V sosednji Italiji je v okolici Milana 17. maja potekal prvi Vrh o remigraciji, ki so se ga udeležili tudi slovenski podporniki identitarstva. Nedvomno je šlo za dogodek, ki se bo v zgodovino evropskega boja za njeno ohranitev zapisal kot prelomnica, saj je združil govorce iz vseh koncev Evrope, prisotni pa so bili tudi obiskovalci iz druge strani Atlantika. Vrh o remigraciji je obenem združil dve medsebojno povezani sili, ki krojita usodo Evropejcev; politiko in metapolitiko. Vezi so se utrjevale, začela so se nova sodelovanja. Pri tem niso zaostajali niti slovenski gosti, ki so obnovili stare in vzpostavili nove stike z evropskimi sorojaki. Na dogodku, ki je bil stičišče metapolitike in politike, so pred skoraj polno dvorano spregovorili politiki in aktivisti, akademiki in vplivniki, skratka predstavniki in predstavnice vseh sfer identitarnega boja. Dogodek je predstavljal tudi veliko zmago nad mašinerijo liberalnih globalistov, ki so hoteli na vse pretege preprečiti mirno srečanje evropskih domoljubov. Sprva je župan Milana napovedoval, da bo konferenco preprečil, zatem se je na organizatorje vsul plaz groženj levičarskih ekstremistov in obsodb osrednjih medijev. Le nekaj dni pred srečanjem je hotel, kjer naj bi potekal Vrh o remigraciji, zaradi medijskega pritiska odstopil od pogodbe o najemu dvorane. Tako so morali organizatorji v zelo kratkem času poiskati novo lokacijo in urediti nastanitve za goste, kar je bila zaradi medijskega linča in groženj lokalnih oblasti ter antifašističnih steklih psov levice izredno zahtevna naloga. A kljub temu je na koncu dogodek uspel in medtem, ko so se v središču Milana zblazneli antifa grobijani spopadali s policisti, je v gledališki dvorani bližnjega mesteca Gallarate v duhu solidarnosti in optimizma nemoteno potekal Vrh o remigraciji.
V dneh pred dogodkom so se negotovosti stopnjevale. V Nemčiji je bilo več mladih identitarcev pridržanih na letališču, prepovedano jim je bilo zapustiti državo, saj naj bi s svojo prisotnostjo na srečanju »desnih ekstremistov« ogrožali mednarodni ugled Zvezne republike Nemčije. Tako so nemške oblasti pokazale svoj resnični obraz totalitarne nestrpnosti, ki ga skušajo skrivati pod tančico demokracije. A mladih domoljubov okorna roka sistema ni uspela ustaviti, saj jim je kljub prepovedi uspelo priti na konferenco. Slednja se je zaradi nepričakovanih sprememb in prilagajanj začela že zjutraj in ne šele v popoldanskih urah, kot je bilo sprva načrtovano. Zaradi obsežnih poskusov preprečitve mirnega srečanja in s tem razprave o remigraciji, pa je sam vrh dobil nov pomen. Ni šlo več le za predstavitev identitarnega koncepta remigracije, temveč za svobodo govora in za pravice Evropejcev in Evropejk, da na svoji celini izražajo svoja mnenja ter sodelujejo pri krojenju usode svoje celine. Sama konferenca je tako postala tudi simbol zmage svobodnega izražanja nad cenzuro in enoumjem. Ob prihodu v Gallarate, kjer je dogodek potekal, je bilo čutiti napetost. Območje okoli dvorane je bilo polno karabinjerjev in policistov, ki so skrbeli za red in mir v primeru, da bi se pojavili antifa nasilneži. Pred samo dvorano pa so na obiskovalce prežali novinarji, ki so se ravno ob našem prihodu pogovarjali z Martinom Sellnerjem, enim od glavnih organizatorjev dogodka. Sellner, ki je bil pred dobrim mesecem tudi gost v Ljubljani, je iz stopnišča gledališča mirno in zbrano odgovarjal na velikokrat provokativna vprašanja novinarjev. Med drugim je jasno poudaril, da je danes evropsko sodelovanje nujnost.
