Letos mineva 34 let od plebiscita, na katerem so se Slovenci in Slovenke odločili za lastno domovino. Složno so rekli ne marksističnemu socializmu in se odločili, da je prišel čas, ko si bo slovenski narod sam krojil svojo usodo in prihodnost. Zdelo se je, da gre za svetle dni ponovnega prebujanja slovenske identitete in narodne zavesti, ki se je izražala v želji slovenskega naroda po samoodločanju. Slovenci so obrnili hrbet komunističnemu internacionalizmu, se posledično osamosvojili in postali nacija.
Vendar pa so se nad Slovenijo kmalu znova začeli zgrinjati temni oblaki. Zadnji vojaki JLA so res ob velikem pompu zapustili Slovenijo, a številni stari komunisti so ostali, čeprav so si nadeli masko demokratičnosti. V šolah so se nove generacije Slovencev in Slovenk še vedno učile o pogumnih partizanskih junakih, rdeča zvezda na čeladah armade, ki je odšla, je še vedno veljala za »simbol svobode«. Stari partijci in komunisti so pač postali liberalni demokrati. Takšna preobrazba verjetno za njih sploh ni bila težka, saj konec koncev tako marksizem kot tudi liberalna demokracija temeljita na istem principu enakosti vseh ljudi in se osredotočata na številčnost množice namesto na posameznika in njegove sposobnosti.
Nova oblika internacionalizma
Ob odhodu rdečega internacionalizma, je skozi vrata naše domovine smuknil liberalni globalizem ali nova oblika »internacionalizma«. Nova liberalna demokratična ureditev je tem silam dekadence, ki so že pred padcem Jugoslavije postopoma prihajale k nam iz zahodnih demokracij, omogočila, da se zasidrajo v naši družbi. Tako so se začele krepiti nove ideje liberalizma, egalitarizma, multikulturalizma in hedonističnega potrošništva, ki so bile v marsičem precej podobne tistim starim, komunističnim, čeprav so se od slednjih v določeni meri distancirale. Nenazadnje so se združile z ostanki marksističnih in komunističnih nazorov in na sončni strani Alp ustvarile novo kulturno hegemonijo levice. Tovrstna levičarska hegemonija je v desetletjih po drugi svetovni vojni začela obvladovati demokratičen in kapitalističen Zahod. Postala je znana kot kulturni marksizem, čeprav bi temu danes lahko rekli tudi kulturni liberalizem. Hegemonija tega, čemur torej pravimo kulturni marksizem – njegovi očetje, judovski prvaki Frankfurtske šole in kritične teorije so bili namreč naklonjeni marksizmu – se je zaradi smernic uradnega Bruslja v Sloveniji še bolj utrdila tudi leta 2004, ko je naša dežela vstopila v Evropsko unijo.
Evropa Evropejcev ali Evropa vseh?
Evropska unija danes ne predstavlja resnične skupnosti Evropejcev, temveč birokratski aparat, ki hoče vsiljevati levičarsko liberalno »ideologijo« državam članicam in preplavlja staro celino s hordami iz tretjega sveta. Čeprav bi bila mogočna združena Evropa, ki bi resnično spoštovala načelo subsidiarnosti in bi temeljila na skupnih koreninah Evropejcev ter na njihovih interesih, vsekakor nekaj dobrodošlega, če ne že nujnega, je Evropska unija v svoji trenutni obliki daleč od takšne Evrope Evropejcev. Slednja pravzaprav skuša, podobno kot Jugoslavija ali konec koncev tudi Sovjetska zveza, ustvariti novega svetovljanskega človeka, le da gre tokrat za homo liberalicusa, ne homo sovieticusa.
