoče na podlagi le tega vsem različnim narodom in rasam vsiliti svojo liberalno demokratično ureditev in »progresivne« vrednote. Na nek način so tako tudi liberalci izredno šovinistični, saj so prepričani, da so sodobne zahodne vrednote, katerih korenine ležijo v razsvetljenstvu, najboljše in najbolj primerne za vse ljudi, narode in države. Vsi, ki te vrednote zavračajo pa so »nazadnjaški« in »nevedni«. Tudi izvoz zahodne kulture in vrednot v Afriko in Azijo v času kolonializma je bil odraz občutka neke večvrednosti, ali z drugimi besedami neke oblike šovinizma in prepričanja, da »ena velikost odgovarja vsem« oziroma, da so določene vrednote in kulturne navade lahko enako dobre za celotno človeštvo.
Nacionalizem, kot je bilo že razloženo, takšen pogled zavrača v popolnosti in verjame, da ima vsako ljudstvo pravico do razvoja v skladu s svojimi lastnostmi. Argumenti, ki enačijo nacionalizem s šovinizmom so v kontrastu predvsem z rasnim nacionalizmom. Cilj tega svetovnega nazora je ravno nasproten, saj želi povezati Evropejce v skupnem boju za preživetje bele rase. Nacionalizem na splošno predstavlja predvsem ljubezen do svojega, ter prepoznava in upošteva rasne razlike, ki jih je ustvarila narava. Zato resnični nacionalisti ne sovražijo drugačnih ljudstev, ki pripadajo drugim rasam in kulturam, temveč to kar zahtevajo zase, torej pravico do obstoja in do lastne domovine, priznavajo tudi vsem drugim narodom.
Šovinizem pa je po drugi strani oslabil Evropo in ustvarjal spore, ki so koristili predvsem našim skupnim sovražnikom. Toliko bolj škodljiv pa je, ker se lahko neopazno zavleče v vrste etnonacionalistov in belih nacionalistov, ter povzroča nove razkole v času, ko je naša prihodnost odvisna od naše enotnosti. Če sta kulturni marksizem in globalizem glavna zunanja sovražnika nacionalizma v tem idejnem in kulturnem boju, je njegov notranji sovražnik vsekakor ravno nacional šovinizem. Resnični nacionalisti morajo stati združeni v imenu obstoja bele rase ter, kot je rekel Kai Murros, ne smejo biti »sužnji preteklosti«.
Nacionalizem 21. stoletja
V prejšnjem stoletju se je Evropa znašla v središču dveh krvavih vojn, ki so jo popolnoma izčrpale in pustile v ruševinah. Izmučeni evropski narodi so se na vzhodu znašli pod tiranijo komunizma, na zahodu pa jih je zaslepil blišč progresivnega liberalizma in ameriškega kapitalizma. Medtem, ko so bili Vzhodnoevropejci prepuščeni na milost in nemilost komunističnim diktatorjem, se je na zahodu pred očmi izčrpanih Evropejcev, zaslepljenih z bliščem progresivne potrošniške družbe, širil počasen razkroj tradicionalnih vrednot in homogenih družb. Danes vidimo, da so imele subverzivne dejavnosti kulturnih marksistov na zahodu skoraj hujše posledice od komunističnega terorja na vzhodu. Razkroj njihovih vrednot, obtožbe in vsiljevanje krivde za domnevne zločine njihovih prednikov, zasmehovanje in poniževanje njihove kulture in izročil njihovih prednikov, potvarjanje njihove zgodovine in demografske spremembe zaradi katerih lahko postanejo manjšina v njihovi lastni domovini, z vsem tem se danes soočajo Evropejci. Duhovno izgubljeni, zlomljeni in ponižani, vedno krivi nekih zločinov, ki naj bi jih zagrešile prejšnje generacije in okarani vsakič, ko se želijo postaviti za svoje lastne interese, danes nekoč mogočni Evropejci, ki so se včasih borili kot levi in rjoveli nad trupli svojih sovražnikov svojo celino počasi prepuščajo hijenam, ki se želijo nad njo gostiti kot nad ostankom zavrženega trupla. Vendar pa Evropa še ni mrtva! Belci kljub zaskrbljujočim demografskim trendom še vedno predstavljajo večinsko prebivalstvo evropskih narodov. Okovi, ki jih držijo v servilnosti se ne nahajajo na njihovih zapestjih, temveč v njihovih umih. V zadnjih nekaj letih, po migrantski krizi, po stopnjevanju kaosa, ki ga prinaša multikultura in po vse bolj radikalnim napadom na družino in na tradicionalne vrednote, se v nekaterih delih celine zopet sliši medlo rjovenje, ki postopoma narašča. Okovi politične korektnosti počasi pokajo, vendar pa velik del Evropejcev še vedno ostaja pod vplivom večletne indoktrinacije.
Edina stvar, ki lahko zares predrami Evropejce in prebudi spečega leva v njih je znova obujena nacionalna in rasna zavest. Guillaume Faye je v svoji zadnji knjigi napisal: »Tisti, ki se zavedate nevarnosti, ki nam grozi, veste, da vas je usoda izbrala in vam zaupala nalogo, da prepričate, ali pa se trudite prepričevati druge, vedno znova in znova.«3 To je danes naša naloga. Širiti plamen novega nacionalizma, resnice in rasne zavesti z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo. Prav tako si moramo prizadevati za sodelovanje širom Evrope, saj lahko tok zgodovine spremenimo le združeni. Zato ne smemo ponavljati napak starih nacionalizmov preteklosti, ki so jih velikokrat predhodniki današnjih mednarodnih elit izkoristili za širjenje sovraštva med Evropejci, ter za netenje vojn, ki so terjale mnoga pogumna, mlada življenja belcev, ko so se zavoljo interesov izbrane peščice klali med seboj.
Danes stojimo pred ogromnimi preprekami, veže pa nas skupna usoda. Za premagovanje teh preprek, za dosego vseevropskega preporoda je zato danes potreben novi nacionalizem, nacionalizem evropskega karakterja, rasni nacionalizem 21. stoletja.
1 ↩Dominique Venner, For a Positive Critique ( London: Arktos, 2017)
2 ↩Kai Murros: National revolution – turn on, tune in, take over
3 ↩Guillaume Faye, Ethnic Apocalypse: The Coming European Civil War ( London: Arktos, 2019)
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 