Guillaume Faye – Od mraka do zore

Guillaume Faye (1949 – 2019)  velja za enega osrednjih identitarnih avtorjev in mislecev evropskega preporoda. Spodnji govor je imel v Moskvi 17. maja, 2005, zanimiv pa je predvsem zato, ker v njem na splošno predstavi svoje glavne ideje in stališča, o katerih je bolj podrobno pisal v svojih knjigah.  Prevedeno iz angleškega prevoda, objavljenega tukaj.

Evropa se od padca Rimskega imperija ni znašla v tako dramatičnih razmerah. Sooča se z zgodovinsko neprimerljivo nevarnostjo, obenem pa se tega sploh ne zaveda, oziroma si zatiska oči.

Vanjo vdirajo, jo zasedajo in kolonizirajo ljudstva iz Juga in islam. Podrejena je Združenim državam, ki proti njej vodijo neusmiljeno gospodarsko vojno. Demografsko propada, saj se njeno prebivalstvo stara in se vse manj razmnožuje. Zaradi dekadentnih nihilističnih ideologij, ki se zakrivajo v plitek optimizem, je postala pomehkužena, obenem pa je bila izpostavljena nazadovanju brez primere v kulturi in izobrazbi, ki je vodilo v primitivizem in materializem. Evropa je bolnik sveta. Njeni politični razredi pa skupaj z intelektualnimi elitami aktivno sodelujejo pri tem rasnem samomoru. Vendar pa se to kar želim povedati ne nanaša le na migracije, temveč tudi na kolonizacijo in invazijo, ki spreminjata biološko in etnokulturno poreklo Evrope. Bistvenega pomena je, da se ne prepuščamo obupu; zavedati se moramo, da se borba šele pričenja in da tesno povezana sorodna ljudstva Evrope nimajo druge alternative, kot da se združijo v skupno obrambo.

Uničenje evropskega etnobiološkega porekla

Demografski podatki o nebeli invaziji Francije in Evrope so zastrašujoči. V svojem nedavnem delu “France africaine” (Afriška Francija), je znani demograf napovedal, da bo več kot 40 odstotkov francoskega prebivalstva temnopoltega ali arabskega izvora do leta 2040, če se bodo trenutni trendi nadaljevali. Že danes je 25 odstotkov šolskih otrok in 30 odstotkov dojenčkov v Franciji in Belgiji neevropskega porekla.

Francija šteje trenutno 61 milijonov prebivalcev. Od tega jih je deset milijonov neevropejcev, ki imajo obenem veliko višjo stopnjo rodnosti od belcev. Vsako leto postane 100.000 neevropejcev francoskih državljanov, približno 300.000 novih neevropejcev pa, večinoma nezakonito, prečka naše nezaščitene meje. Bolj ali manj podobne razmere so prisotne tudi drugod po Evropi  in oznanjujejo dejanski konec naše civilizacije, četudi se zdi, da se politični razredi tega očitno še ne zavedajo.

Bela rasa je povsod po svetu, tudi v Združenih državah, v strmem številčnem zatonu. Velikokrat lahko slišimo, da naj bi naša tehnološka premoč odtehtala to nesorazmerje, vendar pa sam nisem tega mnenja; Edine pomembne oblike bogastva in moči se nahajajo v človeških bitjih. Civilizacija v osnovi temelji na tem kar so Rimljani imenovali “germen,” oziroma na etnobiološkem poreklu, na koreninah, ki negujejo civilizacijo in kulturo.

Neevropsko invazijo Evrope, ki se je začela v 60. letih prejšnjega stoletja, so v veliki meri sami povzročili in izzvali levičarski in desničarski politiki, okuženi z marksističnimi in trockističnimi idejami; razred delodajalcev, ki je bil željan poceni delovne sile; judovski intelektualci, ki so zahtevali multirasno družbo, in ideologija človekovih pravic, ki je zrasla iz sekularizacije določenih krščanskih prepričanj.

V Franciji in Evropi so tisti, ki podpirajo invazijo vzpostavili sistem, ki daje prednost zavojevalcem, beli domačini pa so dolžni za to plačevati. Ne le, da so migranti, ko so zasačeni, le redko deportirani, temveč celo prejemajo razkošno socialno podporo iz rok antibelskih sil, ki nadzorujejo državo. Hkrati so »antirasisti« uvedli številne zakone proti diskriminaciji, ki ščitijo migrante pred običajnim družbenim nadzorom, čeprav so ravno oni v veliki meri odgovorni za trenutni razmah kriminala (v zadnjih petdesetih letih se je zvišal za več kot tisoč odstotkov).