Remigracija kot najpomembnejša naloga našega časa
Ob začetku dogodka je zbrane prvi pozdravil italijanski identitarni aktivist Andrea Ballarati, ki je tudi kasneje povezoval konferenco in napovedoval govorce. Ballarati je na kratko predstavil sam Vrh o remigraciji in dogodke, ki so se zvrstili od začetka tega leta, ko je bila konferenca prvič napovedana. Ob njegovem pripovedovanju o grožnjah in poskusih, da se vrh prepreči, je vsem v dvorani postalo jasno, da je bila že uresničitev konference sama po sebi velika identitarna zmaga. Zatem so se na odru zvrstili različni govorniki in govornice, ki so spregovorili o različnih vidikih remigracije. Med prvimi je bila Lena Kotré, nemška političarka in deželna poslanka Alternative za Nemčijo (AfD). Kotré je poudarila, da je bila njena stranka ena izmed prvih, ki je vključila remigracijo v svoj program. Pohvalila je identitarne aktiviste, ki so omogočili, da se je koncept remigracije razširil v javnost in postal tudi politična zahteva. Poudarila je povezavo med kulturo in politiko in dejala, da druga izhaja iz prve. Zato, je dejala, si je treba prizadevati, da bodo o remigraciji ljudje govorili tako pogosto, kot govorijo o svoji najljubši glasbi. »Če imamo danes gangsta rap, potrebujemo tudi remigracijski rap«, je ob tem pripomnila in povzela, da je remigracija »najpomembnejše vprašanje naše generacije, in jo je treba kot tako tudi obravnavati«.
Zdravilo za veliko zamenjavo je remigracija!
Kmalu zatem je prišla na vrsto ena bolj znanih govornic dogodka, nizozemska konservativna vplivnica in komentatorka Eva Vlaardingerbroek. Svoj govor je začela z besedami: »Verjamem, da se bo o tem srečanju pisalo v zgodovinskih knjigah. V prihodnosti bo postalo znano kot srečanje, ki je bilo prelomna točka za Evropo; srečanje, na katerem so se zbrali mladi odločni domoljubi, ki so postavili temelje za rešitev Evrope ali, v zelo drugačnem scenariju, srečanje zlobnih skrajno desnih fašistov, ki so hoteli preprečiti vzpon sveta brez meja, kjer vsi veselo sobivajo pod mavričnimi zastavicami do konca svojih dni«. Dodala je, da zgodovino pišejo zmagovalci in med drugim poudarila, da čez nekaj desetletji ne bo več evropske civilizacije, če ne bomo ukrepali glede demografskega vprašanja. Kot je dejala, gre za boj, ki bo odločal o usodi naše celine. Vlaaardingerbroek je nujnost remigracije utemeljila s številnimi argumenti in občinstvu pred oči priklicala mračno sliko Evrope, v kateri bodo etnični Evropejci postali manjšina do konca tega stoletja v večini svojih dežel, če ne bo odločnega ukrepanja. Kot je opozorila, so množične migracije tujcev z visoko rodnostjo v evropske dežele, kjer ima domače prebivalstvo nizko stopnjo rodnosti, smrtonosna kombinacija, ki pomeni veliko zamenjavo. »Zdravilo za veliko zamenjavo pa je remigracija«, je ob tem izpostavila, saj le zapiranje meja ni dovolj. A v njenem govoru so bile ključne tri točke, tri trditve, ki se postavljajo naproti ideji remigracije; da zaradi starajočega se prebivalstva potrebujemo priseljence kot novo delovno silo, da je remigracija nemoralna in neetična ter da je preprosto nemogoča. Vse tri argumente je odločno spodbila; prvič, ogromno število migrantov je nezaposlenih in so v breme državi, obenem pa bo v prihodnosti zaradi razvoja umetne inteligence manj potrebe po delavcih, drugič, Evropa je bila vedno, ne deloma, temveč popolnoma bela celina, zato nikakor ni neetično, če hočemo kot takšno ohraniti našo kulturo in civilizacijo, in tretjič, remigracija je popolnoma mogoča, potrebna je le ustrezna politična volja. Vlaaardingerbroek je med drugim opozorila, da remigracija ni nasilna in da je popolnoma sprejemljivo ukrepati proti tujcem, ki kršijo naše zakone, kot tudi, da integracija v večini primerov ni mogoča in pa predvsem, da državljanski nacionalizem preprosto ni rešitev. Evropejcem ni treba sprejeti, da postanejo v svojih domovinah manjšinsko prebivalstvo le zato, ker jim to vsiljujejo liberalne elite. Evropa ne bo več evropska, če se bo to zgodilo, zato je remigracija popolnoma moralna in etična rešitev za ohranitev Evrope Evropejcev.