Tiranija z lepim obrazom
Če je SFRJ svojega Frankensteina, novo socialistično skupnost ljudstev, hotela ustvariti iz različnih, a še vedno razmeroma sorodnih narodov, gre tokrat za precej bolj uničujoč eksperiment. Sile globalizma ali, če želite, kulturnega marksizma, ki vsaj zaenkrat še vedno držijo Evropsko unijo in njene institucije v svojih krempljih, predstavljajo tiranijo, ki se skriva pod lepim obrazom strpnosti, sočutja in človekovih pravic. Pod okriljem liberalizma in raznolikosti hočejo združevati človeštvo, kar pa posledično pomeni izbris avtohtonih evropskih narodov. Rojstvo novega homo liberalicusa, brezkoreninskega svetovljana, bo doseženo z demografsko zamenjavo in rasno miscegenacijo. Človek prihodnosti naj bi bil po napovedih Richarda von Coudenhove Kalergija, ki ga nekateri zaradi njegovih prizadevanj preko gibanja Panevropska unija smatrajo za »starega očeta« Evropske unije, »mešane rase, podoben starodavnim Egipčanom«. Nova mešana »Euroazijsko-negroidna rasa prihodnosti« pa naj bi, kot pravi še danes cenjeni Kalergi »nadomestila trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov«.
Zanikovalci biološke realnosti
Četudi so komunistične tvorbe ogrožale tradicije in kulture narodov, ki so se znašli pod njihovim jarmom, slednje pravzaprav nikoli popolnoma ne zamrejo, temveč se obdržijo v kolektivnem spominu naroda in se, če ne drugače, lahko znova manifestirajo v drugačnih oblikah. Danes pa je pravzaprav ogrožen obstoj vseh evropskih narodov, čeprav je stopnja nevarnosti sorazmerna s stopnjo in vplivom liberalne norosti v neki družbi. V vsakem primeru uresničevanje idej sodobnega levičarstva postopoma preko zamenjave prebivalstva vodi do izbrisa staroselcev. Za levičarje in liberalce to seveda ni težava, saj je za njih rasa le družbeni konstrukt, narodnost pa je pogojena s tem, kar piše na kosu papirja. Tako so za njih migranti, ki jih uvažajo v Evropo, v trenutku, ko dobijo ustrezne papirje, ravno toliko Nemci, Francozi ali Slovenci, kot nekdo, katerega davni predniki so se borili proti Rimljanom v Tevtonburškem gozdu, sodelovali v prvi križarski vojni ali pa v znameniti bitki pri Sisku. Po drugi strani pa bodo vsi, ki ne spadajo med zanikovalce biološke realnosti na področju rasne raznolikosti, nad multikulturnim eksperimentom verjetno malce bolj zaskrbljeni.
Zamenjalniška politika levice
Marsikomu se morda zdijo takšne trditve pretirane, sploh glede na to, da so migracije iz neevropskih dežel v Sloveniji vsaj zaenkrat še vedno sorazmeroma majhen pojav, predvsem v primerjavi z zahodnoevropskimi državami. A ravno zato je opozarjanje na trenutno genocidno zamenjalniško politiko Evropske unije in domačih levičarjev in liberalcev toliko pomembnejše. Mar si želimo po poti držav, kjer migrantsko nasilje, posilstva, krvavi napadi, neredi in celo uboji postajajo del vsakdana? Multikulturni »napredek« ne bo potešen dokler ne po pogoltnil vseh raznolikih ljudstev in narodov tega sveta. Levičarstvo je absolutno in totalitarno ter se, prepričano v svoj prav in moralno nadvlado, očitno ne bo ustavilo dokler ne bo celotna Evropa mišmaš uvoženih ljudstev in ras, morda v upanju, da se bo iz nastale etnične zmede skotil novi »progresivni« človek brez preteklosti, zgodovine in korenin. Čeprav Bruselj obljublja, da bo bolj korenito obravnaval nezakonite migracije, to še zdaleč ne pomeni konca velike zamenjave. Za liberalne demagoge, pa naj bodo v Bruslju ali v Ljubljani, pomeni boj proti nezakonitim migracijam predvsem »urejanje migrantskih poti« in omogočanje »varnih in urejenih migracij«. Z drugimi besedami, stopnjevanje legalizacije migracij. Morda bo takšno »urejanje« preprečilo vstop najbolj problematičnim elementom migrantskega vala. A dolgoročne demografske posledice vsakih migracij, zakonitih ali nezakonitih, bodo iste; nadomeščanje avtohtonega s tujim prebivalstvom, dokler Evropejec ne bo postal ogrožena vrsta v lastni domovini.
