Drugi del si preberite tukaj
Nacionalizem predstavlja danes prebujajočo se silo, ki lahko edina Evropejcem povrne vitalnost in voljo potrebno za zagotovitev njihovega rasnega in kulturnega obstoja. Ta sila nam vliva pogum spričo mnogo močnejših sovražnikov, ki držijo v svojih krempljih praktično vse izobraževalne, kulturne, medijske in državne institucije evropskih narodov, ter imajo ogromen vpliv na odločitve naših voditeljev, ki se velikokrat znajdejo na položajih moči ravno po njihovih zaslugah, ter so njihove lutke. Govora je seveda o mednarodnih globalističnih liberalnih elitah, bankirjih, prostozidarjih, lažnih filantropih in poslovnežih, ki želijo krojiti usodo sveta glede na svoje osebne interese ali glede na interese določene etnične skupine kateri povečini pripadajo. V evropskih srcih prebujajoči se novi nacionalizem, ki se je večinoma osvobodil predsodkov in šovinističnih nagnjenj starih nacionalizmov, predstavlja edino resnično opozicijo tem arhitektom novega združenega monokulturnega sveta, ki želijo v svojih multikulturnih laboratorijih ustvariti Kalergijevega rasno mešanega »človeka prihodnosti«.
Zavedajoč se resnične grožnje, ki jo prebujanje tega novega nacionalizma predstavlja njihovim ciljem in interesom, se liberalne elite z vsemi sredstvi borijo proti širjenju plamenov znova prebujajoče se rasne zavesti Evropejcev. Kljub vsej njihovi moči in denarju je resnica na naši strani in tega se dobro zavedajo. Da ta resnica ne bi dosegla večjih množic ljudi, se trudijo na vse pretege diskreditirati in očrniti vse identitarne in nacionalistične ideje, to pa počnejo predvsem s pomočjo prej omenjenih institucij, ki so pod njihovim nadzorom. Glede na to, da gre za idejni in kulturni boj, se poslužujejo predvsem osrednjih medijev in izobraževalnih ustanov, preko katerih širijo laži o identitarnih in nacionalističnih doktrinah, ki lahko edine predramijo Evropejce iz omotice v kateri so se znašli zahvaljujoč lažnim dogmam liberalizma. Posledica tega je, da velja v javnosti danes nacionalizem za nekaj slabega in negativnega. Krivi se ga za mnoge vojne, vključujoč dve svetovni vojni prejšnjega stoletja, kljub temu, da so za večino teh vojn odgovorne te iste mednarodne elite, ki nas danes svarijo pred porastom nacionalizma, oziroma njihovi predhodniki, ki so bili pripravljeni pognati cel svet v plamene zavoljo svojih osebnih interesov. Krivi se ga za širjenje sovraštva, kljub temu, da resnične nacionaliste navdihuje predvsem ljubezen do lastne rase, naroda in kulture. Krivi se ga za širjenje nestrpnosti do drugačnih, kljub temu, da se ravno rasno osveščeni nacionalisti najbolj zavedajo bogate raznolikosti človeštva, ter želijo to raznolikost, za razliko od globalistov ohraniti, saj verjamejo, da ima vsako ljudstvo pravico do svojega mesta pod soncem. Krivi se ga še za marsikaj drugega in kdor ne verjame vsem tem lažem je tudi sam hitro označen za »nestrpneža« ali »fašista«. Vendar pa se je treba zavedati, da gre za manipulacije, izkrivljanje resnice in lažne definicije, ki jih pišejo in širijo tisti, ki jih skrbijo predvsem njihovi lastni interesi, ter se zavedajo da bo nacionalizem, če ne bo ustavljen, razbil vse lažne malike njihovih liberalnih in kulturno marksističnih nazorov, razbitine katerih bodo večno počivale na smetišču zgodovine. Zaradi njihovih zlonamernih interpretacij in lažnih definicij pa imajo mnogi ljudje napačna mnenja in zmotna prepričanja glede nacionalizma samega.