Družbena sprejemljivost in izvajanje remigracije
Bolj podrobno je koncept remigracije predstavil tudi flamski identitarni aktivist in bivši poslanec Dries Van Lagenhove, ki je trenutno v svoji državi na sojenju in mu grozi zapor zaradi nekih meme slik, ki jih je pred več leti delil v privatnih spletnih skupinah. Van Lagenhove je izpostavil, da logistični in pravni pogoji za remigracijo že obstajajo, le izvajati jih je treba začeti. Kot je razložil, ima remigracija tri stopnje. Prva stopnja je zaščita meja in preprečevanje novih nezakonitih migracij ter obenem deportacija vseh nezakonitih migrantov in lažnih beguncev. Druga stopnja bi pomenila izgon vseh tistih, ki so sicer prišli zakonito, a predstavljajo gospodarsko in kulturno breme. Tu gre za migrante, ki se prisesajo na socialne programe in državno blagajno, kot tudi za migrante, ki kršijo zakone in povzročajo zločine. Tretja stopnja pa bi bila repatriacija migrantov in njihovih potomcev, ki ustvarjajo vzporedne družbe in skupnosti, no-go cone in gete. Nadalje, v to skupino spadajo tudi neevropejci, ki so politično dejavni proti interesom Evropejcev. Skratka, izgon zločincev, subverzivnih elementov in tistih, ki se nočejo integrirati. Van Lagenhove je svoj govor zaključil z vzklikanjem: »Save our Nation – Remigration« (Rešimo naš narod – Remigracija), pri tem pa se mu je pridružil tudi velik del občinstva.
Koncept remigracije je sicer bolj podrobno razgradil Martin Sellner v svoji knjigi Remigracija, ki bo kmalu izšla tudi v angleškem prevodu. A Sellner se v svojem govoru tokrat ni posvečal toliko sami remigraciji, kot temu kako takšne ideje širiti v javnosti, dokler ne postanejo sprejemljive in običajne. Z drugimi besedami, govoril je o metapolitični taktiki širjenja določenih konceptov in idej, ki jih je ponazoril na primeru občinstva v dvorani. Kot je dejal mora najprej ustati in zaploskati ena oseba. Kmalu se ji pridruži del občinstva, ki je vse večji, dokler se situacija ne obrne in je bolj nerodno obsedeti, kot vstati in se pridružiti ploskanju. Tako je treba z neutrudnim aktivizmom širiti ideje, dokler ne postanejo tako splošne, da postanejo tisti, ki jih ne podpirajo ali zagovarjajo, tarča postrani pogledov, namesto tistih, ki so bili zaradi svojih prepričanj marginalizirani na začetku. Sellner je tako občinstvu ponudil več dobrih strateških točk in nasvetov za aktivizem.
Kljubovanje represiji in množičnim migracijam
Med govorci je bil prav tako Kenny Smith, predsednik britanske Domovinske stranke (Homeland Party), ki je govoril o gnusnih posilstvih mladoletnih belih deklet v Rotherhamu in drugih angleških mestih, ki so jih v nekaterih primerih več desetletij spolno zlorabljale migrantske tolpe iz Južne Azije. Še en odličen govorec pa je bil predstavnik irske Nacionalne stranke (An Páirtí Náisiúnta), John McLoughlin. Predstavil je migrantsko problematiko na Irskem, ki se močno stopnjuje. Opozoril je, da bodo Irci postali do leta 2060 manjšina v deželi svojih prednikov, če se stvari ne spremenijo. Migranti morajo zapustiti, ne le Irske, ampak tudi Evropo, je bil odločen. McLoughlin je prav tako v svojem ognjevitem govoru rekel, da bojevniški duh Ircev še ni izginil. Na konferenci je zbrane nagovoril tudi Maximilian Märkl iz nemškega identitarnega gibanja, ki je govoril predvsem o represiji in o tem kako so oblasti hotele preprečiti njegovim prijateljem in soborcem, da se udeležijo Vrha o remigraciji. A pri tem so spodletele, saj so se skupaj s Sellnerjem med njegovim govorom na odru prikazali fantje in dekle, ki so jim nemške oblasti prepovedale zapustiti državo. Kot so dejali, so z avtom brez težav prispeli v Milano in tako prevladali nad totalitarnimi poskusi zvezne republike, da omejuje svobodo svojih državljanov. Slednja pa je pokazala svojo maščevalno naravo, ko je ob njihovi vrnitvi mlade domoljube na letališču pričakala policija in jih za več ur pridržala. Trenutno čakajo na nadaljnje postopke, ker so prekršili prepoved o izhodu iz države in so se udeležili mirne in zakonite konference.
