Fenek Solére je britanski romanopisec in avtor, ki poleg knjig piše recenzije, prispevke in članke za spletne strani kot sta Counter-Currents in Patriotic Alternative. Z njim smo se pogovarjali o njegovih romanih, metapolitičnem aktivizmu in o drugih zanimivih temah.
Povejte nam kaj več o sebi in o tem kako ste postali aktivni na disidentski desnici.
Kljub temu, da ima moj psevdonim kontinentalen prizvok, sem pravzaprav valižanskega, ali z drugimi besedami, keltskega izvora. Sem pripadnik plemenskega ljudstva, ki naseljuje zahod Britanije, pokrajino polno komornih grobnic, možicev, starodavnih gomil, gradišč in gradov. Moje otroštvo je bilo obarvano z mitskimi zgodbami Mabinogiona, teksta, ki naj bi po mnenju nekaterih učenjakov močno vplival na Silmarilion J.R.R. Tolkiena. Lahko bi torej rekli, da sem se že od malih nog poglabljal v legende evropskih ljudstev.
Tako sem razvil določene instinkte, kot so na primer zanimanje za zgodovino, radovednost glede kulture, in nenasitne bralne navade. Zaradi tega sem začel ceniti nacionalne in regionalne tradicije, obenem pa me je prevzela resnična strast glede njihove ohranitve. Kot mnoge druge, ki čutijo enako kot jaz, me je to poslanstvo privedlo do neizogibnega konflikta z agenti korozivne modernosti in liberalnega progresivizma. Govorim o anti-zahodnih stališčih, ki so metastazirala v Veliko zamenjavo Renauda Camusa in Veliki reset Klausa Schwaba, njihove korenine pa segajo nazaj do Morgenthauovega načrta po drugi svetovni vojni, in izkoriščajo globalne finance, množične migracije in dogodke kakršna je Covid-19 pandemija za uresničevanje grozljivih ciljev.
Obenem sem pri branju mnogih navdihujočih tekstov spoznal določene ideje, ki so mi dale intelektualno strelivo proti izmišljotinam, s katerimi so me pitali v šoli. Kot dva primera naj omenim tekste Jeana Thiriarta, ki so bili na voljo že od šestdesetih let in jih najdemo v nedavno objavljeni knjigi The Great Nation: Unitarian Europe – From Brest to Bucharest (2018), ter knjigo britanskega nacionalističnega veterana Johna Tyndalla The Eleventh Hour: A Call for British Rebirth (1988).
V takšnem spletu okoliščin so se začeli stopnjevati moj verbalni spopadi z ultra-liberalnimi učitelji pri razrednih razpravah, sledila pa so tekmovanja v vpitju proti ohlapnem zavezništvu kvazi bojevnikov za socialno pravičnost na šolskem dvorišču, ki so se zaostrovala, dokler ni prišlo do fizičnega spopada, ko so se vpletli militantni pripadniki tega, kar se je danes razvilo v skupine, kot je Antifašistična akcija.
Kako je vse to vplivalo na vas?
Gre za dogodke, ki so, podobno kot pri glavnemu junaku mojega romana Resistance (Odpor) Petru Janssenu, zaznamovali moj prehod od tega, čemur danes pravimo »normie« (običajnež op. prev.) do političnega aktivista disidentske desnice. V takšnih okoliščinah sem se v le nekaj letih znašel v vlogi radikalno desnega kandidata na študentskih volitvah, obenem pa sta me marksistično in trockistično krilo zveze študentov obtoževali, da sem »naklonjen fašizmu«. Zaradi tega sem pristal v kar nekaj precej kontroverznih in razburljivih situacijah.
Kakšne so po vašem mnenju prednosti pisanja romanov namesto političnih ali filozofskih tekstov pri širjenju idej?