Invazija poteka tako v porodnišnicah kot vzdolž naših propustnih meja. V kombinaciji z demografskim zatonom belega prebivalstva, so migracije postale gospodarska katastrofa za Zahodno Evropo. Po nekaterih ocenah naj bi stale 180 milijard dolarjev na leto (če vštejemo tudi neštete oblike socialne pomoči za migrante, vključujoč ilegalce). Ravno v tem pa vidijo zavojevalci nove vzpodbude; zdi se jim, da je preprosto veliko bolje biti brezposeln v Evropi kot pa delati v tretjem svetu. Medtem ko izobraženi in ustvarjalni segmenti našega prebivalstva začenjajo bežati predvsem v ZDA, se jih nadomešča s tistimi, ki jih Afrika zavrača, in jih moramo mi podpirati in hraniti, obenem pa nam ne morejo ponuditi nobenih veščin ali intelekta.

Vsa omenjena dejstva kažejo na to, da bo imela Evropa v 21. Stoletju depresivno gospodarstvo na ravni tretjega sveta.

Tretja velika ofenziva islama

Poleg množične nebele invazije, je tudi islam znova prešel v napad. Z neomajno vztrajnostjo hoče ta totalitarna, agresivna religija/ideologija osvojiti Evropo. V preteklosti smo že utrpeli velike napade islama, ki se danes razteza od Gibraltarja do Indonezije. Prvo teh ofenziv je leta 732 pri Poitiersu zaustavil Karel Martel. Druga je bila ustavljena leta 1683 med turškim obleganjem Dunaja. Sedaj pa je v obliki trenutne invazije in kolonizacije v teku tretja, ki se ji skoraj nihče ne postavlja po robu. Islam ima dolgotrajen spomin, njegov cilj pa je na naši celini vzpostaviti to, kar je vodja iranske islamske revolucije ajatola Homeini imenoval  »univerzalni kalifat«.

Invazija Evrope se je začela, številke (ki pričajo o njenem obsegu) pa so zaskrbljujoče. Na kontinentu, vključujoč Rusijo, živi sedaj 55 milijonov muslimanov, njihovo število pa se letno povečuje za šest odstotkov. V Franciji jih živi vsaj šest milijonov.  Kot tisti v Belgiji in v Britaniji, začenjajo tudi francoski muslimani zahtevati svoj delež politične moči. Kar se tiče vlade, preprosto noče jemati resno njihovega cilja preoblikovanja Francije v islamsko republiko do leta 2020, ko bo demografska teža arabsko-muslimanskega prebivalstva postala odločilni dejavnik. Obenem pa financira gradnjo mošej širom dežele v upanju, da bo tako lahko kupila družbeni mir; v Franciji stoji že preko 2.000 mošej, kar je dvakrat več kot v Maroku. Trenutno je islam druga največja religija v Franciji, takoj za katolicizmom, obenem pa je največja po številu aktivnih vernikov. Jacques Chirac (takratni francoski predsednik op. prev.) je celo izjavil, da je sedaj Francija »islamska sila«. Povsod po Zahodu prevladuje neutemeljeno prepričanje, da obstaja razlika med islamom in »islamizmom« ter da je zahodnjaški sekularizirani oziroma zmeren islam možen. Vendar pa kaj takega ne obstaja. Vsak musliman je potencialen džihadist. Islam je namreč teokracija, v kateri se duhovno prepleta s posvetnim in vera z zakonodajo, ki hoče uvesti šeriat (islamsko pravo) v Evropi, katere civilizacijska načela so z njim popolnoma nezdružljiva.

Začetek rasne vojne

Propad državljanskih vrednot je skupaj s kriminalom in prestopništvom, ki ju povzročajo množične migracije, dosegel v Zahodni Evropi nevzdržno stopnjo. Leta 2004 je bilo v Franciji zažganih več kot 100.000 avtomobilov in ubitih 80 policistov. V predmestjih, kjer so naseljeni migranti, prihaja skoraj vsak teden do izbruhov rasnih neredov. V državnih šolah je nasilje močno razširjeno, kakovost izobraževanja pa se je skoraj popolnoma sesedla. Kar 20 odstotkov mladih, ki so mlajši od 20 let, je nepismenih. Čeprav so rasistični napadi na belce v porastu, so vedno prezrti v imenu antirasistične vulgate, ki trdi, da so lahko le belci rasisti. Ob istem času uveljavlja arzenal represivne zakonodaje, vredne sovjetskega komunizma, »zakone«, katerih popolnoma ideološki in pristranski namen se ne ozira na pravičnost, kaj šele na objektivnost. Vsaka kritika migracij ali islama je prepovedana. Sam sem se večkrat znašel pred sodnikom, in sem prejel tudi visoko denarno kazen, ker sem napisal knjigo La colonisation de l’Europe (Kolonizacija Evrope).

