Trump je znova stopil na oder sodobne zgodovine. Njegove izjave razburjajo vse bolj šibko oligarhijo globalnega liberalizma. Njegov ponovni vstop v Belo hišo je vznemiril politično gladino kot kamen, ki ga z vso močjo zalučamo v ribnik. Liberalne iluzije o koncu zgodovine tonejo v pozabo, medtem ko se njeno kolesje znova obrača vse hitreje. Svet se spreminja. A kaj to pomeni za Evropo Evropejcev? Za tisto Evropo, ki jo hoče bruseljska gosposka pokončati? Za poraženo Evropo, ki pa še ni uničena? Kaj prinaša veter sprememb za Evropo, ki se pretaka v krvi tistih, ki niso pripravljeni zavreči svoje kulture in zgodovine?
Nekoč so med pristnimi Evropejci veljale ZDA za izvoznico najbolj sprevrženih progresivnih pogruntavščin, ki so se kot gniloba širile po stari celini preko ameriškega kulturnega imperializma. Vendar pa je sedaj iz Washingtona zapihala sveža sapa. Kar naenkrat je Evropa tista, ki se ne more dvigniti iz močvirja uničujočega levičarstva, medtem ko naj bi bil Washington novi branik zdrave pameti. »Obstajata le dva spola«, je bil jasen Trump. Njegov podpredsednik JD Vance je v Münchnu pridigal razbohotenim evropskim liberalnim elitam o svobodi govora in jim očital, da se odmikajo od resničnih demokratičnih vrednot. Zaskrbljen je bil nad primeri preganjanja drugače mislečih pod pretvezo boja proti »lažnim novicam« in »sovražnem govoru«. Še več, Vance, ki je obiskal bavarsko prestolnico le dan po terorističnem napadu afganistanskega migranta, je poudaril, da predstavljajo množične migracije eno najbolj aktualnih težav našega časa:
»Število migrantov, ki so vstopili v EU iz držav, ki niso njene članice, se je samo med letoma 2021 in 2022 podvojilo. Od takrat pa se je seveda še veliko bolj zvišalo. Kot vemo, takšna situacija ni nastala sama od sebe, temveč je rezultat številnih zavestnih odločitev, ki so jih v zadnjem desetletju sprejeli politiki na tej celini in drugod po svetu.
Včeraj smo bili v tem mestu priča grozotam, ki so jih povzročile takšne odločitve. O tem ne morem govoriti, ne da bi pomislil na grozo žrtev, ki jim je bil uničen čudovit zimski dan v Münchnu. V naših mislih in molitvah smo z njimi in bomo z njimi ostali. A zakaj je do tega sploh moralo priti?
Gre za grozljivo zgodbo, ki pa se prepogosto ponavlja v Evropi in žal tudi v ZDA; Prosilec za azil, velikokrat mlad moški v svojih dvajsetih letih, že od prej znan policiji, se z avtom zabije v množico in pretrese skupnost.«
Ameriški podpredsednik se tu ni ustavil. Če je Trump pred volitvami uporabil izraz »remigracija«, ki ga je popularizirala identitarna metapolitika, se je tokrat tudi Vance izražal v identitarnem slogu, ko se je obregnil ob Svetovni ekonomski forum, ki vsako leto Davos v Švici za nekaj dni spremeni v osrednje pribežališče globalistov: »V nasprotju s tem, kar boste morda slišali nekje med gorami v Davosu, se državljani vseh naših narodov na splošno ne dojemajo kot izobražene živali ali kot zamenljiva kolesca svetovnega gospodarstva«.
Vanceove besede so zvenele kot odmev identitarnih razmišljanj Dominiqua Vennerja ali Guillauma Faya. Venner je namreč opozarjal, da je človek za tehnokrate in komuniste »le ekonomska žival, ki poseduje samo dve funkciji: proizvajati in konzumirati«.1 Faye pa je ideologijo liberalnih elit označil za »ideologijo zamenjave«, ki temelji na prepričanju, da se v skladu z »bizarnimi potrebami prostega trga« lahko vse in vsakogar zamenja z nečim ali nekom drugim2.
Tovrstno izražanje z identitarnim prizvokom seveda prebuja v srcih evropskih domoljubov novo upanje po desetletjih liberalizma na steroidih. Vendar pa moramo biti previdni. Je to upanje upravičeno? Je Trumpova zmaga začetek velike konservativne revolucije, ki bo nadomestila liberalni globalizem in prinesla korenite spremembe tudi na evropskih tleh? Konservativne stranke so konec koncev med Evropejci očitno vse bolj priljubljene. Širitev identitarnega žargona v parlamente in v javnost je vsekakor nadvse dobrodošla. Stvari, o katerih se je nekoč razpravljalo na obrobju družbe v krogih, ki so jih vsi označevali za »skrajno desne«, so prodrle v samo srce javnosti. O njih se razpravlja v medijih, na predvolilnih soočenjih in v državnih zborih. Kljub temu se moramo zavedati, da je to le dobrodošel premik v boju, ki se šele dobro začenja.
