Georges Feltin-Tracol: “Reševanje naše civilizacije zahteva zgodovinski premik k evropski enotnosti.”

Georges Feltin-Tracol je francoski avtor in esejist, ki je bil dejaven v think tanku GRECE, ter zagovarja ideje t.i. »nove desnice«, pri tem pa opozarja, da gre za izraz, ki so si ga izmislili osrednji mediji. Je avtor več knjig, ter redno piše prispevke za različne revije, obenem pa je tudi glavni urednik francoske identitarne spletne strani Europe Maxima. Z njim smo se pogovarjali o identitarnih idejah, think tanku GRECE, geopolitiki in o drugih aktualnih temah.

Nam lahko za začetek poveste kaj več o sebi in o vašem delu?

Star sem 50 let. Študiral sem politologijo, zgodovino in geografijo, prav tako pa sem obiskoval tudi predavanja o ustavnem pravu. Svoje prve članke sem napisal leta 1993. Do sedaj sem objavil deset lastnih knjig in sodeloval pri desetih drugih knjigah. Sem glavni urednik identitarne francoske spletne strani Europe Maxima, ki sem jo z nekaj prijatelji ustanovil leta 2005. Pišem tudi za revije Cahiers d’Histoire du Nationalisme, Synthèse nationale in des Amis de Jean Mabire. Vsak teden pa vodim tudi podcast na spletni strani TVLibertés, ki se imenuje Tedenska kronika planetarne vasi.

V preteklosti ste bili dejavni pri francoskem think tanku GRECE (Groupement de recherche et d’études pour la civilisation européenne ali Združenje za raziskave in študije evropske civilizacije). Povejte nam kaj več o t.i. idejah »nove desnice«, ki so se razvile znotraj tega združenja.

Bralce je treba opozoriti, da so si izraz »nova desnica« izmislili sovražno nastrojeni levičarski novinarji, ki so leta 1979 podžigali nasilniško medijsko kampanjo proti nam. GRECE, ki je bil ustanovljen konec 60. let prejšnjega stoletja, je multidisciplinaren in ne-enciklopedijski think-tank, ki nikoli ni zavzemal političnih stališč, razen ob dveh priložnostih: Leta 1974, ko je generalni sekretar think tanka, Jean-Claude Valla (1944-2010), v reviji Éléments pozval bralce naj v drugem krogu predsedniških volitev glasujejo za Valeryja Giscard d’Estainga, proti kandidatu Zveze socialistične levice, komunistu Françoisu Mitterrandu. In zatem leta 1992, ko je glavni urednik revije Éléments Charles Champetier v referendumu o Maastrichtski pogodbi o Evropski uniji zagovarjal glasovanje “proti”. Njegovo stališče je sicer povzročilo živahno razpravo. Alain de Benoist se je vzdržal, flamska in italijanska nova desnica pa sta podprli glasovanje  “za”.

Kakšne so bile vaše osebne izkušnje v think tanku GRECE?

Pri GRECE sem se intelektualno izuril. Tam sem spoznal veliko čudovitih in inovativnih ljudi, ki jih danes ni več. Med njimi so bili Roger Lemoine (1928 – 1999), Maurice Rollet (1933 – 2014) in Jacques Marlaud (1944 – 2014). Sprva sem objavljal članke v regionalnih publikacijah, kasneje pa sem začel pisati za Éléments. Tako sem se najprej pod okriljem  Jacquesa Marlauda in Charlesa Champetierja posvečal lokalnemu časopisu, med leti 1990-2000 pa sem imel tudi več govorov na mnogih poletnih univerzah.

Je danes think tank GRECE še aktiven?

Danes GRECE praktično ne obstaja več, zamenjal pa ga je L’Institut Iliade (Inštitut Iliada), katerega bolj politične ambicije se skladajo z možno vrnitvijo Marion Marcéchal, nečakinjo Marine Le Pen, v politiko, po letu 2022. Zaradi različnih razlogov nisem več povezan s pariško »novo desnico«, ki jo ne smemo metati v isti koš z drugimi skupinami »nove desnice« v različnih regijah Francije ali z neodvisnimi skupinami in projekti v Evropi, kamor spada projekt zelo sposobnega Roberta Steuckersa, Synergies européennes ( Evropske sinergije). Jaz danes v skladu s svojimi skromnimi sposobnostmi še naprej prispevam k rušenju mistifikacije modernizma, napredka in enakosti. Gre za zelo zahtevno nalogo.

