Duhovna kriza sodobne Evrope

Sodobne evropske družbe se danes soočajo z negativnimi pojavi, ki jih, na splošno gledano, lahko uvrščamo v notranje in zunanje grožnje katerih posledica bo, če ne bodo pravočasno ustavljene, popoln razkroj Zahodne civilizacije. Glavno zunanjo grožnjo predstavlja množično priseljevanje, notranjo grožnjo pa subverzivne ideologije kulturnega marksizma in liberalizma.

Zunanja grožnja, katere cilj je demografska zamenjava avtohtonih narodov Evrope z enim mešanim prebivalstvom, ki ga bo lažje nadzirati, vzbuja več nelagodja in skrbi med Evropejci, saj so njene posledice bolj vidne, obenem pa se kaže tudi skozi porast kriminala in nasilja v multikulturnih prestolnicah Evrope. Vendar pa je to množično priseljevanje, ki prinaša demografsko krizo in porast nasilja v nekoč dokaj mirnih homogenih evropskih družbah, le posledica druge, pravzaprav večje grožnje za naše narode, ki pa se izraža v zgoraj omenjenih subverzivnih lažnih ideologijah. Pri tem je treba razumeti, da cilj teh subverzivnih ideoloških tokov ni le spreminjanje družbe, temveč tudi spreminjanje evropskega človeka samega. Njihov namen je spremeniti njegovo naravo in zatreti njegove instinkte, ki so mu služili in ga vodili od začetkov naše zgodovine, ter omogočali njegovo preživetje v velikokrat nevarnem in neprijaznem okolju evropske divjine. S pomočjo naravne selekcije, ki je te instinkte pri naših davnih prednikih še utrdila, je Evropejec razvil višjo stopnjo zavesti, odgovornosti, pravičnosti in solidarnosti. V neprizanesljivem okolju tistega oddaljenega časa so preživeli le tisti, ki so bili pripravljeni sodelovati, si pomagati in skrbeti drug za drugega, obenem pa so morali biti sposobni tudi predvidevati različne situacije, ter pravočasno pripravljati načrte za prihodnost. To je vključevalo utrjevanje zavetja, nabiranje hrane, lov in druge dejavnosti, nujne za preživetje. Ti z naravno selekcijo podkrepljeni instinkti so bili tako, v kombinaciji z neusmiljenim naravnim okoljem, ključni pri oblikovanju zavesti Evropejca, ter so posledično pripeljali do ustanovitev prvih skupnosti naših prednikov. Sčasoma je Evropejec, s pomočjo svojega ustvarjalnega duha in želje po raziskovanju, ki je zanj značilna, zgradil Zahodno civilizacijo, katere dosežki so pripomogli k razvoju celega sveta.

Vendar pa se je s tehnološkim napredkom pojavilo tudi prepričanje, da človek lahko ukroti in naravo, da jo lahko preseže in postane njen gospodar. To nevarno prepričanje je počasi odprlo vrata vse bolj nenaravnim in sprevrženim idejam, ki v naši dobi dosegajo svoj vrhunec. Človek morda lahko ukroti divjino, vendar pa ne more ukrotiti ali preseči večnih zakonov narave, ki veljajo tako zanj, kot tudi za vsa druga živa bitja. Nasprotno, če želi preseči dosežke svojih prednikov, ter postavljati nove mejnike, mora večne zakone narave predvsem ubogati, ter se ravnati v skladu z njimi.

Moderni Evropejec, okužen s prekomernim individualizmom, ki v njem prebuja le najnižje živalske nagone in potrebe, zato kljub vsemu tehnološkemu napredku, danes ne dosega več duhovne razvojne stopnje svojih prednikov, ki so stremeli, ne k nižjim, temveč k višjim človeškim potrebam po odličnosti, samopreseganju, hrabrosti in izpopolnjevanju, ki se odražajo v evropski kulturi ali kulturah. Ta želja za ustvarjanjem in potreba za višjo kulturo je bila glavna gonilna sila, potrebna za rojstvo evropske civilizacije, za izgradnjo mogočnih palač, gradov in katedral , za arhitekturo srednjeveških mest in antičnih templjev, za umetniška dela, ki so stremela k zdravemu idealu moči, kot ga utelešajo starodavni kipi, freske in slike, ki izražajo etnično dušo Evropejca v nasprotju z današnjimi zmazki »moderne umetnosti«.  Ta želja po ustvarjanju, po moči, po znanju, po odkrivanju in preseganju lastnih dosežkov se kaže tudi v naših starodavnih evropskih mitih, v starogrškem Prometeju, ki je ustvaril človeštvo, ali v germanskem Odinu, ki je žrtvoval svoje desno oko, da bi lahko pil iz vodnjaka modrosti. Ti miti in zgodbe so navdihovali mnoge generacije mladih Evropejcev, ki so bili pripravljeni braniti svoje skupnosti, svoje domovine in svoja ljudstva tudi za ceno lastnih življenj. Razumeli so, da obstaja nekaj višjega, nekaj pomembnejšega od njih samih, da je obstoj naroda pomembnejši od življenja posameznika, saj se konec koncev kratka doba naših življenj ne more primerjati z življenjskim ciklom naroda, ki se razteza in oblikuje skozi tisočletja in skozi neštete generacije naših prednikov in potomcev. Kultura, rasna identiteta in tradicija pa se nahajajo v osrčju vsakega naroda, ki se bo, dokler bodo ljudje skrbeli za ohranitev le teh, obdržal skozi vsako nevihto.