Za širjenje našega svetovnega nazora sem izbral literarno obliko romana zaradi njene neposrednosti in razumljivosti. Celo zagriženi veterani našega boja se bodo naprezali pri branju zapletenih filozofskih del, kakršna sta Zaton zahoda Oswalda Spenglerja (1918) ali View from the Right Alaina de Benoista (1977). Zaradi tega sem se odločil, da vključim številne tokove desne intelektualne misli v napete pripovedi, polne likov s katerimi se lahko naši mladi aktivisti poistovetijo, obenem pa bralca popeljejo na potovanje skozi vse preveč znano distopično pokrajino, ki vključuje omembe nekaterih ključnih mislecev in idej, ki so nam pri srcu. Poleg tega moje pripovedi nastvaljajo ogledalo prihodnosti, ki jo želijo ustvariti globalisti, in od njih zahtevajo da, čeprav zaenkrat le metaforično, odgovarjajo za okrutnosti in nasilje počasnega in s časom vse hujšega genocida, ki ga izvajajo nad nami. Namen mojih knjig je, da razburjajo in prevzemajo bralce ter obenem nudijo izčrpen odziv na plehkost in neresnice levoliberalnih pisateljev, ki životarijo pod težo laži anti-kolonializma, suženjstva in LGBT+ agitpropa, ki jih danes kot del kulturne vojne proti belcem močno promovirajo vse velike založbe.
V vašem zadnjem romanu Resistance (Odpor) spremljamo preobrazbo glavnega junaka Petra Janssena iz tipičnega »prebujenega« levičarja v političnega aktivista desnice. Povejte nam kaj več o tem romanu in ali je povezan z vašimi drugimi romani?
Resistance, ki je izšel pri založbi Skylore Books, je osrednja pripoved, ki združuje različne tokove zgodb, ki so se že zgodile in postavlja temelje za zgodbe, ki prihajajo. Glavni junak Peter Janssen se prvič pojavi v romanu Rising, kjer kot izkušen politični vojak deluje pod krinko v Sankt Petersburgu v času kontroverzne desničarske konference.
V romanu Resistance naredimo korak nazaj v času in spremljamo osebno rast Janssena od njegovega otroštva pod senco njegove gospodovalne samopravičniške liberalne matere, skozi pavlovsko* protibelsko šolsko in univerzitetno izobraževanje v Nizozemskih deželah pod tiranskim nadzorom Bruslja, dokler se v drugi polovici knjige ne preobrazi v izkušenega bojevnika naše ideje. Janssen je »idealen« aktivist, obenem človek dejanj in ostrega intelekta. Pravzaprav je nekakšen prototip aktivista, ki mora zapolniti naše vrste od Vancouverja do Sibirije in od Aarhausa do Welingtona na Novi Zelandiji.
*Glej Eksperiment Pavlovih psov, op. prev.
Kaj nam lahko poveste o vaših drugih romanih?
Do sedaj sem že objavil romane The Partisan (2014), ki se dogaja v Franciji, Rising (2017), ki se dogaja v Rusiji, Kraal (2019), ki se osredotoča na Južno Afriko, in Resistance (2021), v katerem predstavim svoj pogled na Evropsko unijo. Vsi romani so med seboj povezani in predstavljajo celotno sliko izmišljenega sveta, ki nam kaže kam smo namenjeni politično, gospodarsko in demografsko, če ne bomo pravočasno naredili potrebnih korakov, da zaustavimo nenehne napade na naše bele domovine.
Dogodki in liki se v mojih romanih križajo, vendar pa gre za samostojne pripovedi, v katerih se včasih pojavljajo iste osebe, ki so ključnega pomena za celotno zgodbo. Takšen primer je junakinja Sabine iz The Partisan, ki se bo pojavila tudi v moji novi knjigi Reconquista, ki bo izšla pri založbi Arktos in se vrača k zgodbi iz The Partisan ter zapolni nekaj »lukenj« v pustolovščinah Sabine in njenega fanta Luca pred legendarnim strelskim obračunom s sovražnikom blizu Arlesa.
V drugi polovici romana Resistance pride do nekakšne državljanske vojne med tradicionalisti in globalistično Evropsko unijo. Mislite, da smo že na stopnji, ko ne glede na raznovrstne oblike aktivizma pohod globalizma lahko ustavi le oborožen spopad, ali gre bolj za opozorilo do česa lahko pride, če ne bomo pravočasno ukrepali?