V številnih evropskih državah lahko sedaj predvidimo rasno vojno; podtalno vojno, ki bo veliko bolj uničujoča od vsakega »terorizma«. Belo prebivalstvo je vse bolj izpodrivano. Izvaja se neka vrsta genocida, pri katerem vladajoči razred, mediji in politiki sodelujejo ali pa pustijo, da nemoteno poteka. Te sodelujoče elite namreč zagovarjajo ideologijo, ki vsebuje patološko sovraštvo do njihovih lastnih ljudi in morbidno strast do miscegenacije. Utopični načrt države za »republiško integracijo« ne glede na vse ni uspel, saj sloni na prepričanju, da je možno mirno sobivanje med tujci in domačini ali med nebelci in belci na istem ozemlju. Naši vladarji niso brali Aristotela, ki je učil, da nobeno mesto nikakor ne more biti urejeno in demokratično, če ni etnično homogeno…Evropske družbe se tako danes razkrajajo v neobvladljivem etničnem kaosu.

Sam prihajam iz jugozahodne Francije, območja ob atlantski obali, in ne govorim niti besede rusko, vendar pa se kljub temu počutim neskončno bliže Rusu, kot pa francosko govorečemu Arabcu ali Afričanu, četudi je morda »francoski« državljan.

Moralna kriza in arheofuturizem

Trenutno situacijo lahko skoraj diagnosticiramo kot neko vrsto »duševnega Aidsa«. Naše trenutne tegobe izhajajo iz virusa nihilizma, ki ga je predvidel Nietzsche, in ki je oslabil naše naravne obrambne mehanizme. Zaradi te okužbe so Evropejci podlegli vročičnemu samouničevanju. Prostovoljno so odprli mestna vrata.

Glavni simptom te bolezni je »ksenofilija«; sistematična preferenca drugega namesto istega. Drugi simptom je »etnomazohizem«; sovraštvo do lastne civilizacije in porekla. Tretji pa je pomehkuženost (dévirilisation) ali kult šibkosti in naklonjenost moški homoseksualnosti. Vrednote so, zgodovinsko dokazano, povezane z uporabo sile in preživetjem ljudstva. Vrednote, ki so povezane s častjo, zvestobo, družino, plodnostjo, domoljubjem, voljo do preživetja itd., pa se danes smatrajo za trapaste hibe. Ta vrsta dekadence v veliki meri izhaja iz sekularizacije krščanske usmiljenosti in njenega egalitarnega poganjka, človekovih pravic.

Evropejci lahko najdejo navdih v nekaterih vrednotah, ki se še vedno ohranjajo v Rusiji, kot je na primer zavest o pripadnosti višji civilizaciji in ohranjanje »pravice do distanciranja« od drugih ljudstev. Raziti se moramo z vsemi oblikami »etnopluralizma«1, ki je le še ena vrsta egalitarizma, in si znova zagotoviti pravico do »etnocentrizma«, pravico da živimo v naših deželah brez drugih. Prav tako se moramo znova vrniti k načelu »vsakemu svoje«. Pravzaprav samo zahodnjaki verjamejo, da je rasno mešanje vrlina in si edini predstavljajo prihodnost kot talilni lonec.  Le oni verjamejo v kozmopolitizem. Kljub temu bo 21. stoletje  zaznamovala ponovna krepitev etno-religijskih blokov, predvsem na Jugu in Vzhodu. Do »konca zgodovine«, ki ga je napovedal Francis Fukuyama, ne bo nikoli prišlo. Namesto tega bomo doživeli pospeševanje zgodovine s »spopadom civilizacij«. Evropejci se morajo prav tako znebiti »trenutnosti«, s katero so prepojeni, in se znova naučiti doživljati same sebe kot »dolgotrajno ljudstvo« in nosilce prihodnosti (kot se doživljajo muslimani, Kitajci in Indijci). Vendar pa miselno revolucijo, ki je potrebna za te spremembe v odnosu Evropejcev, povzroči lahko le kriza ogramnih razsežnosti, nasilen šok, ki je že na poti, in o katerem bom povedal nekaj besed v nadaljevanju.