Seveda so se v zgodovini evropskih narodov in ljudstev velikokrat znotraj le teh pojavili tuji elementi ali pa sebični in oblasti željni hujskači, ki so ta idealizem in požrtvovalnost Evropejca za »višji cilj« znali izkoriščati v lastno korist. Poleg vseh dosežkov in odkritij je zgodovina Zahoda polna tudi  krvavih, krvoločnih bratomornih vojn, ki pa so velikokrat koristile le posameznikom na pozicijah moči, medtem ko so običajne ljudi pahnile v bedo in revščino. Vendar pa je bil v vsakem primeru ta evropski idealizem, usklajen z zdravim občutkom pripadnosti večji etnokulturi in narodni skupnosti, glavni branik pred vsemi poskusi manipulacije in izkoriščanja Evropejcev. Tudi ko je tujim elementom in izkoriščevalcem uspelo za določen čas prevzeti nadzor nad kakšnim evropskim narodom, se je po določenem obdobju takšna tiranija vedno končala z izgonom ali s smrtjo teh škodoželjcev. Sicer so se tako domači kot tudi tuji izkoriščevalci in grabežljivci – ponavadi je šlo za kombinacijo enih in drugih – marsikaj naučili iz napak svojih predhodnikov, zato so bili velikokrat tudi sami odgovorni za mnoge zgoraj omenjene vojne in spopade, saj jim je kaos vojne omogočal utrjevanje njihovega vpliva in moči, vendar pa popolna nadvlada nad evropskimi narodi, ki tudi danes ostaja cilj mednarodnih globalistov, ni bila mogoča dokler je evropski človek ostajal zvest svojim idealom, svoji družini, etnokulturi, tradiciji in narodu. Zato je bilo treba evropskim narodom spodsekati korenine, uničiti njihov občutek pripadnosti lastni domovini in kulturi, ter enkrat za vselej spodnesti temelje Zahodne civilizacije. Treba je bilo ustvariti duhovno krizo, katere rezultat bi bil razkroj vrednot in moral povprečnega Evropejca, mesto katerih bi zasedle nove lažne vrednote, ki bi znotraj evropskih družb širile dekadenco in kaos.

Francoska revolucija in komunistične revolucije v začetku 20. stoletja so bile načrtovane s tem ciljem. Vendar pa so, kljub temu da je Rusija padla v kremplje boljševikov, drugi evropski narodi večinoma zavračali marksistične internacionalistične ideje, saj so ostajali zvesti tradicijam svoje domovine in svoji narodni pripadnosti. Marksizem je bil s svojo idejo, da je družba, oziroma okolje, glavni dejavnik pri oblikovanju človeške osebnosti kljub temu, da naj bi se zavzemal predvsem za pravice delavcev in za socialno enakopravnost, predvsem orodje, ki naj bi izoblikovalo novega človeka, človeka brez narodnosti, delavca brez domovine, ki služi eni mednarodni eliti. Odmev marksističnega gesla »delavci vseh dežel, združite se« pa se je danes prelevilo v geslo liberalne levice »raznolikost je naša moč«. Seveda je ironija v tem, da ne gre za resnično spoštovanje raznolikosti, kot tudi pri marksizmu ni šlo za spoštovanje delavskega razreda, temveč so to le prazna gesla s katerimi želijo globalisti omrežiti množice, ki zatem opravljajo njihovo umazano delo. Tako kot so nekoč marksisti za to nalogo izbrali delavski razred, pripada ta naloga danes raznim nekoč marginalnim skupinam in manjšinam, od priseljencev do LGBT gibanj, vlogo buržuja, ki izkorišča delavca, pa zamenja beli evropski moški, ki naj bi zatiral vse te nemočne etnične in spolne manjšine.

