Odlomek iz knjige Dominique Venner – The Shock of History ( Arktos, 2015)
Sile, ki so si v Jalti razdelile Evropo so uvozile dva nazora, ki danes prevladujeta v Evropi. To sta komunizem in amerikanizem, dva mesijanska sistema z nasprotujočimi si geostrateškimi interesi, ki pa ju kljub temu združuje njuna odbojnost do stare Evrope in do njene civilizacije, ter želja da iz ljudi naredita homogene ekonomske agente. Cilj ameriškega kapitalizma ( »mehke trgovine« Adama Smitha) je maksimirati dobiček ne glede na ceno. Ta cilj je s tem, ko je postal prevladujoča sila v naših družbah, postal v bistvu tudi najvišja vrednota, ki jo podpira splošen porast dostopnosti do potrošnega bogastva.
Sovraštvo do stare Evrope je bilo pomembna motivacija tudi za komuniste, ki so prav tako hoteli ustvariti novega človeka, homo economicusa, ki bi bil racionalen, nespremenjen in osvobojen »okov« svojih korenin, narave in kulture. Obenem so hoteli nasititi tudi svoje sovraštvo do dejanskih ljudi, produktov hierarhije, ter svojo mržnjo do stare, raznolike in tragične Evrope. Želeli so uveljaviti svojo religijo človeštva ( z velikim Č), singularno, enotno in univerzalno.
Ameriški zahod pa hoče približno isto stvar. Edina razlika je v metodologiji. Komunisti terorizirajo, medtem ko se Američani prikrito poslužujejo prepričevalnih moči oglaševalske industrije, ter zagovarjajo laissez-faire pristop do trgovanja.
»Mehka trgovina«, ki je le drugo ime za ameriški kapitalizem, si s svojimi bivšimi sovražniki, brati Sovjeti, ne deli le sijajnega končnega cilja; če želi spremeniti in poenotiti svet, v skladu s potrebami množičnega trgovanja, mora prav tako spremeniti človeštvo v homo economicusa prihodnosti; v zombija, novega homogenega plitkega človeka, ki ga je obsedel duh neskončne univerzalne trgovine. Zombi je srečen. Rečeno mu je, da bo našel srečo v zadovoljevanju svojih potreb, saj njegove potrebe ustvarjajo dobiček.
Da bi se ublažile nepredvidljive finančne krize, se zahteva od države (rešite banke!), da podružbi izgube. Kar pa se tiče opozicije ni cene, ki je niso pripravljeni plačati za njen poraz. Pri zombifikaciji nekoč uporniških evropskih ljudstev so se za zelo koristne izkazale množične migracije, saj omogočajo uvoz poceni tuje delovne sile, obenem pa uničujejo nacionalne identitete. Ustvarjanje neavtohtonih naselij in območij še bolj pospešuje proletarizacijo evropskih delavcev. Prikrajšani zaščite koherentnega naroda, postanejo »goli proletarci« obenem pa se jih krivi za namišljene zločine, kot je npr. kolonizacija, ki se jo pripisujejo njihovim prednikom.
Po drugi strani so se pojavile nepričakovane težave tudi z migranti samimi. Oni ustanavljajo svoje lastne islamizirane skupnosti v getih, evropsko družbeno vedenje pa jim je tuje. Celotna območja se osvobajajo zakonov republike v prid samouprave, ki jo nadzorujejo »starejši bratje« njihovih skupnosti.1
Sanje o sobivanju z avtohtonimi Evropejci so možne le v filmih. Tisti, ki ne morejo pobegniti v manj okupirane soseske se skrivajo, svoje trpljenje pa izražajo na volitvah. Nepričakovana posledica vsega tega je, da se je razredni boj spremenil v etnični razdor.
