Tradicija proti tiraniji je nastala leta 2017 kot spletna stran, kasneje pa se je razvila v novo rasno osveščeno identitarno gibanje. Ideja za tem gibanjem je predvsem zagovarjanje alternativnih idej in nasprotovanje liberalno-kozmopolitskim ideološkim trendom in negativnim posledicam, ki jih le ti povzročajo na Zahodu. Velik del tega je raznovrsten aktivizem, katerega cilj je novo prebujanje evropske zavesti in ponovno odkrivanje naše identitete in bogatih tradicij, ki odražajo naše etnokulturne značilnosti. Pri tem pa smo večkrat naleteli na očitke, da ob vsem našem pisanju in govorjenju o pomembnosti identitete in tradicije, teh dveh pojmov pravzaprav nikoli nismo podrobno določili, oziroma razložili kaj točno identiteta in tradicija za nas predstavljata in v kakšnem smislu ju omenjamo. Zato je potrebna kratka obrazložitev našega pojmovanja identitete in tradicije, kot tudi razlaga konteksta v katerem ju najpogosteje omenjamo.
Francoski avtor in filozof Alain de Benoist je v intervjuju za slovenski tednik Demokracija ( št. 50, 12.12. 2019) podal sicer dobronamerno kritiko identitarnih gibanj v Evropi. Rekel je, da naj bi ta gibanja imela preveč posplošene ideje glede kompleksnega koncepta identitete ki ima, kot pravi, več aspektov. Ob tem je dodal, da nam tudi pojem »evropska identiteta« ne pove točno katero identiteto ima nekdo v mislih, saj se je v Evropi razvilo več ideoloških, filozofskih in religijskih tokov, za katere bi lahko rekli, da so kljub temu, da si velikokrat nasprotujejo, vsi del evropske zgodovine. Tudi hrvaški avtor Tomislav Sunić, ki je tako kot Benoist eden glavnih predstavnikov t.i. »miselne šole nove desnice«, je na svojih predavanjih 1 na identitarni konferenci v Londonu julija 2019 opozoril na to, da identiteta ni enodimenzionalna, temveč da imamo kot posamezniki lahko več identitet. Nekatere od teh, npr. politično, versko ali profesionalno identiteto, si lahko izberemo sami, medtem ko si npr. rasne ali etnokulturne identitete ne moremo določiti sami, temveč je del nas od našega rojstva, ne glede na to ali jo sprejmemo ali zaničujemo. »Lahko se odrečem tudi svoje kulturne dediščine. Nikoli pa ne morem zavračati svojih prirojenih genov in svoje rasne dediščine«, je poudaril Sunić in dodal, da naša dedna zasnova lahko v veliki meri vpliva na naše obnašanje, politične odločitve in družbene preference.
Tudi sami se zavedamo večplastnosti in različnih aspektov identitete. Vendar pa se, ko govorimo o pomembnosti ohranjanja naše identitete, to nanaša predvsem na našo rasno identiteto. Ta identiteta predstavlja za nas temelj etnokulturne identitete, saj je kultura po našem mnenju odraz določene etnične ali rasne duše nekega ljudstva. Vsi evropski narodi imajo svoje specifične nacionalne, zgodovinske in kulturne identitete, po drugi strani pa si delijo rasno identiteto. Zato so raznolike kulture evropskih narodov, kot različne manifestacije rasne duše belega človeka, velikokrat med seboj povezane in na nek način predstavljajo različne, prepletajoče se niti evropske civilizacije. V času množičnih migracij, ko na naše obale prihajajo tujci, ki s seboj prinašajo popolnoma drugačne kulturne prakse, postajajo te podobnosti med evropskimi narodi še toliko bolj razvidne in jasne. V soočanju z drugostjo afriških, bližnjevzhodnih in azijatskih ljudstev odkrivamo skupne vezi, ki nas povezujejo v eno družino belih narodov in so temelj tega čemur mi pravimo evropska identiteta. Kljub temu, da so se v Evropi razvile različne, včasih izključujoče se filozofske ali religijske smeri, mi pod izrazom »evropska identiteta« smatramo predvsem našo rasno identiteto, ki je tudi osnova naših tradicij in kulturnih običajev, čeprav je izven tega konteksta takšen izraz morda res preveč posploševalen. Kljub temu verjamemo, da je ta osnovna identiteta obenem tudi temelj na katerem posameznik gradi svoj »jaz«, oziroma svojo lastno identiteto. Če se vrnemo k Suniću, je na omenjenih predavanjih opozoril na naslednje: »Svoje dedne zasnove in biologije ne morem zavreči, po drugi strani pa bosta le ti v znatni meri določali moje obnašanje, moje politične odločitve in moje družbene preference.« To pomeni, da rasa – pri čemur odločno zanikamo lažne predpostavke, da gre le za »družbeni konstrukt« – v veliki meri določa obnašanje in preference posameznika, kar seveda vpliva na izgradnjo njegove identitete. Rasne specifičnosti se odražajo v načinu življenja različnih etničnih skupnosti, narodov in ljudstev, in tvorijo človeško raznolikost tega sveta. Demagogi liberalizma in kulturnega marksizma naj bi to raznolikost spoštovali in slavili, jo pa s svojim zaničevanjem etničnih identitet in z neupoštevanjem specifičnih rasnih lastnosti pravzaprav uničujejo. Za nas ostaja ta identiteta pomemben temelj različnih kultur, tradicij in posameznih identitet. Etnično ali narodno pripadnost ne določa kos papirja ali kraj rojstva, temveč jo določajo dedne zasnove in rasna identiteta. Kitajec rojen v Nemčiji je še vedno Kitajec, Nizozemec rojen v Afriki ostane Nizozemec, oziroma Evropejec. Preprost pregled zgodovine različnih ljudstev nam skozi preučevanje njihovih značilnosti in kulturnih praks pokaže resničnost trditve, da je rasna identiteta temeljni kamen kultur in tradicij, ter da mora vsak narod, če želi obstati, svojo rasno in etnokulturno identiteto negovati in ohranjati.