Evropa je celina Evropejcev!
Glede drugih govorcev velja izpostaviti še govor francoskega politika in misleca Jeana Yves Le Galloua, nekdanjega evropskega poslanca, ki je popeljal občinstvo v meglene začetke zgodovine Evropejcev. Bil je edini na tem mednarodnem dogodku, ki je zbrane nagovoril v svoji domači francoščini, s pomočjo angleškega prevajalca. »Evropa je celina Evropejcev«, je začel svoj govor, v katerem se je skozi globočine časa vrnil 40.000 let nazaj v čase lovcev-nabiralcev, ki so prebivali v Evropi davno preden je slednja sploh dobila ime. Svoje gene delimo s prvimi jamskimi slikarji, ki so slikali na stene jam v Franciji, Španiji, Nemčiji in Italiji, je dejal. Zatem so prišli v Evropo sprva anatolski kmetje in nekaj tisočletij kasneje tudi Indoevropejci iz Pontsko-kaspijskih step. Te zadnje velike selitve so povzročile razvoj indoevropskih jezikov, ki jih govorimo še danes, kot tudi duhovnost in družbene strukture, ki so oblikovale evropsko civilizacijo. Njena starodavnost vključuje 40.000 let genetske podlage, 5.000 let kulturne identitete in 2.000 let religijskih povezav. Vendar pa je danes Evropa Evropejcev ogrožena. Zaradi tega je remigracija popolnoma upravičena, nujna in izpeljiva. Le Gallou je poudaril, da je danes, ko mednarodni sporazumi ščitijo ogrožena domorodna ljudstva, nujno zaščititi tudi Evropejce in njihovo kulturo v domovinah njihovih prednikov. Naštel je več demografskih dejstev, ki pričajo o urgentnosti ukrepanja. Za konec je opozoril, da ne gre kriviti za vse samo Evropske unije, saj so za zgrešeno migrantsko politiko odgovorni velikokrat državni voditelji, ne izključno bruseljske ustanove. Gre za zgrešeno ideologijo, ki jo Bruselj deli z Berlinom ali Parizom. Evropejci se morajo združiti v identitarnih naporih, da ustvarijo pogoje v katerih bo prišlo do remigracije.
Uspešen zaključek prvega Vrha o remigraciji
Poleg naštetih, so se na odru zvrstili še številni drugi govorci. Ameriška govornica Cyann Quinn iz inštituta White-Papers Policy je predstavila gospodarske razloge za remigracijo, pred mikrofonom pa se je pojavila tudi mlada ameriška republikanka Jackie Eubanks. Francosko stranko Reconquete je predstavljal Hilarie Bouyé, spregovorila pa sta tudi predstavnik portugalske Chege, ki je dan za tem požela dober uspeh na volitvah, in član nizozemskega Foruma za Demokracijo (FvD). Preko videoposnetkov so nagovorili zbrane tudi člani italijanske stranke Liga, med njimi bivši general in evropski poslanec Roberto Vannacci. Kot zadnji pa je na oder prišel eden od organizatorjev, Portugalec Afonso Gonçalves, ki je govoril o svojem identitarnem boju, o tem, da se moramo boriti za dediščino svojih prednikov in bodočnost svojih otrok ter, da je treba znova prebuditi duh rekonkviste, duh njegovih prednikov, ki so se borili proti sablji islama v junaškem času ponovnega osvajanja Iberskega polotoka.
Čeprav je bila zaradi menjave lokacije dogodka odpovedana prvotna večerja za goste, so se v mirnem in sproščenem vzdušju tako govorniki kot obiskovalci po koncu zgodovinskega Vrha o remigraciji še naprej družili in izmenjavali mnenja, zvečer pa je bila organizirana manjša pogostitev, kjer so ob lokalni hrani in pijači evropski domoljubi utrjevali medsebojne vezi, izmenjavali ideje in praznovali uspeh prvega Vrha o remigraciji. Vsekakor je jasno, da se napram starega izčrpanega sistema, ki v želji, da bi se obdržal vse bolj kaže zobe, oblikuje nova identitarna sila, ki ima vse večji potencial, da ga nadomesti tako kot njegovi uradniki in služabniki skušajo nadomestiti s tujim domače evropsko prebivalstvo.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 