Stanje v Sloveniji
Kakšno pa je glede tega stanje v Sloveniji 34 let po tem, ko smo se odločili za samostojno državo? Desni politični pol velikokrat, sicer popolnoma upravičeno, opozarja na problematiko nezakonitih migracij. Leta 2010 je bilo obravnavanih samo 887 nezakonitih prehodov naše meje. Deset let kasneje, leta 2020 pa 14.592. V letu 2023 je bilo zabeleženih kar 58.193 ilegalnih vstopov v Slovenijo, v tem letu (2024) pa je število malce upadlo, saj je bilo zasačenih do konca novembra 44.331 ilegalcev. Nezakoniti migranti načeloma le potujejo skozi Slovenijo, a marsikdo ostane tudi pri nas, vsaj za določen čas. No, kako pa je z zakonitimi migracijami, o katerih skoraj nikoli nič ne slišimo, torej z uvažanjem tretjega sveta v Slovenijo? Glede na skupno število veljavnih dovoljenj za prebivanje v Sloveniji (tujci sprva prejmejo začasno dovoljenje, po petih letih pa lahko zaprosijo za stalno) je pri nas največ tujih državljanov iz Bosne in Hercegovine, kar za bralca seveda ni presenečenje. Trenutno je v Sloveniji slabih 111.000 veljavnih dovoljenj za prebivalce BiH. V zadnjih letih smo priča tudi porastu izdaje dovoljenj državljanom Kosova, kjer je več kot 90 odstotkov prebivalstva islamske veroizpovedi. V letu 2021 je bilo za prebivalce Kosova veljavnih dovoljenj 33.674, v letu 2024 do novembra pa 39.225. Sedaj pa se za kratek čas pomaknimo onkraj evropske celine si oglejmo nekaj primerov zakonitih migracij oz. uvažanja migrantov v Slovenijo iz Azije, Bližnjega vzhoda in Afrike. Veljavnih dovoljenj za Turke je bilo v letu 2021 le 691, letos pa jih je bilo že kar 1.572. Kitajcev z veljavnimi dovoljenji za prebivanje je bilo pri nas leta 2021 1.505, leta 2024 do novembra pa že slabih dva tisoč. Filipincev z urejenimi papirji je bilo 2021 202, letos pa že 482. Najbolj pa je poskočil uvoz Nepalcev, saj je bilo tistih z veljavnimi dovoljenji leta 2021 pri nas samo 28, letos pa kar 839. Razmeroma strm porast pri izdaji dovoljenj je opaziti tudi pri Indijcih ( leta 2021 365, leta 2024 pa dva tisoč) in državljanih Bangladeša (leta 2021 101, leta 2024 pa 508). Med primeri bolj počasnih zakonitih migracij lahko omenimo Nigerijce, za katere je bilo leta 2021 93 veljavnih dovoljenj, letos pa 128, Irance, ki jih je bilo zakonito pri nas 2021 138, 2024 pa 201, Tunizijce, ki jih je bilo glede na urejene papirje pred tremi leti 96, sedaj pa jih je 138, in državljane Arabske republike Egipt, ki jih je bilo leta 2021 glede na veljavna dovoljenja 153, sedaj, v letu 2024, pa jih je že slabih tristo.
