Guillaume Durcoher je avtor, esejist in prevajalec, ki se med drugim posveča predvsem zgodovini in politiki. Piše za več alternativnih medijev, kot so Occidental Observer, The Unz Review, Counter Currents in drugi. Predkratkim pa je izdal tudi svojo prvo knjigo The Ancient Ethnostate: Biopolitical Thought in Classical Greece (Starodavna etnodržava: Biopolitična misel v antični Grčiji). Z njim smo se pogovarjali tako o njegovi novi knjigi, kot tudi o aktualnih družbenopolitičnih vprašanjih v Evropi in ZDA.
Ste avtor in prevajalec, ki piše za več spletnih alternativnih medijev. Katerim temam se najbolj posvečate v svojem pisanju?
V mojem pisanju se srečujeta zgodovina in politika. Glede slednje gre predvsem za politiko Francije in Evropske unije. Kar se tiče zgodovine, pa se posvečam različnim temam. Med drugim sem pisal o francoski zgodovini, fašizmu in predkratkim tudi o starih Grkih. Spadam med ljudi, ki verjamejo, da je zgodovina nujen in tudi najboljši temelj za moralna premišljevanja in politične dejavnosti. Zgodovina nam omogoča pridobivanje znanja iz celotne človeške izkušnje, s katerim lahko začenjamo razumeti našo kolektivno pot. Pretekli napori in izkušnje so za nas lahko zelo poučni, obenem pa nas pripravljajo za naše lastne napore in prizadevanja.
Kateri drugi avtorji in pisatelji so imeli največj vpliva na vaše delo?
Veliko dolgujem mnogim avtorjem. Če se me pisec dotakne in če opazim, da nudi pomembne vpoglede, ki jih ni najti v splošnem diskurzu, se mu popolnoma posvetim. Takšnih avtorjev je preveč, da bi vse naštel. Od sodobnikov dolgujem veliko Kevinu MacDonaldu in Dominique Vennerju, od starodavnih piscev pa Marku Avreliju in Aristotelu. Dodal bi še, da se moramo vsi učiti tudi iz »knjige življenja« in iz naših subjektivnih izkušenj.
Predkratkim ste izdali svojo prvo knjigo The Ancient Ethnostate: Biopolitical Thought in Classical Greece (Starodavna etnodržava: Biopolitična misel v antični Grčiji). Nam lahko poveste kaj več o njeni vsebini?
Omenjena knjiga je posledica soočenja, in sicer mojega soočenja, kot heretika v dobi liberalnega egalitarizma, z antičnimi grškimi klasičnimi avtorji, od Homerja od Aristotela. Pri tem sem spoznal, da so bili Grki zelo biopolitično naravnani. Izjemno dobro so se zavedali svoje grške etno-civilizacijske identitete, na katero so bili tudi zelo ponosni. Smatrali so, da je zaplojevanje in vzgoja otrok družinska in družbena dolžnost, obenem pa so spodbujali vrednote solidarnosti in vojaških vrlin, saj so bili mnenja, da so te vrednote potrebne za zmago v spopadih z drugimi skupinami.
Na kratko povedano, gre za analizo helenizma v luči darvinizma. Knjiga ni preveč naporna za branje. Treba je dodati tudi, da so bile v tem smislu kasnejše zahodne tradicije – rimske, krščanske ali liberalne –veliko manj biopolitične.
Bolj splošno gledano, je knjiga tudi uvod v vrednote in politično misel antičnih Grkov, in s tem tudi v izjemno miselnost, ki jim je omogočala, da so se širili, preživeli in uspevali v nasilnem svetu starodavnega Sredozemlja. Danes je za vse nas potrebna duhovna ločitev od liberalnih predpostavk, ki ocenjujejo družbe in kulture glede na nekakšno namišljeno enakost in možnosti individualne izbire, kar je v skladu z duhom upravičenosti (prepričanje, da smo vsi do upravičeni do nečesa, da nam nekaj samo po sebi pripada, op. prev.). Učiti se od starih Grkov je osvežujoče; njihov duh je bil duh odličnosti, uspeha in ciljev za skupno dobro.
Danes moderni zgodovinarji velikokrat trdijo, da je rasa relativno »moderen koncept«, ki ga antični Grki in Rimljani pravzaprav niso poznali. Povejte nam kako so pravzaprav antični Grki doživljali svojo rasno ali etnično identiteto?
Grki so se zelo dobro zavedali pomembnosti svojega porekla in etno-civilizacijske identitete. To je povsod prihajalo do izraza, od Homerja do Aristotela. Pravzaprav je šlo za večplastne in koncentrične identitete; Grk je bil član družine svojega očeta, član svojega mesta, pripadnik svojega plemena ( dorskega, jonskega itd.), in na koncu tudi Helen. Poglavitna identiteta je bila odvisna od okoliščin, sta jo pa v njeni osnovi vedno določali skupna kri in kultura. V spopadih s tujci, kot na primer s Perzijci ali Kartažani, je bilo vedno močno prisotno prepričanje, da se morajo Grki združiti pri obrambi svoje rase in civilizacije pred skupnimi grožnjami.