Velik del naše etnokulturne identitete predstavljajo seveda naše tradicije in običaji, ki so obenem bogata dediščina naših prednikov, povezujejo narod, ali več sorodnih narodov, ter odražajo naše etnične in rasne karakteristike, pa tudi vplive okolja v katerem so si naši predniki ustvarili dom in v katerem se je razvijala naša kultura.
»Tradicija«, ali njena izpeljanka »tradicionalizem«, pa je tako kot identiteta precej splošen pojem. Za tradicionaliste se smatrajo običajno ljudje, ki zagovarjajo ohranjevanje in spoštovanje naših narodnih tradicij, ki dojemajo družino kot skupnost za katero sta potrebna moški in ženska, torej mama in oče, in tako dalje. Poleg tega obstaja tudi bolj specifična tradicionalistična filozofija, ki nas uči, da obstaja ena večna, transcendentna resnica, ki se na različne načine in v različnih oblikah odraža v svetovnih religijah in v tradicijah različnih ljudstev. Ta filozofija zavrača modernost in linearno razlago zgodovine po kateri naj bi bila pot človeka skozi zgodovino pot k napredku, ali pot h koncu zgodovine, ki naj bi ga omogočilo splošno sprejetje univerzalnih, liberalnih vrednot povsod po svetu. Glavni predstavniki tradicionalizma kot filozofske smeri, med katere spadata René Guénon in Julius Evola, zgodovino dojemajo kot ciklično, kar pomeni, da skozi čas nastopajo različni cikli ali dobe, ki vodijo od svetle do temne dobe. Danes naj bi se nahajali v četrti, temni dobi, ki je v hinduizmu znana kot »kali juga«, pri starih Grkih kot železna doba in v starih verovanjih in mitih Skandinavcev kot zaporedje mračnih dogodkov ki se končajo z veliko bitko, ragnarökom, ali somrakom bogov. V krščanstvu prav tako obstajajo elementi takšnega videnja zgodovine, od človekovega padca in izgona iz raja pa do apokalipse in drugega prihoda božjega sina. Gre seveda za precej kompleksno filozofijo o kateri si lahko bralec prebere več v samih delih zgoraj omenjenih in drugih tradicionalističnih avtorjev, ali pa se za bolje razumevanje posveti preučevanju različnih svetovnih religij in verovanj. Mi seveda cenimo avtorje kakršen je bil Julius Evola, prav tako pa tudi sami zagovarjamo tradicionalno družino in ohranitev naših narodnih tradicij.
Kljub temu imamo v mislih, ko govorimo o tradiciji, predvsem definicijo tradicije, ki nam jo v svojih delih nudi francoski zgodovinar in avtor Dominique Venner. On je tradicijo opredelil kot »nekaj kar počiva na podedovanih značilnostih sorodnih ljudstev in na duhovni dediščini«.2 Prav tako je bil mnenja, da je tradicija »notranji kompas«, ki je že našim prednikom pomagal razlikovati med dobrim in slabim, ter je temelj naših kulturnih vrednot in norm. Gre torej za odraz določenih arhetipov in rasne ali etnične duše nekega ljudstva ali sorodnih ljudstev. Tradicija je manifestacija naše kolektivne rasne duše in nagnjenj, ki so značilna za evropskega človeka. Na nek način smo rojeni v določeno »tradicijo«, obenem pa le ta povezuje evropske narode, saj naj bi bile kulturne razlike, ki jih lahko opazimo med npr. narodi Južne ali Severne Evrope posledice drugačnega okolja in podnebja, ali kot je rekel Venner »različne manifestacije iste tradicije«. Dominique Venner je videl najčistejši izraz te evropske tradicije v Homerjevih epih, ki jih je smatral za izvor evropske tradicije in za kulturno dediščino vseh Evropejcev. Še enkrat, tradicija torej predstavlja za nas predvsem manifestacijo naše etnične ali rasne kolektivne duše, ki pa odraža tudi specifične zemljepisne in podnebne pogoje v katerih smo se kot posamezni narodi izoblikovali. Kljub raznolikosti in barvitosti mnogih različnih tradicij, ki jih najdemo pri različnih narodih, nam le te dajejo vedeti, da smo Evropejci vedno dojemali svet na isti način. Lokalne tradicije pa so odraz določene širše tradicije, norm in vrednot, ki so nam vsem bolj ali manj skupne v svojih osnovah. S tem, ko sprejemamo in potrjujemo takšno pojmovanje tradicij, ter spoštujemo tradicijo samo kot nekaj kar povezuje naš narod in nam obenem razkriva tudi skupne vezi vseh belih narodov, se zavedamo tudi kolektivnih rasnih interesov belih Evropejcev v času množičnih migracij in uničujočega pohoda globalizma, ter si prizadevamo ne le za ohranitev naše slovenske dediščine, temveč tudi za prebujanje naše evropske zavesti in za sodelovanje med evropskimi narodi v boju za ohranitev naše identitete in evropske dediščine. S tem, ko spoznavamo našo tradicijo spoznavamo sami sebe, ter branimo našo etnično, kulturno in rasno integriteto pred tiranijo politične korektnosti, globalizma in nenaravnih liberalnih idej.
1 ↩Tomislav Sunić – Patrioti, identitarci, suverenisti in nacionalisti: Vsi morajo biti pozitivni
2 ↩Dominique Venner – Shock of History (Arktos, 2015)
Slika: Kenyon Cox – Tradicija
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 