Kljub temu, da moji romani vsebujejo elemente gverilskega vojskovanja, je njihov namen odvračati od nepremišljenih in kontraproduktivnih dejanj, kakršna so bila dejanja Stephana Ballieta v sinagogi v Halleju, Brentona Tarranta v Christchurchu in Andersa Breivika na Norveškem. Takšne provokacije nudijo kritje našim sovražnikm in jim dajejo priložnost, da, kot bi lahko rekli, poravnajo račune zlasti glede na vse teroristične napade, za katere so odgovorni in ki jih mediji pogosto prikrivajo ali pa trdijo, da je šlo za dejanje samotnega norca ali pa nekoga, ki je bil tako ali drugače žrtev belskega rasizma. Tovrstne umore se vedno minimalizira, medtem ko se o vsakem nasilnem odzivu nekoga, za kogar trdijo, da je na »naši strani«, izčrpno poroča. Sam sem bolj naklonjen zakonitim in demokratičnim načinom spreminjana smeri v kateri gremo, vendar pa nam zmanjkuje časa. Sploh, če upoštevamo neravnovesje med belo in nebelo stopnjo rodnosti, razsežnost migrantskih vzorcev in levoliberalno navdušenje nad tem, da se migrantom dodeli volilne pravice. Dejansko nam iz dneva v dan zmanjkuje možnosti, da spremenimo politiko naših predatorskih napadalcev.
Poleg vaših romanov redno pišete tudi recenzije in prispevke za različne alternativne spletne strani. Med drugim velikokrat pišete o delih J.R.R. Tolkiena. Verjamete, da je lahko njegova mitologija in vprašanje boja med dobrim in zlim, ki prevladuje v njegovih delih, vir navdiha za identitarni boj?
J.R.R. Tolkien je imel verjetno največji intelektualen in kulturen vpliv name. Popolnoma se poistovečam z njegovimi predstavami o boju med dobrim in zlim, čeprav je mojemu osebnemu potovanju do takšnih zaključkov primanjkovalo katoliške gotovosti profesorjevih verskih prepričanj.
Vsekakor se strinjam, da se kot nacionalisti, domoljubi, tradicionalisti, rojalisti in identitarci bojujemo v eksistenčnem boju proti razvidnem in prepoznavnem zlu v obliki liberalno-levega progresivizma, kulturnega marksizma in protibelskega sovraštva. Ta vojna je prav tako bistvenega pomena, kot tista s katero so se soočali možje Gondorja in Rohana, vilinci Elronda in Galadriel, in Durinovi škratje, ki so se borili proti hordam Vzhodnjakov pri mestu Dale.
Naj spomnim tudi, da so leta 1977 italijanski domoljubi, ki sta jih navdihovala Tolkien in Julius Evola z deli kot sta Revolt Against the Modern World (1934) in Men Among the Ruins (1953), poimenovali prizorišče svojega festivala in srečanj Tabor Hobit.
Zaradi vsega tega je še toliko težje prebaviti dejstvo, da Amazon pripravlja multikulturno interpretacijo njegovih veličastnih zgodb iz Silmariliona, saj je to pljunek v obraz skandinavskim, keltskim in anglosaškim kulturam, na katerih je Tolkien utemeljil svoje leposlovje in v katerih nebelci niso imeli nobene vloge.
Vaši romani lahko služijo kot dobra odskočna točka za spoznavanje desnih idej, saj vedno omenjate veliko različnih pisateljev in avtorjev v svojih pripovedih. Nam lahko poveste kateri pisatelji in avtorji so najbolj vplivali na vas?
Poleg monumentalnih del Alaina de Benoista in Guillaumea Fayea mi na misel prideta tudi knjigi profesorja Tomislava Sunića, Against Democracy and Equality: The European New Right (1990) in Homo Americanus (2007), predvsem kot dve deli, ki bi ju priporočil kot uvod v identitarno gibanje in disidentsko desnico na splošno. Druga dela, ki so poleg knjig Nietzscheja, Heideggerja in knjige Imperium (1948) Francisa Parkerja Yockeyja imela očiten vpliv name so For My Legionaries (1936) Romuna Corneliuja Codreanuja, knjige Rogerja Scrutona, predvsem How to be a Conservative (2014) in pa Fools, Frauds and Firebrands: Thinkers of the New Left (2015) ( Zablode, prevare, hujskaštva: Misleci nove levice, Družina 2019), kot tudi dela Sørena Aabyeeja Kierkegaarda, danskega teologa, filozofa, pesnika in družbenega kritika, ki je napisal Fear and Trembling (1843).