Ukvarjate se tudi z geopolitiko. Kako bi opisali trenutno geopolitično situacijo, in kakšen razvoj dogodkov lahko v prihodnosti pričakujemo pri »velikih geopolitičnih akterjih«, kot so ZDA, Evropska unija, Rusija in Kitajska?

Opisati trenutno geopolitično situacijo v samo nekaj vrsticah bi bilo neresno. Ne morem videti v prihodnost, vendar pa to ni razlog, da bi se izmikal takšnim vprašanjem. Tako imenovana “Evropska unija” vsak dan znova dokazuje svojo popolno geopolitično neuporabnost. Ta eksistenčni vakum vpliva na narode, države in ljudstva, posledica pa je razveljavljanje nacionalne suverenosti, in predlogi za »Frexit« ali »Italexit«. Nevarnost katalonske odcepitve nam kaže, da neodvisnost in levičarstvo pravzaprav lahko delujeta v korist globalizma. Reševanje naše civilizacije zahteva zgodovinski premik k evropski enotnosti.

Rusija je še vedno kontinentalna sila, vendar pa prostranost njenega teritorija, majhno število prebivalcev, nizka stopnja rodnosti in demografska rast prebivalstev Južnega Kavkaza in Srednje Azije, slabijo njene ambicije. Ne pozabimo, da Vladimir Putin ni nesmrten.

Z izvolitvijo Joeja Bidna za ameriškega predsednika s pomočjo razsežnih prevar »globoke države«, so ZDA znova svetovni šerif. Vendar pa se je treba vprašati, ali še vedno posedujejo sredstva potrebna za obvladovanje petih celin? »Jenkijevska« družba je razdeljena bolj kot kadar koli. ZDA postajajo vse bolj podobne tretjemu svetu, njihovo podeželje pa so opustošila mamila. Bomo doživeli zlom ZDA? Upam, vendar pa nisem pripravljen staviti na to.

Kar se tiče Kitajske, je komunistična partija, zahvaljujoč svoji 70. let stari dinastiji, znova zavzela položaj, ki ga je Kitajska izgubila v 18. stoletju: spet je na prvem mestu. Ko govorimo o vzponu Pekinga, moramo upoštevati tudi vzpon Indije pod nacional-konservativno vlado Narendre Modija. Pozabljamo, da je Kitajska država s starajočim se prebivalstvom in da bo do leta 2050 Indija država z največjim prebivalstvom na svetu. Morda je 21. stoletje njeno stoletje.

Objavili ste knjigo in več esejev na temo solidarističnega gibanja. Kaj nam lahko poveste o tem gibanju?

Odgovor na to vprašanje je preveč obsežen za takšen intervju. Morda bi bila lahko moja knjiga, ki je bila pred kratkim objavljena v Španščini, Pour la Troisième Voie solidariste, prevedena tudi v angleščino ali v slovenščino. V tej knjigi se osredotočam na Francijo, obenem pa ne zanemarjam niti naših evropskih sosedov in razvojev v Južni Ameriki in Rusiji.

»Solidarizem« je skovanka francoskega politika, republikanca in prvega predsednika sveta Lige narodov, Léona Bourgeoisa (1851-1925). On je hotel dati ideologijo radikalizmu, republikanskemu prostozidarskemu gibanju, ki je bilo v osrčju Francoske Tretje republike (1870-1940). Nemški inženir Rudolf Diesel (1858-1913) pa je leta 1903 napisal esej Solidarismus. Flamec Joris van Severen (1894-1940) je leta 1931 ustanovil stranko Verdinaso (Verbond van Dietsche Nationaal-Solidaristen – Zveza nizozemsko govorečih nacional solidaristov). V istem desetletju je Ramiro Ledesma Ramos (1905-1936), preden se je pridružil Španski falangi, vodil nacional sindikaliste in navdihnil gibanja v Latinski Ameriki. Med ta gibanja štejemo argentinski peronizem in mehiški sinarquizem. Po alžirski vojni, leta 1962, so mladi militanti sprejeli solidarizem in sodelovali z NTS( Narodna zveza ruskih solidaristov), ruskim solidarističnim odporom v izgonu. Leta 1975 je francoski solidarist in aktivist Francis Bergeron, ki sedaj vodi nacional-katoliški časopis Présent, delil anti-sovjetske letake kar sredi rdečega trga v Moskvi ! Ob istem času so nekateri francoski solidaristi odšli v Lebanon, kjer so se pridružili krščanskim falangistom v boju proti muslimanom.