Torej so se Grki precej dobro zavedali rasnih razlik in svoje identitete v tem smislu?
Grki so imeli precej napredne poglede na raso. Verjeli so, da geografija lahko vpliva na rasni značaj in povzroči določene dedne lastnosti. Verjeli so, na primer, da so Etiopijci črni zaradi močnejše sončne toplote. Grki niso razvili sistematičnih rasnih teorij kot moderni Evropejci, vendar pa to ni presenetljivo, saj so v dobi kolonializma moderni Evropejci vedno znova prihajali v stik z izrazito drugačnimi ljudstvi. V nasprotju s tem, so se v antični dobi na Sredozemlju rasno – etnične razlike pojavljale bolj postopoma in so bile manj opazne.
Kljub temu so bili Grki presenečeni nad fizičnimi razlikami med njimi in črnimi Afričani, na katere so tu in tam naleteli. Grki in Rimljani so pripovedovali občasno tudi kakšne šale o črncih. Nekatere med njimi se pripisujejo Diogenu iz Sinope. Vsekakor je presenetljivo, da so se rasne ideje pojavile že v časih mnogo pred kolonializmom. Srednjeveški arabski in perzijski misleci so imeli podobno mnenje o črncih, kot so ga veliko kasneje imeli tudi Evropejci.
Ameriška družba je v zadnjih letih vse bolj polarizirana. Zaradi tega mnogi desni in identitarni avtorji predlagajo delitev ZDA na različne etnodržave. Kakšno je vaše mnenje o tem in ali mislite, da bi bila takšna delitev sploh mogoča?
Jasno je, da domoljubne sile ne morejo prevzeti zvezne vlade ZDA. Zato se zdi, da bi bila takšna delitev najboljša, obenem pa postaja tudi vse bolj mogoča, glede na že histerično stopnjo polarizacije. Vsekakor bi zlom ZDA za Evropo pomenil odstranitev pomembnega prinašalca liberalnega globalizma na staro celino in bi prisilil evropske državnike, da izboljšajo svojo geopolitično strategijo.
Zdi se, da »rdeče« republikanske notranje zvezne države med vzhodno in zahodno obalo, ki jih obalni liberalci tako prezirajo, že sedaj vse bolj uveljavljajo svojo avtonomijo. V primeru razcepitve bi bilo najbolj pomembno, da bi bili novi voditelji etnično osveščeni, politično odločni in seznanjeni s specifičnimi, nenavadnimi in nihajočimi okoliščinami našega stoletja. Ameriškim bralcem priporočam, da vzamejo v roke avtobiografijo Leeja Kuana Yewa, že pokojnega premierja Singapora, ki je odlično razumel kako zgraditi in ohraniti narod v dobi sprememb.
Množične migracije že desetletja predstavljajo veliko težavo za Evropo. Letos smo bili poleg že stalnih množičnih migracij preko Sredozemlja, priča tudi začetku nove »migrantske krize«, ki jo je na belorusko-poljski meji sprožil beloruski predsednik Lukašenko, zaradi česar ga Poljaki obtožujejo »hibridnega vojskovanja«. Kako vi gledate na to novo »migrantsko krizo«?
Evropska unija naj bi bila jezna zaradi goljufanja na volitvah v Belorusiji in je, kot mi je znano, uvedla sankcije, ki sta jih podpirali predvsem Poljska in Litva. Beloruska vlada se je zatem maščevala tako, da je to regijo preplavila z migranti iz Bližnjega vzhoda. Gre za že nešteti primer nestabilnosti, ki jo povzroča wilsonistična zunanja politika, ki ni sposobna tolerirati drugačnih načinov vladanja. Mislim, da se ne smemo meniti za obsesije liberalne demokracije, ki imajo velikokrat zelo škodljive posledice, temveč se moramo posvečati sodelovanju in doseganju stabilnosti med vsemi Evropejci.
Znotraj Evropske unije smo priča nenehnim sporom med Brusljem in višegrajskimi ter nekaterimi drugimi srednje in vzhodnoevropskimi državami. Bruselj očita državam, kot sta Madžarska in tudi Slovenija, da ogrožajo »svobodo medijev«. Kakšno je vaše mnenje o tovrstnih obtožbah in o vse večjemu prepadu med Zahodno Evropo in Srednjo in Vzhodno Evropo?
Danes lahko razločno opazimo velik kulturni prepad med Zahodno in Srednjevzhodno Evropo. Razlog za to tiči predvsem v radikalizaciji Zahodnjakov, ki so sprejeli ekstremne interpretacije človekovih pravic, ki zanikajo biološki spol, heteronormativnost in etnične temelje nacionalne države. Mnogi med njimi na splošno zanikajo legitimnost zakonitih državnih mej. Vlade bi morali ocenjevati v skladu s tem, v kolikšni meri služijo interesom ljudstva. Kar se tega tiče, je jasno, da so se zahodnoevropske države izkazale za nesposobne, in nimajo pravice obsojati svojih srednje in vzhodnoevropskih sosed.