V sklopu leposlovja so na mojem poetičnem dojemanju in občutljivosti pustila trajen pečat poleg tistih, ki jih stalno omenjam ali pa se na njih sklicujem v mojih člankih, tudi naslednja dela; Mrtve duše (1842) Nikolaja Gogolja, Besi (1872) Fjodora Dostojevskega in pa znanstvenofantastični roman Peščeni planet (1965) Franka Herberta. Prav tako si zaslužijo omembo tudi T.E. Lawrence s svojo knjigo The Seven Pillars of Wisdom (1926), Mircea Eliade, Tara Shevchenko in Mikhail Bulgakov, avtor Mojstra in Margarete.
V vaših knjigah omenjate tudi različne glasbene skupine in izvajalce, od Iana Stuarta do skupin kot sta Sabaton in Ultima Thule. Kakšno glasbo najraje sami poslušate in ali menite, da ima tudi glasba določeno vlogo v metapolitičnem kulturnem boju?
Verjamem, da je glasba, prav tako kot knjige, ključno orožje v trenutni kulturni vojni, saj spodbuja posameznike in skupine, povezuje podobno misleče ljudi, in privablja mlade rekrute k našem gibanju. Poleg dobro znanih izvajalcev, kot so Ian Stuart iz Britanije, Saga iz Švedske, ZetaZeroAlfa iz Italije in Peste Noire iz Francije, obstajajo tudi številni novi izvajalci drugih glasbenih zvrsti, kot na primer nemška rap izvajalca Makss Damage in Chris Ares, ali pa bolj znani black metal izvajalci, ki polnijo dvorano Asgardrei festivala v Kijevu.
Oi!, black metal in NS metal, shoegaze, martial, industrial,neo-folk in fashwave; vse zvrsti imajo svoje prepoznavne stile in vodilne predstavnike, ki gradijo na temeljih skupin in izvajalcev kot so The 4 Skins, Skrewdriver, Legion of Doom, Burzum, Sokyra Peruna, Alcest, Death in June, Sonne Hagal, Dernière Volonté in Xurious. Rad poslušam vse omenjene skupine in izvajalce in si jih vrtim glede na svoje počutje in na atmosfero, ki jo hočem ustvariti, ko pišem svoje knjige. Vašem bralcem bi, če tega še niso naredili, toplo priporočil, da obiščejo spletno stran distribucijske hiše Tesco Germany, ki se osredotoča na Industrial, Power Electronics, Dark Ambient in Neo-Folk glasbo. Veliko odlične vsebine pa lahko najdejo tudi na spletnem portalu Heathen Harvest.
V romanu Resistance se pojavlja tudi lik Aleš Balažic iz Slovenije. Ste že kdaj obiskali našo deželo in kako dobro ste seznanjeni s Slovenijo in s slovenskim narodom?
Že nekajkrat sem obiskal Slovenijo. Bil sem v Kranjski gori, odkoder sem se odpravljal na sprehode po Triglavskem narodnem parku. Živo se spominjam pisanja poezije in pesniških besedil med počitkovanjem ob Blejskem jezeru z bivšim dekletom in pitja žganja v gostilni ob Ljubljanici v stari Ljubljani pred sprehodom do Zmajskega mosta.
Zelo sem nakljonjen vaši deželi in njenem narodu. Menim, da je Slovenija, tako kot drugi majhni evropski narodi, ki so ohranili svojo dediščino, bistven del našega programa kulturne obnove. Ravno zato sem vključil lik Aleša Balažica v Resistance, saj bi rad, da tudi širše evropsko občinstvo ceni doprinos, ki ga lahko vaš in drugi podobni narodi prispevajo k naši rasni obuditvi.
Hvala vam za intervju. Imate za konec kakšen nasvet za mlade identitarne aktiviste in kaj mislite, da čaka Evropo in Zahod v prihodnosti?
Hvala vam za priložnost, da sem lahko predstavil svoje poglede in svoja dela. Glede Evrope in Zahoda mislim, da moramo biti pragmatični in realistični. Naši aktivisti se morajo zavedati, da gre za dolgotrajen boj, ki bo vključeval tako uspehe kot tudi nazadovanja. Gre za boj na dolgi rok, zato moramo biti sposobni in bistri v umu in telesu. Ne smemo popustiti, ali pa si dopustiti, da obsedimo križem rok, dokler borba traja. Predvidevam le en izid – “Zmaga!”
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 