Solidarizem je povezan tudi z gibanji t.i. tretje smeri (Third Way). Nam lahko na splošno predstavite razvoj tretje smeri v Franciji ?  

Tretja smer ( ” Niti Washington, niti Moskva”) ima več oblik. V Franciji se je manifestirala skozi bonapartizem cesarja Napoleona tretjega, socialni katolicizem kontrarevolucionarnih rojalistov, distributizem, ki je bil blizu britanskemu pisatelju G.K. Chestertonu, in gaulizem Charlesa De Gaulla. Slednji je zagovarjal nacionalno neodvisnost, Evropo osvobojeno obeh blokov, ki sta nastala v Yalti, in družbeno pravičnost (sodelovanje kapitala in dela, delitev dobička in prisotnost proizvajalcev pri odločanju o prihodnosti podjetja).

Kateri drugi avtorji in filozofi so najbolj vplivali na vas?

Omenil bom le tiste, ki so že pokojni; Italijan Julius Evola, Nemca Carl Schmitt in Arthur Moeller van den Bruck, Švicar Denis de Rougemont, Američan Francis Parker Yockey, Belgijec Jean Thiriart in od Francozov Joseph de Maistre, René Guénon, Charles Maurras, Maurice Barrès, Robert Aron, Arnaud Dandieu, Julien Freund, Guillaume Faye, Robert Dun, Dominique Venner in Guy Debord. Koga sem verjetno tudi pozabil. Vašim bralcem priporočam, da si preberejo njihova dela, ki so na voljo tudi v nemških in angleških prevodih.

Kako gledate na sodobna nacionalistična in identitarna gibanja?

To je precej obširno vprašanje. Vsa gibanja se med seboj razlikujejo, tudi tista, ki so iz istih držav. O nacionalističnih in identitarnih gibanjih imam na splošno precej pozitivno mnenje, posebej ko nasprotujejo finančnemu svetu, multikulturalizmu, ne-evropskim migracijam v Evropo in politični korupciji.

Po drugi strani mi je žal, da se določena gibanja še vedno osredotočajo na zgodovinske spore in konflikte glede mej. Nacionalisti morajo opustiti stare spore in se morajo namesto tega posvetiti splošnim interesom Evropejcev. Ni mi všeč, ko v Avstriji na Koroškem FPÖ napada slovensko manjšino. Ni mi všeč, da švedske  ali norveške nacionaliste moti prisotnost Sami ljudstva, ki je avtohtono v severni Evropi. Učenec Juliusa Evole in sin enega izmed ustanoviteljev MSI (Socialno gibanje Italije), italijanski mislec Adriano Romualdi (1940-1973), je pravilno rekel, da »lahko le nacionalisti ohranijo Evropo«. »Dobri Evropejci« morajo podpirati izpostave evropske civilizacije. Braniti morajo španske enklave v Maroku, osvoboditi Ciper turške okupacije in ga združiti z Grčijo, znova zavzeti vzhodno Trakijo in Konstantinopel, ter podpirati Armenijo in Gorski Karabah. Prav tako morajo zahtevati razpustitev zveze Nato in odhod vseh ameriških čet iz Evrope.

Kaj nam lahko poveste o trenutni politični situaciji v Franciji?

Francija počasi dosega svoje zgodovinsko dno. Njeni politični, intelektualni, umetniški, kulturni, tehnološki in zdravstveni razredi so popolnoma ničevi. Francozi so sami krivi za to zgodovinsko tragedijo. Nacionalisti so jih opozarjali zadnjih petdeset let, vendar pa so Francozi njihova opozorila preslišali. Leta 1973 je francoska vlada prepovedala gibanje Ordre Nouveau (Novi red), iz katerega je nastala Nacionalna fronta, zato ker je organiziralo predvolilni shod proti migracijam, ki v Evropo prinašajo tretji svet.

Kako na vse to vpliva trenutna epidemija?

Trenutna zdravstvena kriza koristi predvsem širjenju nadzornega kapitalizma (surveillance capitalism). Covid 19 predstavlja ogromno priložnost za socialni inženiring in psihološko vojskovanje, ki naj bi ukrotil trmoglave evropske narode. Bo socialni inženiring v tem uspel, ali pa bomo priča uporom? Le prihodnost ima odgovor.