Iz identitarne perspektive je fenomen Trumpa in vse večje priljubljenosti konservativne politike v Evropi le majhen korak v pravo smer, ki ponuja nove priložnosti in odpira nove možnosti. Še zdaleč pa samo zaradi uspehov in zmag politikov, ki so nam v določenih pogledih blizu, ne smemo počivati na lovorikah. Politična krajina zahodnega sveta je doživela v zadnjih osemdesetih letih korenite pretrese in spremembe. Levičarsko postopno pomikanje Overtonovega okna je pustilo trajne posledice na političnem polju. Meje so bile na novo začrtane, ideološke delitve so bile preoblikovane. Današnji konservativci niso konservativci včerajšnjega dne. Enako velja za liberalce. Če so se slednji, vsaj kar se tiče družbenih pogledov, pomaknili v tabor novodobne skrajne mavrične levice, s katero tvorijo zloveščo in sprevrženo sintezo, so njihovo prejšnje mesto začeli zasedati nekateri sodobni konservativci.
Levica je večna pospeševalka; nikoli ni zadovoljna, nikoli se ne ustali. Vedno ima nove cilje, vedno se pomika še bolj v levo; po vsaki sprevrženosti, ki jo normalizira, najde neko novo izprijenost, ki jo je treba zagovarjati. Kar je veljalo včeraj za »napredno« in »svobodomiselno« postane tako postopoma normalno in običajno ter zatem velikokrat celo zastarelo in »starokopitno«. Tako pride do preobrata, ko začnejo nekoč liberalna, a danes v očeh progresivcev preživeta prepričanja, velikokrat sprejemati in zagovarjati moderni konservativci. Slednji so bolj kot avtentični konservativci – čuvaji tradicije in nespremenljivih civilizacijskih vrednot – pravzaprav le novi »stari« liberalci ali »liberalci starega kova«, če želite.
Po drugi plati identitarne sile ne menjajo svojih stališč in prepričanj na vsakih nekaj desetletij ali sorazmerno s tem kar trenutno zagovarja levica. Identitarstvo je odprto za nove ideje in prakse predvsem na področju metapolitičnih dejavnosti. Obenem pa identitarni svetovni nazor temelji na trdnih biokulturnih temeljih evropske civilizacije in na vrednotah in odlikah, ki ostajajo vedno resnične in dobre. Identitarstvo sprejema inovacije v svojem slogu in delovanju, ne pa tudi kompromisov na področju ideologije, saj slednja temelji na večnih resnicah o človeku in na železnih zakonih narave. To ne pomeni, da je identitarstvo reakcionarno, temveč da je »vedno aktualno«.
Nasprotno od tega pa politiki razen redkih izjem pogosto spreminjajo barve kot kameleoni. Prilagajajo se okoliščinam in okolju. Govorijo in obljubljajo stvari, za katere menijo, da jih hoče slišati volilno telo. Tako se dogaja, da njihova podoba včasih prevzame identitarne odtenke, a njihov barvni ton se lahko po potrebi hitro znova spremeni. Nekateri morda ostajajo zvesti svojim stališčem, večinoma pa njihovo barvo bolj od tega določajo spremenljivi dejavniki. Ravno zato je osrednja naloga metapolitike v tem, da vpliva na prevladujoče družbene norme in spreminja družbeno vzdušje. Če je uspešna, se njen uspeh začne odražati v ljudstvu in posledično v željah volilnega telesa. Levica se tega dobro zaveda in ima ravno zato močno tradicijo udejstvovanja na področjih civilne družbe, kulture, medijev, izobrazbe, in tako dalje. Torej, na področjih izven strankarske politike in političnega parketa. Sedaj pa trenutni razvoj dogodkov končno ponuja priložnost za drugačno pomikanje Overtonovega okna, tokrat v desno. Carpe diem, kot je dejal Horacij. Izkoristimo priložnosti, ki so nam dane.
Obenem trenutna situacija zahteva pragmatičen pristop do političnega dogajanja. Če neka stranka ali oseba v politiki zagovarja stališča, ki se ujemajo z identitarno idejo, jo je na tem področju pametno podpirati, ne glede na njene resnične motive. Hkrati pa se ne smemo ujeti v past malikovanja ali morebitnemu kameleonu verjeti, da ne bo nikoli več menjal barv. Z drugimi besedami, treba je podpirati določeno politiko, ne politika samega.
