SKRAJNO POTROŠNIŠTVO KOT EDEN GLAVNIH STEBROV GLOBALISTIČNE DEKADENCE

Trenutno je ena izmed besed, ki jih najpogosteje slišimo v medijih, pa tudi med ljudmi, »pandemija«. Ko pa je govora o pandemiji lahko, če se vsi dobro zamislimo, pridemo do zaključka, da je od vseh smrtonosnih in nevarnih pandemičnih virusov na tem svetu pravzaprav najhujši »nenasitni pohlep človeka«. Ta virus uničuje človeško dušo, človek z »okuženo« dušo pa zatem uničuje ves svet in vse na našem skupnem planetu Zemlji. Kako naj se borimo proti temu virusu? Redno si moramo »umivati roke« da jih ne umaže hedonističen, materialističen konsumerizem (skrajno potrošništvo), in iskati božjo modrost, nova znanja ter lastno duhovno prebujenje. Kot se vsak dan prebudimo iz telesnega spanja, se moramo vsak dan tudi duhovno prebujati. To je edina pot do resnične sreče in do pridobivanja volje s katero lahko premagujemo vse bolečine ter zmagujemo v bojih.

Konsumerizem je hudo nalezljiv strup, ki obenem poganja in podžiga skorumpirano (pokvarjeno ali padlo) naravo, le ta pa se manifestira skozi pohlep. Prav tako skozi razne globalistične kanale, kot so npr. osrednji mediji, ta konsumerizem širi strupeno materialistično mantro »več, več, več,«. Prepričuje nas, da je sreča posameznika odvisna od materialnih dobrin in uslug, torej od uživanja, jemanja in uporabe ( konzumacije) le teh. Gre za sodoben hedonizem, katerega glavni cilj, pomembnejši od vseh drugih stvari, je veseljačenje in trenutni užitek. Zavoljo tega cilja danes uničujemo Zemljo in ves živi svet. V prihodnosti pa nas bo to pripeljalo do črnih ekoloških in družbenih scenarijev.

Kljub temu pa se danes v veliki meri vodi ekonomska politika, katere osrednji del je ravno konsumerizem, saj trenutne lažne elite, ki upravljajo z ekonomijo, zanima predvsem pospeševanje in višanje stopnje potrošništva, za druge stvari pa jim ni mar.

To seveda pomeni, da je potrebno vse več in več surovin. Več surovin pa pomeni več izkoriščanja vseh naravnih virov. Vsem nam je jasno kam to pelje. Vendar pa se moramo, ob prizorih posekanih gozdov in opustošene narave, vprašati čemu vse to? Zaradi kopičenja stvari, ki jih bomo po kratki uporabi zavrgli in zavoljo kratkotrajnega veselja. Zaradi tega bežnega veselja in kratkih užitkov smo pripravljeni podpirati prekomerno izkoriščanje vseh naravnih virov, ki se zelo počasi obnavljajo. Ali ni to nespametno? Našim otrokom odrekamo varno in zdravo prihodnost, ter uničujemo božansko naravo, neupoštevajoč njene zakone, obenem pa se tega sploh ne zavedamo in jemljemo vse produkte tega uničevanja za samoumevne. Obnašamo se arogantno, kot da smo center vesolja. Pohlep je srce nagnusne, degenerativne naravne, sodobni svet skrajnega potrošništva pa je kri, ki poganja to srce.

Zaradi skrajnega potrošništva smo postali sužnji materializma, ki uničuje človeško dušo. Ko se vsega, kar smo si nagrabili, naveličamo, občutek sreče mine in znova se počutimo prazne, iskajoč nekaj novega. Ali pa smo razočarani, če ne moremo imeti vsega kar nam materialisti prikazujejo skozi medije, ki podžigajo konsumerizem, ter nas tako podzavestno prepričujejo, da si tega želimo in da bomo brez tega in tega nesrečni. Če pa nam z veliko truda, dela in žrtvovanja uspe pridobiti te stvari, pa se jih prej ali slej naveličamo in občutek praznine se vrne, kot v začaranem krogu. Ni čudno, da danes mnogi ljudje trpijo za raznimi oblikami duševnih motenj, saj so pod nenehnim stresom, ki ga povzroča to stanje, ne le boja za preživetje v modernem svetu, temveč tudi boja za pridobivanje vedno novih stvari in najnovejših izdelkov. Telo, ki je preveč pogosto pod stresom se težko regenerira, to pa lahko povzroča tudi razna maligna obolenja.