Novi ameriški imperializem

Evropejci se morajo soočiti tudi s tem, kar v svoji zadnji knjigi imenujem »novi ameriški imperializem«;  z imperializmom, ki ima težjo roko kot v obdobju hladne vojne, prav tako pa je tudi bolj neroden. Zdi se, da je od propada Sovjetske zveze ameriška administracija izgubila vsak občutek za mero in postala še bolj naduta, medtem ko se loteva svojega nerealnega prizadevanja za svetovno nadvlado, odeta v podobo novega Rimskega imperija. Velik del tega si seveda lahko razlagamo v okvirjih neokonservativne ideologije, povezane s sionizmom, obenem pa jo motivira tudi mesijanski, skoraj patološki občutek, da je na »božji misiji«.

Kakšni so cilji tega novega ameriškega imperializma? Obkoliti in nevtralizirati Rusijo ter tako preprečiti vsakršno učinkovito zavezništvo med njo in Evropo (kar bi bila najhujša nočna mora Pentagona); odvrniti evropsko izpodbijanje njene hegemonije z doseganjem vključevanja islama in muslimanske Turčije v Evropo; podjarmiti vzhodno- in srednjeevropske dele bivšega sovjetskega imperija; voditi neusmiljeno ekonomsko vojno proti Evropski uniji na takšen način, da slednja ne bo niti pomislila na odpor. Križarski duh tega novega ameriškega imperializma hoče povsod, najbolj pa na obrobju Rusije, uvajati »demokracijo«. Tako danes »demokracija« pomeni »proameriški režim«.

Ne glede na to se ne smemo pritoževati zaradi teh ameriških ambicij, ki so v skladu z njeno geopolitično in talasokratsko željo po prevladi. V zgodovini je vsak odgovoren le zase.

Zato nasprotujem, v Franciji tako pogostemu, »obsesivnemu in histeričnemu antiamerikanizmu«, saj je kontraproduktiven in neodgovoren.

Vsako ljudstvo ali narod mora znati ločiti med svojim »glavnim tekmecem« in svojim »glavnim sovražnikom«. Prvi hoče podjarmiti in spodkopati, drugi pa ubiti. Ne smemo pozabiti trditev Carla Schmitta: »Niste le vi tisti, ki si izberete svojega sovražnika. Pogosteje si vaš sovražnik izbere vas«.  Amerika, ali bolj specifično njen vladajoči razred, je »glavni tekmec« Evrope in Rusije na področju geopolitike, gospodarstva in kulture. »Glavni sovražnik« Evrope pa so ljudstva Juga, ki se vse bolj združujejo pod praporom islama, invazija katerega že poteka na našo celino, omogočajo pa jo političen razred in akademiki, ki so (na veselje Washingtona) odprli vrata, in si želijo rasno mešane neevropske Evrope.

Tako kot atlanticisti, tudi histerični antiameričani precenjujejo Združene države, ne da bi razumeli, da so le toliko močne, kolikor smo mi šibki.  To je nesporno popolnoma razvidno iz ameriške katastrofalne in kontraproduktivne okupacije majhnega Iraka, kjer je povzročila le kaos. V 21. stoletju bodo ZDA prenehale biti glavna svetovna sila. To bo postala Kitajska ali pa, če bomo imeli za to potrebno voljo, to kar imenujem »Evrosibirija« – federativno zavezništvo narodov evropskega polotoka in Rusije.

Konvergenca katastrof

Postavil sem hipotezo, da je trenutni globalni sistem, ki temelji na verovanju v čudeže, oziroma na verovanju v mit neskončnega napredka, na robu propada. Prvič v zgodovini celotnemu človeštvu grozi kataklizmična kriza, do katere bo verjetno prišlo nekje med leti 2010 in 2020 . To krizo bodo sprožili trenutna degaradacija ekosistema in podnebne spremembe, izčrpanje virov fosilnih goriv in zmogljivosti pridelovanja hrane, vse večja krhkost mednarodne gospodarske ureditve, ki temelji na špekulacijah in množičnem zadolževanju, vrnitev epidemij, vzpon nacionalizma, terorizem in kopičenje jedrskega orožja ter stopnjujoča se agresivnost islamske svetovne ofenzive in dramatično staranje prebivalstva na Zahodu.