Obstajajo tudi Evropejci, ki se upirajo lastni »zombifikaciji«. Da bi jih omehčal, se je sistem odločil za genialno potezo. In sicer, da bo izkoristil sinove in vnuke starih trockistov in stalinistov za nove kampanje, ki se zavzemajo za spolno osvoboditev in za sakralizacijo migrantov, v korist poveličevanja »mehke trgovine«. Tako je nastala inkvizitorska duhovščina nove religije človeštva, ki je novi opij za množice, katerim nogometne tekme služijo kot velika maša. Table zakona te religije so človekove pravice, ali pravica do zombifikacije, ki postane obenem tudi človekova moralna dolžnost. Njene dogme prihajajo iz humanitarizma, katerega sekularne enote so NATO in ustavna ter mednarodna sodišča. Njihovi lovci na čarovnice pa iščejo in uničujejo drugačnost, individualnost, ljubezen do življenja, naravo, preteklost, kritično razmišljanje in vse tiste, ki nočejo sprejeti mučeništva v imenu vsemogočnega božanstva humanitarizma.
Značilnost tega sistema je, da ga hrani opozicija. Če nas simbioza teh navideznih nasprotij preseneča, pomeni, da smo pozabili, da si levičarska opozicija s sistemom za katerega trdi, da mu nasprotuje, deli isto človekoljubno religijo in željo po uničevanju. Pozabljamo, da »mehka trgovina« potrebuje kontra kulturo, da potrebuje izzivalce, če želi ohranjati neskončen apetit »neoviranega iskanja užitka«, ki hrani trg. Umetno ustvarjen upor kulturne skupnosti izkorišča sebi v prid. Celo institucionalizira ga. To je vloga ministrstev za kulturo, ki dobivajo velike provizije za priznavanje ne-umetnosti. Najbolj bizarne eksperimentalne forme preprosto posnemajo jezik oglaševalske industrije in visoke mode, njiju pa ohranjujejo vedno novi trendi, oziroma tisto kar je trenutno »IN«. Pravice etničnih, spolnih in drugih manjšin se neomejeno povečujejo, saj se materializirajo v nove trge, ter nudijo sistemu večjo moralno varnost. Obzorja »mehke trgovine« so brezmejna. Okorišča se z zabavno industrijo, izobraževanjem, visokim šolstvom, medicino, pravom in zaporniškim sistemom. Naivni bedaki, ki so ogorčeni nad nezaslišanimi in odvratnimi burkaštvi ne razumejo, da so bila le ta povišana na stopnjo oplemenjenega in nepogrešljivega trgovskega blaga.
Edina oblika protesta, ki je sistem ne more zajeti je tista, ki zavrača religijo Človeštva in spoštuje identitarno raznolikost. Tistih, ki so trdno ukoreninjeni v svojem mestu, plemenu, kulturi ali narodu, ter obenem spoštujejo korenine drugih, se ne da raztopiti v sistemu »mehke trgovine«. Po navadi se jih označuje za »protestnike« ali »populiste«.
Kljub vsemu domoljubnemu rožljanju z orožjem, nista Anglija in Francija nič bolj gospodarici svoje usode od kateregakoli drugega evropskega naroda. Evropa ostaja kulturno in strateško podrejena vrhovni oblasti atlantske cone, kar pa uničuje vse možnosti »identitarne osvoboditve«. To oblast je čutiti na vseh stopnjah, od same Evropske unije do NATO zveze, pa tudi v srcu vsakega naroda, ki se ga dotakne.
1 ↩Venner tu namiguje na izjavo bivšega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja: » Mislim, da nihče nebi smel živeti v Franciji, če ne spoštuje naših vrednot in naše kulture. Tisti, ki želijo zatirati svoje žene, uveljavljati obrezovanje žensk in vsiljevati poroke svojim hčerkam, ter vsiljevati zakon starejših bratov njihovim sestram…« Od tu izraz » veliki bratje«, mišljeni pa so imigranti, ki nadzirajo svoje skupnosti v skladu z islamskimi zakoni.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 