Izvor negativnih definicij nacionalizma in fašizem
Glavni zagovorniki liberalnih idej in levičarski demagogi, ki služijo mednarodnim elitam tako da opravljajo njihova umazana dela, se zelo dobro zavedajo kakšno moč imajo besede. Potem, ko so v drugi polovici prejšnjega stoletja ti tako imenovani »kulturni marksisti« s pomočjo subverzije in infiltracije, ter seveda tudi z blagoslovom mednarodnih elit, prevzeli zahodne izobraževalne in medijske ustanove, vključujoč zabavno industrijo, so se takoj lotili redefiniranja določenih besed, izrazov in konceptov. Obenem so začeli uvajati tudi nove poglede na človeka, svet in življenje, ki so temeljili na velikokrat ideološko obarvanih psevdoznanstvenih trditvah o človeški naravi. Od tod prihajajo danes prevladujoči pogledi, da je rasa pravzaprav družbeni konstrukt, da lahko moški postane ženska, da smo vsi ljudje popolnoma enaki, oziroma isti, in podobno. Ker pa so si pred tem zagotovili vplivne položaje v medijih in na univerzah, so očetje kulturnega marksizma lahko svojim novim lažnim definicijam in interpretacijam utirali pot v javnost, dokler le te niso postale splošno sprejete in priznane. Ideje in nazori, ki se niso skladali s temi novimi interpretacijami pa so bili preprosto označeni za politično nekorektne in nezaželene. Predstavniki in zagovorniki takšnih nazorov so bili s pomočjo osrednjih medijev razčlovečeni, prikazani kot nekakšne pošasti brez trohice človeškega dostojanstva, ki bodo, če jim bo dana možnost, popeljali Evropo v novi fašizem, kar pa naj bi pomenilo množične poboje, tiranijo, diktaturo in vojno. Ta strategija razčlovečenja ideoloških nasprotnikov se uporablja tudi danes, kar je razvidno iz vedno negativnega in pristranskega poročanja osrednjih medijev, ko teče beseda o identitarcih, nacionalistih in drugih kritikih liberalne demokracije ali sodobne levice. Besednjak kulturnih marksistov je postal tako mogočen in vseprisoten, da se ga sedaj poslužujejo tudi mnogi konservativci in desničarji, ki s tem pravzaprav priznavajo njihove definicije in interpretacije, kljub temu, da se smatrajo za nasprotnike kulturnega marksizma. To lahko opazimo predvsem takrat, ko se kakšen izmed teh desničarjev oglasi češ, da on ni nacionalist, da je le domoljub. S tem priznava lažno in izkrivljeno interpretacijo nacionalizma, ter dovoli, da mu njegovo izbiro besed in s tem tudi izbiro »orožja« v idejnem boju določajo njegovi sovražniki.
Glede na to, da nacionaliste skupaj z vsemi, ki se nočejo podrejati tiraniji politične korektnosti najpogosteje označujejo za »fašiste«, se je treba na kratko posvetiti tudi danes splošno sprejeti definiciji fašizma.
