Odlomek iz knjige Dominique Venner – Le Siècle de 1914: Utopies, guerres et révolutions en Europe au XXe siècle (Stoletje 1914: Utopije, vojne in revolucije v Evropi v 20. stoletju)
Kaj je Evropa? Kaj je evropsko?
Iz geopolitičnega in zgodovinskega vidika Evropo definirajo njene meje. Njeno središče, evropsko jedro, tvorijo narodi, ki si kljub temu, da so imeli veliko medsebojnih sporov, delijo skupno zgodovino od visokega srednjega veka naprej. V bistvu gre za narode, ki izhajajo iz Karolinškega cesarstva in njegove okolice, ter so s podpisom Rimske pogodbe leta 1957 sestavljali Evropo znano kot »šesterica«: Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Belgija in Nizozemska. Onstran njihovih meja smo priča oblikovanju drugega kroga, ki vključuje atlantske in severne narode, pa tudi vzhodno Evropo in Balkan. Na koncu pa je tu še tretji krog prednostnih zavezništev, razširjen na Rusijo.
Pri tem nikakor ne govorim o političnem projektu, temveč kot zgodovinar le opozarjam na niz dejstev.
Lahko bi omenili tudi druge. Donavski imperij Habsburžanov je bil realnost, prav tako baltska Evropa. Po drugi strani pa to ne drži več za Sredozemlje, ki je od arabsko-muslimanskih zavojevanj naprej prenehalo biti os evropske enotnosti.
Vendar pa je Evropa nekaj precej drugačnega od geografskih okvirjev njenega obstoja.
Zavedanje pripadanja Evropi, zavedanje evropskosti, je mnogo starejše od modernega pojmovanja Evrope. Opazimo ga pod zaporednimi imeni helenizma, keltskosti, rimstva, frankovskega cesarstva, ali krščanstva. Evropa je, dojemana kot prastara tradicija, produkt večtisočletne kulturne skupnosti, katere posebnost in enotnost izhajata iz ljudstev, ki jo sestavljajo, in iz duhovne dediščine, katere najvišji izraz najdemo v homerskih pesnitvah.
Tako kot druge velike civilizacije – Kitajska, Japonska, Indija ali pa semitski vzhod – je tudi naša globoko ukoreninjena v predzgodovini. Počiva na specifični tradiciji, ki skozi čas spreminja zunanjost. Tvorijo jo duhovne vrednote, ki določajo naše obnašanje in hranijo našo domišljijo tudi, ko smo na njih že pozabili.
Če je na primer preprosta spolnost univerzalna, tako kot to velja tudi za način prehranjevanja, pa je po drugi strani pojem ljubezni v vsaki civilizaciji drugačen. Enako velja tudi za upodabljanje ženstvenosti, slikovne umetnosti in za gastronomijo ali glasbo. Gre za odražanje določene duhovne morfologije, ki se skrivnostno prenaša skozi kri, jezik in razširjen spomin skupnosti. Te specifičnosti, in ne kaj drugega, nas delajo to kar smo, tudi, ko se jih več ne zavedamo.
Razumljena v tem smislu, je tradicija to kar oblikuje in podaljšuje individualnost, določa identiteto in daje smisel življenju. Ne gre za transcendenco, ki se nahaja zunaj nas. Tradicija je »jaz«, ki potuje skozi čas, živeči odraz določenega, znotraj univerzuma.
Ime Evropa se je pojavilo pred 2,500 leti pri Herodotu in v Hekatajevem Opisu Zemlje. Nikakršno naključje ni, da je ta grški kartograf prišteval Kelte in Skite med evropska ljudstva in ne med barbare. V tem obdobju se je pod grožnjo perzijskih vojn prvič pojavilo evropsko samozavedanje. To je trajno pravilo zgodovine: identiteta se rodi iz grožnje, ki jo predstavlja drugost.
Dvajset stoletij po bitki pri Salamini se je s padcem Konstantinopla, 29. maja 1453, zgodil še večji preobrat. Celotno območje vzhodne Evrope je bilo odprto za otomansko osvajanje. Habsburška Avstrija pa je postala glavni branik.
V tem kritičnem trenutku je vzcvetela evropska zavest v modernem smislu te besede.
Že leta 1452 je Jurij Trapezundski objavil svoj manifest Pro defenda Europa, v katerem je ime Evropa zamenjalo besedo “krščanstvo”.
Po padcu bizantinske prestolnice je kardinal Piccolomini, kasneje papež Pij II., napisal: »Vzhodni del Evrope je bil odtrgan.« Da bi poudaril veliko pomembnost in patos tega dogodka pa se je skliceval, ne na cerkvene očete, temveč, višje v evropskem spominu, na pesnike in tragike starodavne Grčije. Ta katastrofa, je rekel, pomeni » drugo smrt Homerja, Sofokleja in Evripida.« Ta bister papež je umrl leta 1464, obupan zaradi svoje nezmožnosti mobilizacije vojske in flote, ki bi osvobodila Konstantinopel.
Vsa zgodovina nam govori, da je Evropa zelo stara skupnost civilizacij. Če ne gremo nazaj vse do jamskih poslikav in megalitske kulture, ni niti enega velikega zgodovinskega pojava, ki bi se zgodil v eni deželi frankovske sfere, brez da bi ga občutile tudi vse druge sfere. Srednjeveško viteštvo, epska pesnitev, dvorna ljubezen, monarhija, fevdalne svoboščine, križarske vojne, nastanek mest, gotska revolucija, renesansa, reformacija in protireformacija, širitev onkraj morja, rojstvo nacionalne države, posvetni in religijski barok, večglasna glasba, razsvetljenstvo, romantika, prometejski svet tehnologije, prebujanje nacionalizma…Da, vse to je skupno Evropi in samo Evropi. Skozi zgodovino je vsako veliko gibanje v eni evropski deželi takoj lahko našlo svoj ekvivalent le v svojih sestrskih deželah in nikjer drugje. Kar pa se tiče konfliktov, ki so tako dolgo prispevali k našem dinamizmu, le te je povzročala tekmovalnost princev ali držav, nikoli pa njihov vzrok niso bila kulturna ali civilizacijska nasprotja.
Za razliko od drugih manj srečnih ljudstev, so se Evropejci le redko spraševali o svoji identiteti. Za njih je bilo dovolj, da obstajajo: številčni, močni in velikokrat zmagoslavni. Vendar pa je tega konec. Grozno »stoletje 1914« je naredilo konec vladavini Evropejcev, ki jih od takrat naprej mučijo vsi demoni dvomljenja vase, čeprav začasno materialno izobilje do neke mere blaži ta dvom. Krojači združevanja se ob vprašanju identitete od strahu podelajo v hlače. Vendar pa je identiteta za skupnost enako pomembna kot ključno vprašanje etničnih in teritorialnih meja.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 