Zato, ker povprečen Evropejec ni nasedal marksističnim prevaram in ker so nasilne revolucije v večini evropskih držav propadle, so se izkoriščevalci in sovražniki Zahoda odločili za drug pristop, za infiltracijo v evropske državne, izobraževalne in medijske ustanove, ter so tako začeli širiti lažne ideje s katerimi so zastrupljali predvsem mlade Evropejce.  Te ideje vključujejo prepričanje, da so vsi ljudje enaki, ki zanikajo specifične rasne lastnosti, stališče, da sta spol in rasa le družbena konstrukta, kulturni relativizem in predvsem idejo, ki v imenu človekovih pravic postavlja na prvo mesto posameznika. Prav tako so se ti zastrupljevalci ljudstev odločili uporabiti proti Evropejcu njegov globok občutek za pravičnost, ko so ga začeli prepričevati, da  je Zahod v zgodovini zagrešil grozne zločine proti drugim ljudstvom tega planeta, ter da so bili ti zločini tipični le za Evropejce. Zato naj bi se bili Evropejci danes dolžni odkupiti tem »zatiranim« ljudstvom. Prav tako naj bi bila njihova dolžnost obsojanje dejanj svojih prednikov. V misel evropskega človeka so na ta način izkoriščevalci zasadili seme dvoma glede njegove lastne tradicije in zgodovine, ki naj bi postala kar naenkrat zamazana s krvjo nedolžnih, dokler se je zaradi občutka krivde ni bil pripravljen odreči. Zaradi domnevno povzročenih krivic pa se je čutil tudi dolžnega sprejemati ta »zatirana« ljudstva v svojo domovino. Nenadni občutki krivde zaradi dejanj svojih prednikov in razvrednotenje starih tradicij in vrednot, individualizem, ki prepričuje posameznika, da so njegove pravice pomembnejše od njegovih dolžnosti, razkroj družine s pomočjo raznih »spolnih teorij« in feminizma, ter redefiniranje pomena ženske in moške vloge v družbi – vse to je ustvarilo heterogeno družbo posameznikov, ki se ne poistovečajo več s svojo domovino, temveč so razdeljeni v različne skupine, ki jih je lahko nadzirati, z njimi upravljati ter, če je treba, obračati eno proti drugi. S pomočjo medijev se predvsem med mladimi promovira hedonizem in materialističen način življenja, ki ne le opravičuje, temveč celo podpira vdajanje nižjim nagonom in večno iskanje užitka. Evropski človek tako več ne stremi k nebu, k višini, k odličnosti in popolnosti, temveč je obrnjen navzdol k zadovoljevanju osnovnih živalskih nagonov, obenem pa ga obdaja apatija, ki je posledica izgube vezi z lastno tradicijo in s kulturo svojih prednikov, ter povzroča krizo identitete. Moderen Evropejec se zato zateka k zlorabi mamil in alkohola, k nezdravi hrani in potrošniški »kulturi«. Tako preganja občutek notranje praznine, čeprav mu ni jasno od kod točno ta občutek izvira. Ne zaveda se, da so ga oropali tako preteklosti kot tudi prihodnosti.  

Le v takšnem stanju je nekoč mogočen Evropejec pripravljen pasivno opazovati uničenje lastne kulture in zamenjavo svojega ljudstva s prišleki iz dežel tretjega sveta. Razkroj naših vrednot in brezbrižnost modernega človeka sta posledica globoke duhovne krize sodobne Evrope, zaradi katere nam grozi, da postanemo v prihodnosti manjšine v lastnih domovinah. Kulturni marksizem je zastrupil osrčje Evrope, ki ga lahko ozdravimo le s ponovno vrnitvijo k našim tradicijam in kulturi, ki bolj kot denar ceni nadarjenost, integriteto in odličnost, ter z nacionalnim preporodom na stopnji celotne Evrope. Prvi znaki tega preporoda ali prebujenja se v zadnjih letih že pojavljajo v nekaterih državah, vendar pa zaenkrat še niso dovolj jasni, usklajeni in močni, da bi zajeli cel kontinent.

Včasih bojevit in hraber, danes pa suženj lastnega udobja, ki mu pomeni več od prihodnosti njegove  domovine, moderen evropski človek slepo verjame vsemu kar sliši v medijih in nezmožen lastnih misli, ponavlja navidez lepe besede o enakosti, človečnosti in strpnosti. Nekoč rjoveči levi in renčeči volkovi, ki so bili pripravljeni braniti vsako ped svoje zemlje, so se spremenili v pohlevne ovce, ki pokvarjenim pastirjem – globalističnim agentom – slepo sledijo v lasten propad, ter se celo veselijo lastnega uničenja v imenu nekakšne »multikulturne utopije«. Če evropski človek ne bo spregledal laži in zlonamernosti modernih idej kulturnega marksizma in liberalizma bo postal tujec v lastni deželi, ki so jo z lastnim znojem zgradili ter s svojo krvjo branili njegovi praočetje.

Pot iz te duhovne krize leži predvsem v zavedanju vsakega posameznika, da je del neke večje skupnosti, ter da ima dolžnosti tako do svojih prednikov, kot tudi do svojih potomcev. Zavračanje hedonizma in materializma, kot tudi apatije, ki se je zavlekla v vse pore Zahoda, alternativni način življenja, ki temelji na sprejemanju lastne identitete in na spoštovanju lastne etnokulture, osveščanje drugih o bogati zgodovini in kulturi našega ljudstva, ter zavedanje, da spadamo kot narod v eno večjo evropsko družino, to je pot, ki nas lahko popelje iz trenutnega stanja apatije in omamljenosti.  Za zaključek pa se spomnimo še citata Dominiqua Vennerja, francoskega avtorja in velikega Evropejca:

»Ne verjamem, da bodo Evropejci, ko bodo sprevideli, da so v nevarnosti, kar tako dopustili, da se jih zamenja. Preteklost nam je pokazala, da so se zgodovinska prebujenja odvijala vedno zelo počasi, vendar pa jih, ko so se enkrat začela, ni moglo nič ustaviti.«

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.