Če se vrnemo k Trumpu in njegovim prijateljem v Evropi, gre večinoma za »zmerno desnico«, ki je zavzela mesto »liberalcev starega kova«. Za primer, današnji progresivni liberalci se smatrajo za protirasiste. A tudi Donald Trump, JD Vance, ki je poročen z Indijko, ali Elon Musk, bodo vsekakor trdili, da so prav tako protirasisti. Kako to, da jih kljub temu levica označuje za »rasiste«, »fašiste«, »nove Hitlerje«, in tako naprej? Gre seveda za drugačno dojemanje protirasizma. Sodobni liberalci namreč menijo, da so lahko le belci rasisti, medtem ko je protibelski rasizem samo reakcija na belsko diskriminacijo do manjšin in belski supremacizem. Njihov protirasizem tako postane ironično protibelski rasizem. Za razliko od liberalcev pa Trump ali Musk menita, da je vsak pojav rasne diskriminacije ali sovraštva rasizem, ne glede na raso tistega, ki ga širi in na raso tistega, proti kateremu je uperjen. Trump in Musk podpirata rasno slepo meritokracijo, kjer ni »pozitivne diskriminacije« ali »rasnih kvot«. Čeprav nastopa kot velik nasprotnik nezakonitih migracij, zaradi tega Trump podpira zakonite migracije, ki naj bi omogočale pridobivanje potrebnih kadrov. Trumpova vizija Amerike je bolj zdrava in boljša od »prebujenske« levičarske vizije mavričnih ZDA, a je daleč od vizije njenih ustavnih očetov. Prvi ameriški kongres je pod predsednikom Georgeem Washingtonom denimo sprejel zakonodajo, ki je določala, da državljani lahko postanejo samo »svobodne bele osebe«. Čeprav Trump morda z izjemo Izraela postavlja Ameriko prvo, je to Amerika ameriških državljanov, ne Amerika Američanov.
Ne glede na to je Trumpova zmaga lahko korak v pravo smer. Njegov boj proti prebujenski agendi, ukinjanje ameriških sredstev evropskim in drugim progresivnim nevladnikom ter konec demonizacije belih Američanov; vse to so spremembe, ki se bodo tako ali drugače odražale tudi v evropski politiki. Prav tako se bruseljski birokrati in liberalci ne bodo mogli več tako močno zanašati na Washington, kar je posledično lahko dobrodošel preokret za identitarno Evropo.
Sodobna levica je svojo hegemonijo gradila desetletja s postopnim pomikanjem družbenih norm. Pri tem pa je imela močnejše zaledje, kot ga imajo danes identitarna gibanja. Zato ne smemo pričakovati, da bo neka zmaga na volitvah, pa če govorimo o Evropi ali ZDA, v trenutku povzročila ključen preokret in prinesla novo zlato dobo zahodne civilizacije. Prav tako ne smemo biti razočarani ali dovoliti, da se nas polasti obup, če nas politiki razočarajo, ker se ne držijo svojih obljub. Treba je izkoristiti priložnosti, ki so nam dane. Identitarna Evropa, Evropa Evropejcev, ki si prizadeva za ponovno osvojitev svoje celine, ne sme kloniti pred porazi, temveč mora vztrajno, v duhu metapolitike, vedno in povsod pomikati Overtonovo okno v desno. Boj bo še dolg, poln porazov in zmag, veselja in obupa.
Vsekakor mora identitarna metapolitična desnica nadaljevati z bojem. Ne sme dovoliti, da stvari obstanejo na točki liberalnega konservativizma. Treba je ustvarjati družbeno vzdušje, v katerem se bo morala strankarska politika prilagajati, ne levoliberalni hegemoniji, temveč vitalni identitarni sili, ki kot vzhajajoče sonce po dolgi noči prebuja iz spanca staro celino in s svojo toploto vliva novih moči v njene otrdele premražene ude. Če hočemo rešiti in znova predramiti zahodno civilizacijo, civilizacijo resničnega evropskega zahoda, ki stoji naproti liberalnemu zahodnjaškemu globalizmu, se moramo zavedati, da se resnični kulturni boj šele zares začenja.
Zmaga v bitki še zdaleč ni zmaga v vojni. Sploh pa ne, če gre za zmago, ki ni popolnoma naša, temveč je le zmaga nekoga, ki je v najboljšem primeru samo delno zavezan podobnim ciljem in v najslabšem manjše zlo od poraženca. Resnični identitarni boj bo trajal več generacij. Boj metapolitične desnice je torej večgeneracijski boj, katerega končnih sadov ne bomo tisti, ki smo jih zasadili, verjetno nikoli okusili.
- Dominique Venner – Nacionalistične perspektive (Odlomek iz knjige For a Positive Critique, Arktos 2017) ↩︎
- Guillaume Faye -Ethnic Apocalypse : The Coming European Civil War (Arktos, 2019) ↩︎
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 