Dekadentna kultura globalističnega materializma ima prav tako uničujoče posledice tudi za univerzalna moralna načela. Pohlep prebuja le skrajno sebične ambicije. V takšnem duhu pa nastaja skrajno individualistična družba v kateri velja, kljub hinavskem govoričenju o enakosti in kozmopolitski utopiji, le zakon pragozda. Vsakdo skrbi le zase, vodijo pa ga najbolj prvinski instinkti. Vendar pa, za razliko od živali, človek lahko izbira. Zato ima odgovornosti, ki jih živali nimajo in ne poznajo. So svobodne odgovornosti, kakršno pozna le človek. Materialisti pa radi uporabljajo zavajajočo retoriko, da smo ljudje le živali, zaradi katere se začnejo ljudje podzavestno spuščati na nižjo raven, sledeč predvsem svojim osnovnim instinktom. S takšnimi množicami, ki »izključijo« duhovno plat svoje narave in posledično s tem tudi občutek odgovornosti, pa je najlažje manipulirati, jih izkoriščati in voditi.

Zato se moramo upreti fanatičnemu konsumerizmu in zlomiti te verige suženjstva. Moramo se naučiti živeti bolj enostavno življenje in uživati v preprostih stvareh. Sprevideli bomo, da ne potrebujemo veliko. Pojdimo v naravo, občudujmo božansko stvarstvo na Zemlji in vesolje, dihajmo čudoviti sveži zrak, veselimo se novega znanja in novih koristnih izkušenj. Preživljajmo čas s svojo družino ali prijatelji. Ali pa spoznavajmo nove ljudi in si ustvarimo resnične prijatelje in družino. Kopičenje materialnih dobrin, uživanje uslug…te stvari so minljive, imajo le kratkotrajen vpliv na naše počutje, na našo srečo. Vlagajmo raje v dolgotrajne stvari, posvečajmo se duhovnim stvarem, ki so večne. Uprimo se aroganci in iščimo z vsem srcem plemenito božansko modrost. Če smo odprti za božansko silo se bomo duhovno prebudili. Kdor išče ta najde in kdor trka, se mu odprejo vrata čudovitega sveta novih znanj in izkušenj.

Vse to se začne z vsakim posameznikom posebej. Z menoj ali z vami. Ali se zavedate, da ima padec enega stebra globalističnega dekadentnega kulta lahko »domino efekt«? Konsumerizem, oziroma skrajno potrošništvo, pa je eden glavnih stebrov, ki podpirajo to kupolo zla. Konsumerizem nas napaja s pohlepom kot napaja kri srce, mi pa s svojim vdajanjem v pohlep, v željo po prekomernem kopičenju dobrin, ponavljajoč si zgoraj omenjeno mantro, omogočamo obstoj tega konsumerizma in dekadentne potrošniške družbe, kot srce drži pri življenju telo. Uprimo se temu, izstopimo iz večnega kroga konsumerizma. Kdor se temu upre bo postal svetilnik večne luči, slave in časti. Zlo pa bo počasi izgubljalo svojo moč. 

Za konec si poglejmo še situacijo v naftni industriji. Zahvaljujoč trenutni pandemiji virusa Covid-19, ljudje manj uporabljamo prevozna sredstva na naftne derivate. To pa je vplivalo na padec cen teh naftnih derivatov. Manjša je poraba, manjše so cene. Ekologi pa poročajo, da se je zmanjšala tudi onesnaženost zraka. Vsaka sprememba bo povzročila določeno stopnjo šoka, saj smo ljudje v precejšni meri bitja navad ( ne glede na to ali so le te dobre ali slabe). Zato tudi postopni upor prebujene stare tradicionalne duše proti sodobnemu konsumerizmu vsekakor prinaša nove izzive, vendar pa prav tako dolgoročno pripravlja temelje za novo zlato dobo nekega boljšega sveta ali civilizacije v prihodnosti.