Kosovski scenarij…
Mimogrede, Kosovo je dober primer posledic demografskih sprememb. Ne pozabimo, da je danes v Evropi stopnja rodnosti muslimanov višja od rodnosti Evropejcev. Glede na analize Pew Research centra iz leta 2017, je bila v obdobju 2015-2020 povprečna rodnost evropskih žensk 1.6, rodnost muslimank pa 2.6 otroka po ženski. To pomeni, da rodnost muslimanov dosega stopnjo, potrebno za nadomeščanje umrlih z živimi prebivalci in s tem nadaljnji obstoj skupnosti, stopnja rodnosti med Evropejci pa ne, saj mora biti nadomestna stopnja vsaj 2.1 otroka po ženski. Glede na takšne projekcije grozi kosovski scenarij celotni Evropi. Zato je treba tudi v Sloveniji opozarjati na grozljive posledice množičnih migracij in velike zamenjave, če nočemo, da bi nekoč prišel dan, ko ne bo več nikogar, ki bi se spominjal naše kulture, nikogar, ki bi lahko ponovno obudil naše tradicije in običaje, ter zopet postavil etnokulturno identiteto in družino v središče družbe. Politični sistemi pridejo in gredo, smrt ljudstva pa je večna.
Izpolnjevanje ideoloških hrepenenj
Pri vsem tem se seveda poraja vprašanje kakšen je cilj tega neskončnega uvažanja migrantov na ozemlje stare celine? Migranti predstavljajo morebitne volivce liberalnih in levih strank, ki jih slednje dobrodušno nagrajujejo z davkoplačevalskim denarjem v obliki socialne pomoči, obenem pa kritike množičnih migracij vse bolj preganjajo z zakoni o sovražnem govoru, kot lahko vidimo v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in drugje. Obenem je neskončen pritok migrantov za velike korporacije priliv novih potrošnikov in nove delovne sile, čeprav so številni migranti le breme za državo. Že omenjen pa je bil tudi inženiring novega brezkoreninskega človeka, idealnega prebivalca globalne družbe državljanov sveta. To je utopičen ideal liberalcev in sodobnih levičarjev. Oboji si prizadevajo za združevanje človeštva in svet brez meja, kjer bo omogočen prosti pretok dobrin in ljudi. Gre torej, ne le za praktičen uvoz novih volivcev ali delovne sile, temveč tudi za izpolnjevanje ideoloških hrepenenj.
V tej luči velja izpostaviti besede ruskega pisatelja in sovjetskega disidenta Aleksandra Solženicina, ki v svojem delu »Dve stoletji skupaj« o judovsko-ruskih odnosih, piše: »Nesrečna industrijska logika je, da bi s celokupnim združevanjem človeštva postala organizacija življenja na Zemlji bolj preprosta«, ter dodaja »vendar pa bi bilo takšno življenje toliko bolj mučno«. Odgovor lahko obenem iščemo tudi pri bolj neposrednih virih. Brock Cisholm, prvi generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije med leti 1948-53, je recimo predlagal, da »morajo ljudje povsod omejiti rojstva in obenem promovirati rasno mešane zakone, česar rezultat bo stvaritev ene same rase na svetu, ki jo bo lahko usmerjevala centralna oblast«. Prav tako velja omeniti znanega ameriškega bankirja Davida Rockeffelerja, ki je v svojih spominih leta 2002. zapisal: »Nekateri označujejo mojo družino in mene za internacionaliste, ki z drugimi po svetu spletkarijo, da bi izgradili bolj globalno integrirano ekonomsko in politično strukturo, en združen svet, če želite. Na takšne obtožbe lahko le ponosno odgovorim, da sem kriv«. Ali Georga Sorosa, znanega poslovneža in »humanitarca«, financerja raznih nevladnih »človekoljubnih« organizacij, ki je kratko in jedrnato opisal svoje namene: »Naš načrt je obravnavati zaščito beguncev kot cilj, nacionalne meje pa kot prepreko«. To je le nekaj virov, ki jasno opisujejo globalistična prizadevanja; združeno človeštvo pod upravo liberalnih »elit«. Med njimi imajo veliko vlogo tudi judovski poslovneži in vplivneži, kar velja izpostaviti v luči tega, da se skozi zgodovino judovstva vedno znova ponavlja motiv ali misija Judov kot »izboljševalcev sveta«.