Najprej je treba predvsem razumeti, da je bil fašizem kot poražena ideologija druge svetovne vojne prepuščen na milost in nemilost zmagoslavnima ideologijama, ki sta po letu 1945 krojili javno mnenje in oblikovali nove vrednote. Na vzhodu je bil to komunizem, na zahodu liberalizem. Oba pa je združeval njun odpor do fašizma, katerega ideološki temelji in predpostavke so popolnoma v nasprotju z njunim videnjem človeka in sveta. Zato so se zahodne liberalne demokracije tudi združile s Sovjetsko zvezo v skupnem boju proti ideologiji, ki bi jih lahko enkrat za vselej izbrisala iz zemljevida Evrope. Vse razlike med zahodnimi kapitalisti in vzhodnimi marksisti so postale nepomembne, dokler ni bil premagan skupni sovražnik. Glede na to, da je šlo za med seboj nasprotujoče si ideologije, ki so se borile na življenje in smrt, bi bilo naivno verjeti, da bodo zmagovalci o svojih poraženih sovražnikih govorili objektivno. Vendar pa zmagovalci pišejo zgodovino, zato so svoje ideološko nasprotovanje in mržnjo do poražene ideologije zavili v zgodovinsko objektivnost, ki je obveljala za resnico v katero se ne sme podvomiti. Na potek druge svetovne vojne in na razna grozodejstva, ki naj bi jih povzročili poraženci, se lahko danes gleda le skozi očala zmagovalcev in kdor si drzne postavljati preveč vprašanj glede določenih dogodkov in legitimnosti raznih obtožb, se bo v praktično vseh »demokratičnih« državah Evropske unije kar hitro znašel pred sodnikom. Zato je od marksističnih univerzitetnih profesorjev ali liberalnih zgodovinarjev težko pričakovati objektivno in resnično definicijo fašizma. Pravzaprav je to enako kot, če bi od kakšnega zagrizenega vegana pričakovali objektiven odgovor na vprašanje ali je uživanje mesa za človeka dobro ali slabo. Kljub temu se danes definicije in razlage zmagovalcev smatrajo za popolnoma verodostojne, čeprav njihov namen ni bil objektivnost, ampak ne glede na resnično naravo fašizma, pa naj bo ta v svoji biti dobra ali slaba, popolna očrnitev poraženega sovražnika.
Sam izraz »fašizem« je bil diskreditiran do te mere, da ga danes levica uporablja kot orožje v idejnem boju; kdor se ne strinja z njimi je fašist, za fašiste pa se ve, da so slabi, zlobni škodoželjni in nevredni življenja v prelepi, svobodoljubni, liberalni demokraciji. Vsi, ki se ne strinjajo z njimi so torej »fašisti«. Nasprotujete množičnim migracijam? Fašist! Nasprotujete istospolnim porokam? Fašist! Mislite, da obstajata le dva spola? Nestrpnež in fašist! In tako dalje. Vse kar se ne sklada z liberalnimi in levičarskimi nazori je fašizem. Seveda te njihove definicije in obtožbe nimajo ne repa ne glave. Za definicijo fašizma je treba poznati predvsem dela fašistov samih. Resnično razlago fašizma lahko tako najdemo na primer v esejih njegovih ideologov, predvsem v Doktrini fašizma Benita Mussolinija in Giovannia Gentileja1, ali v knjigah vodje angleških fašistov, Oswalda Mosleyja. Tu je treba omeniti, da je bil fašizem predvsem nacionalni nazor, kar je pomenilo, da so se različna fašistična gibanja v različnih državah med seboj razlikovala, ter si niso bila enotna v vseh pogledih, saj so se prilagajala razmeram in karakteristikam svojih narodov. Mosleyjev angleški ali britanski fašizem se tako precej razlikuje od italijanskega, oba pa se v določenih pogledih razlikujeta od španskega fašizma Falang, ali od drugih profašističnih evropskih gibanj tistega časa. V vsakem primeru pa je treba za resnično razumevanje fašističnih nazorov poznati dela ideologov teh gibanj, namesto da njegovo definicijo iščemo v razvlečenih analizah in suhoparnih knjigah liberalnih in kulturno marksističnih intelektualcev in »strokovnjakov«. Ravno zaradi definicij teh strokovnjakov – fašizem naj bi bil tiranski, genociden, sovražen itd. – danes levičarji označujejo vse, kar je desno od njih za fašizem, konservativna desnica pa jim, sprejemajoč njihovo definicijo, odgovarja, da so fašisti pravzaprav oni sami. Vendar pa fašizem ni ne konservativen ne levičarski, predvsem v Italiji pa se je razlikoval tudi od nacionalizma, na kar je opozoril Giovanni Gentile v eseju Filozofske osnove fašizma: »Politika fašizma se v svoji celoti vrti okoli koncepta nacionalne države; glede na to ima z nacionalistično doktrino, poleg razlik, ki jih je treba imeti v mislih, tudi skupne točke.«2 Kljub temu, da imata skupne točke, gre po besedah fašistov samih, za dve različni doktrini, nacionalizem in fašizem, med katerima obstajajo razlike, ki jih je treba imeti v mislih.