Kako gledate na razhajanja med Višegrajsko skupino, pretežno vzhodno in srednjeevropskih držav, in bolj liberalnimi demokracijami Zahodne Evrope?

Kot tipičen pesimist ne verjamem, da je vpliv Višegrajske skupine V4 odločujočega pomena. Kljub njuni »iliberalni« embalaži, se Madžarska in Poljska razhajata z Rusijo. Varšava in Budimpešta upoštevata »vladavino prava« pri Načrtu okrevanja za Evropo. Višegrajska skupina se, tudi s pomočjo Slovenije in Hrvaške, nikoli ne bo mogla postaviti po robu francosko-nemškemu zavezništvu. Poleg tega sta Viktor Orban in Jaroslaw Kaczynski samo »lažna reakcionarna (ali konservativna) junaka«. Do tega zaključka lahko pridemo zahvaljujoč Thomasu Molnarju in njegovemu eseju Kontra-revolucija (Counter-Revolution,1969). Thomas Molnar je bil Madžar in katolik, ki je govoril več jezikov in je kot izgnanec prebival v ZDA. Bil je aktiven v paleokonservativnem gibanju. Sodeloval je z francosko, nemško, avstrijsko in italijansko »novo desnico«, med leti 1998 in 2002 pa je bil svetovalec mladega Orbana. Madžarske in poljske oblasti niso revolucionarno konservativne, temveč so nacional-konservativne. So na pravi poti, vendar pa jim primanjkuje radikalizma.

Kakšne geopolitične posledice bo imela izvolitev Joeja Bidna za Predsednika ZDA?

Z Joe Bidnom se v belo hišo vrača oborožen intervencionističen humanitarizem. ZDA tako znova nadaljujejo z izvažanjem lastnega lažnega pojmovanja buržujske sreče po svetu. Vendar pa so ZDA trenutno močno razdeljene; kulturna vojna divja na kampusih in v osrednjih medijih. Ameriška kri bo vedno znova tekla v imenu napredka in človekovih pravic ( Se opravičujem, pravic trans-post-meta-spolno nedoločenega človeškega bitja…). Pravzaprav je promocijo vseh različnih uveljavljanj identitet, ki se razvijajo v ZDA treba spodbujati. Tako bo ultra-moderen model razneslo pod pritiskom lastnih protislovij.

Kaj mislite, da čaka Evropo in Zahod v prihodnosti?

Mislim, da je treba delati razliko med Evropo in Zahodom. V letu 2021 predstavlja Zahod atlantizem in kozmopolitizem. Zahod tako več ni sopomenka za Evropo, katere starodavna civilizacija sije s svojimi zadnjimi žarki. Prenehajmo biti Zahodnjaki in bodimo znova Evropejci borejanskih korenin. Ustanoviti moramo kontinentalno centralno državo, ki bo podeljevala evropska državljanstva le Evropejcem. Tako bi bil jaz francoski državljan evropske narodnosti, slovenski, avstrijski ali nemški državljani pa bi bili državljani svojih dežel evropske narodnosti. Ne vidim težave v tem, če je Danec ali Italijan župan Strasbourga, ali če Madžar postane predsednik evropske republike Francije. Moramo se predramiti! Evropska unija vodi Evropo v končno pot pogube! Amor fati!

Bi radi še kaj sporočili našim aktivistom in bralcem v Sloveniji?

Vse jih lepo Pozdravljam! So staro ljudstvo z mlado državo. Stoletja so živeli pod različnimi tujimi oblastmi, ki so jih bolj ali manj sprejemali. V 20. stoletju je Slovenija trpela pod kraljevino Jugoslavijo in zatem pod Titovo Jugoslavijo. Slovenski narod je kljub temu ohranil svojo identiteto, to pa je temeljnega pomena za doseganje suverenosti. Slovenci so dober primer zgodovinske vzdržljivosti.

Poleg čudovite pokrajine, je Slovenija tudi domovina znane glasbene skupine Laibach in izjemnega neo-futurističnega, ironičnega umetniškega gibanja NSK, ki se je pojavilo ob prvih znakih konca hladne vojne. Slovenski prijatelji, vi ste jug (Midi) donavske Srednje Evrope!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.