Glede na to, da pišete tudi o političnem dogajanju v Franciji, nam povejte kakšno je vaše mnenje o Éricu Zemmourju?
To so razburljivi časi. Éric Zemmour v francoski in zahodni politiki vsekakor izstopa. Je profrancosko in s tem posredno tudi probelsko usmerjen. Čeprav je sam Jud, je popolnoma osvobojen etničnega lobiranja in tabujev, ki jih glede Šoe (holokavsta) in vichyjskega režima določa organizirana skupnost. Njegova kampanja temelji predvsem na jasnem nasprotovanju veliki zamenjavi. Seveda ima tudi svoje napake. Do neke mere zagovarja asimilacijo, čeprav je ta na sedanji stopnji nemogoča in tudi nezaželena, ter dela nesmiselne razlike med muslimani in islamom. Kljub temu smo priča izjemnim dogodkom.
Kakšne so Zemmourjeve možnost za zmago po vaši oceni?
Zemmour ima možnosti za zmago. Seveda ne moremo vedeti kako bi se dejansko izkazal kot predsednik, saj na tem področju nima nobenih izkušenj, prav tako pa je veliko odvisno tudi od nepredvidljivih dinamik moči. Prepričani smo lahko, da bodo večinski mediji in »kulturna« industrija z njim nenehno v vojni. Ne glede na to lahko pričakujemo, da bi bil Zemmour uspešen predsednik, ki bi bil bolj podoben Orbánu ali Salviniju (dokler ni prišlo do parlamentarnega udara proti njemu), kot pa zmedenemu Trumpu. Seveda vedno obstaja tveganje poraza ali razočaranja, vendar pa je to del življenja.
Ko govorimo danes o veliki demografski zamenjavi, beseda hitro nanese na t.i. »Kalergijev načrt«, oziroma na Richarda Coudenhove-Kalergija.
Glede tega je slika precej nejasna zaradi dveh razlogov. Prvič, Kalergi je bil zapletena osebnost, in drugič, bil je bavbav nacionalsocialističnega gibanja. V medvojnem obdobju je vodil glavno »civilno družbeno« organizacijo, ki se je zavzemala za evropsko enotnost, kasneje pa je veljal za duhovnega očeta Evropske unije, saj je bil leta 1950 prvi prejemnik nagrade Karla Velikega, ki jo podeljuje mesto Aachen.
Veliko identitarnih skupin in medijev, vključujoč tudi našo spletno stran, omenja Kalergijevo vizijo »rasno mešanega človeka prihodnosti«, ki naj bi mu vladala nova »judovska aristokracija«. Sami ste o tem napisali precej zanimiv članek v katerem trdite, da zadeve niso tako preproste, in da so imele Kalergijeve ideje tudi kakšne pozitivne strani. Kaj nam lahko poveste o tem?
Kalergi je napovedal prihod kozmopolitskega rasno mešanega človeštva in je bil velik filosemit, v Judih je namreč videl večvredno ljudstvo, ki bi bilo primerno za duhovno vladanje Evropi. Po drugi strani je v 20ih letih prejšnjega stoletja pisal proti uvozu črnih Afričanov v Evropo. Imel je tudi bolj aristokratski in ne preveč demokratičen odnos. Zato se je nekaj časa spogledoval tudi z Mussolinijevo Italijo. Od vseh ljudi, je dal ravno Juliusu Evoli leta 1933 intervju, v katerem je pozival k širjenju fašizma po Evropi, saj naj bi ta »izražal pravšnjo kombinacijo avtoritarnega aristokratskega principa in zdravega, demokratičnega principa«. To nam jasno govori, da je zgodovina zapletena.
Moj osebni vtis je, da je bil Kalergi oportunist, ali pa je bil morda le odprtega duha. Ne verjamem, da je imel kakšen zelo dodelan načrt za Evropo, čeprav je velikokrat omenjal Švico kot zgled. Tovrstna kozmopolitska »pan-evropska« civilno družbena gibanja so precej mlačna. Ne glede na to je, če odmislimo, da je bil Kalergi prvi prejemnik nagrade Karla Velikega, Evropska unija sledila lastnim smernicam, pri čemer so jo poganjali gospodarstvo, liberalni ideali, včasih pa tudi nemško-francosko državništvo in večni skupni imenovalci. Pri tem se ni preveč ozirala na to kaj zagovarja Kalergi.
Za konec nam povejte, če ste seznanjeni z našo domovino in ali bi radi še kaj sporočili našim bralcem in aktivistom?
Nikoli nisem bil v Sloveniji, poznam pa nekaj Slovencev in sem presenečen nad tem, da so veliko bolj podobni svojim avstrijskim sosedom, kot pa balkanskim narodom. Prav tako sem poskusil že marsikatero dobro slovensko vino. Slovenskim domoljubom polagam na srce, da naj se ne pustijo ustrahovati zahodnim liberalcem in njihovemu kulturnemu obleganju zaradi bogastva in prestiža, ki ga premorejo. Ostanite zvesti vašim instinktom in deželi! Nobena norost ne traja večno.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 