Kdor si bo vzel čas za preučevanje zgoraj omenjenih in drugih knjig, ki so jih pisali filozofi in ideologi fašizma, bo tudi sam hitro sprevidel, da so današnje splošne definicije te ideologije, ki še danes buri mnoge duhove, napačne, površne, ideološko pristranske in zavajajoče. Vsekakor je za razumevanje te tematike potreben bolj podroben pregled fašistične miselnosti in korporativne države, ki se nahaja v središču fašistične doktrine. Vendar pa to ni namen tega članka, saj se le ta posveča predvsem nekemu novemu, rasno osveščenemu nacionalizmu. V primeru, da bralca zanima nadaljnje branje na temo fašizma, si lahko za začetek prebere dve knjižici Oswalda Mosleyja, Fašizem: 100 vprašanj in odgovorov3 , ter Fašizem za milijone4. Tukaj se fašizem omenja predvsem kot primer načrtno zavajajoče definicije, ki se jo zatem uporablja kot orožje proti nacionalizmu, da bi ga v povezavi z »zloglasnim« fašizmom popolnoma očrnili. Vsi vemo kako to gre; nacionalizem je enak fašizmu, fašizem pa pomeni vojno, vzpon diktature, odvzemanje osebne svobode, pogrome, teror in pobijanje nedolžnih. Ta definicija, ki je obenem tudi obtožba, je najbolj pogosta in obenem tudi najbolj zavajajoča. Tisti, ki so tu najbolj glasni bi se morali najprej ozreti na svoje ideološke predhodnike, ki so za časa francoske revolucije v imenu bratstva in enakosti sejali smrt in teror, ali pa na nešteta množična grobišča, ki jih je za seboj pustil marksizem, prav tako v imenu človeštva, enakosti in internacionalizma. Za temi revolucijami pa so se velikokrat skrivali ravno interesi mednarodnih elit, ki so same posredno ali neposredno v preteklosti povzročale vsa grozodejstva za katera trdijo, da jih bo povzročil nacionalizem, če se bo v Evropi povzpel na pozicije moči. O tem kdo je zares kriv za vse vojne, ki se pripisujejo izključno nacionalizmu je že omenjeni Oswald Mosley zapisal naslednje: » Pravijo, da »nacionalizem«, oziroma ljubezen do naroda, povzroča vojne. To je iluzija. Skoraj vsako moderno vojno so povzročili ekonomski faktorji in izkoriščanje narodnih čustev za dosego individualnih ciljev. Razloge za vojno najdemo v navzkrižnih interesih in v zavisti med močnimi finančnimi institucijami. Finančniki si v svojih državah zagotovijo moč tako, da nastavljajo državnike, ki so pripravljeni izpolnjevati njihove ukaze. Ko je treba v boj pa oni zatem v ljudstvu spodbujajo prvinske nagone sovraštva in sle po ubijanju.«
1 ↩Benito Mussolini, Essays on Fascism (London: Black House Publishing, 2015) Obstaja tudi slovenski izvod, ki pa vsebuje le Mussolinijev tekst; Benito Mussolini – Doktrina fašizma ( Novissima – Roma, 1940)
2 ↩Giovanni Gentile, »The Philosophic Basis of Fascism« v Essays on Fascism (London: Black house Publishing Ltd., 2015)
3 ↩Oswald Mosley, Fascism: 100 Questions Asked and Answered (London: Black House Publishing Ltd., 2017)
4 ↩Oswald Mosley, Fascism for the Million (London: Black House Publishing Ltd., 2017)
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 