Moramo se pripraviti na te sovpadajoče katastrofe, ki bodo zaznamovale prehod iz enega v drugo obdobje, saj bodo njihove kataklizmične posledice pometle z liberalno modernostjo in povzročile novi srednji vek. Takšna konvergenca bo namreč predstavljala tudi priložnost za preporod, saj se vsaka pomembna zgodovinska obnova porodi iz kaosa. To velja predvsem za našo civilizacijo, katere sama narava je »metamorfna«.

Evrosibirija

Evropo prihodnosti si ne smemo več zamišljati v okvirjih današnje neobvladljive, mlahave Evropske unije, ki je le nemočna Meduza, nezmožna nadzorovati svoje meje, obsedena s prosto trgovino in podrejena ameriški nadvladi. Predstavljati si moramo federalno, imperialno Veliko Evropo, ki bo etnično homogena (oziroma evropska) in bo temeljila na enem avtonomnem območju ter bo neločljivo povezana z Rusijo. Temu ogromnemu kontinentalnemu bloku pravim »Evrosibirija«. Takšen blok, ki ne bi imel nobene potrebe, da bi bil agresiven do svojih sosed, saj ga ne bi bilo možno napasti, bi postal (v svetu, razdeljenemu na velike bloke) vodilna svetovna sila, ki bi se osredotočala nase in bi nasporotovala vsem nevarnim dogmam, danes povezanim z globalizmom. Prav tako bi bila zmožna izvajati »avtarkijo velikih področij«, katere načela je utemeljil ekonomist in dobitnik Nobelove nagrade, Maurice Allais. Tako zaradi etnokulturnih, kot tudi zaradi geopolitičnih razlogov, je usoda evropskega polotoka neločljiva od kontinentalne Rusije. Za ameriško merkantilistično talasokracijo je zato nujnega pomena, da prepreči rojstvo evrosibirske federacije.

Tukaj ne želim govoriti o izraelski državi. Morda le nekaj besed; sam sem mnenja, da zlasti zaradi demografskih razlogov, sionistična utopija, ki sta si jo zamislila Hertzl in Buber ter je bila realizirana leta 1948, ne bo živela dlje kot je živel sovjetski komunizem;  pravzaprav se ji bliža konec. Trenutno pišem knjigo o novem judovskem vprašanju, za katero upam, da bo prevedena tudi v ruščino.

Zaključek

Fatalizem ni nikoli primeren. Zgodovina je vedno odprta in prinaša nepričakovane »muhe« in zasuke. Ne pozabimo na izrek Viljema I. Oranskega: »Kjer je volja, je tudi pot«. Obdobje v katerem sedaj živimo, je obdobje odpora in priprav na še bolj nevarne prihajajoče dogodke, takšne, ki nas lahko privedejo do rasne vojne in velike gospodarske recesije. Moramo začeti razmišljati o obdobju po kaosu in se temu primerno tudi organizirati. Zaključil bom s svojo najljubšo frazo: »Od odpora do rekonkviste, od rekonkviste do preporoda«.

1 Faye tu ni toliko kritičen do splošnega »etnopluralizma«, ki ga zagovarjajo različne identitarne skupine in temelji na prepričanju, da ima vsak narod pravico do samoodločanja v svoji domovini in do ohranitve lastnih etnokulturnih značilnosti. Njegova kritika se nanaša na določen etnopluralizem, ki so ga zagovarjali nekateri predstavniki nove desnice in think tanka GRECE, katerega član je bil nekaj časa tudi Faye, dokler ga ni zapustil zaradi idejnih razlik. Kasneje je bil do osrednjih članov omenjenega think tanka precej kritičen, njegova kritika njihovega videnja etnopluralizma pa se nanaša predvsem na to, da naj bi s tem ko zagovarjajo »pravico do različnosti« pravzaprav evropsko kulturo postavljali ob bok vsem drugim kulturam, namesto da bi priznali njene dosežke, ki so značilni le zanjo – to se nanaša na njegovo trditev, da gre le za drugačno obliko egalitarizma. Še bolj pa je bil Faye kritičen do stališča nekaterih njegovih bivših kolegov, da množičnih migracij ni več mogoče popolnoma zaustaviti ali izničiti, zaradi česar naj bi bila alternativa ločitev koncepta državljanstva od koncepta nacionalnosti ter ustvarjanje »etnopluralne« družbe v kateri različne etnije sobivajo in imajo obenem pravico ohranjati svoje etnične in kulturne značilnosti v isti državi. Faye na to nikoli ni hotel pristati in je v tem, precej upravičeno, verjetno videl le drugačno obliko multikulturalizma (op. prev.).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.