Da bi evropski narodi mirno kot počasi kuhane žabe sprejeli tovrstne načrte, ki od njih zahtevajo, da svoje domovine, kulturo, prihodnost in na koncu še same sebe žrtvujejo na oltarju progresivnosti in multietničnosti, je bilo treba sprva razgraditi ali redefinirati vsako obliko nacionalne ali rasne zavesti, tradicionalne vrednote, občutek narodne pripadnosti in skupne identitete, ter predvsem družino, ki je bila vedno temelj evropskih družb in civilizacije. Tu so pomembno vlogo odigrali intelektualci Frankfurtske šole, pionirji kulturnega marksizma, ki so sprevideli, da z nasilnimi marksističnimi revolucijami ne bo mogoče »prevzgojiti« evropskega človeka, ter so se podali na »dolgo pot skozi institucije«. Odraz tega vidimo pri Maxu Horkheimerju, ki je leta 1930. postal direktor Frankfurtske šole, znane tudi kot Inštitut za družbene vede : »Revolucija ne bo dosežena z orožjem, temveč bo prišla v obdobju več let in generacij, ko se bomo postopoma uspeli infiltrirati v njihove izobraževalne ustanove, ter na politične položaje. Tako bomo počasi uvajali marksizem, medtem, ko se bomo pomikali proti univerzalnemu egalitarizmu«. Spremembe, ki so prisotne v Evropi od druge polovice 20. stoletja, kot je širjenje novolevičarskih »progresivnih« idej feminizma, egalitarizma in brezkoreninskega liberalnega individualizma, nenehna kritika belega človeka in njegovih dosežkov, poveličevanje raznih nekoč marginalnih skupin, ki iz dneva v dan besno zahtevajo več pravic, ter ustvarjanje novih družbenih norm, ki so produkt nove zgoraj omenjene levičarsko liberalne kulturne hegemonije, le potrjujejo uporabo strategije, ki jo omenja Horkheimer. Ko razni evropski voditelji, politiki in predstavniki mednarodnih ali nevladnih organizacij ponavljajo, da sta multikulturnost in politika odprtih vrat edina pot v prihodnost, mislijo verjetno s tem na interese svojega političnega razreda in svojih dobrotnikov, saj v resnici Evropo Evropejcev na koncu takšne poti čaka samo poguba.
Proces »kulturne obogatitve«
Dotok tujih rasnih elementov v genski bazen Evrope, katerega posledice lahko danes vidimo med drugim predvsem na severu in zahodu naše celine, je bil do nedavnega v Sloveniji in v vzhodnoevropskih državah, ki so po drugi svetovni vojni padle v kremplje komunistom, komajda sploh prisoten. Množicam tretjega sveta se je zdel veliko bolj privlačen demokratičen zahod od dežel v katerih naj bi vladali cenzura in diktatura, medtem ko so bili v zahodnih deželah tudi bolj dobrodošli in iskani, vsaj iz strani levičarskih intelektualcev in številnih liberalnih politikov. Kasneje, v 90. Letih, so bile tu še vojne, nižji ekonomski standardi, nesigurne razmere in ostali razlogi zaradi katerih se je postkomunistična Evropa izognila korenitim demografskim spremembam, ki jih danes že vidimo drugje. Vendar pa je prišel čas tudi za bivše socialistične države, da sprejmejo proces kulturne obogatitve. Medtem, ko se nekateri voditelji tem pritiskom od zunaj upirajo, prihaja drugje do tovrstnih pritiskov od zunaj in od znotraj. Tu gre seveda za države, katerih vlade se strinjajo s politiko Bruslja. Najbrž je prisoten tudi vse večji strah pred ponovnim jačanjem konservativnega bloka, kot je denimo izvolitev Trumpa v ZDA, ki daje vetra v jadra tudi evropskim konservativnim politikom. Prav tako je opaziti vse večji odpor do množičnih migracij. Lahko domnevamo, da vse to spodbuja levičarje in liberalce, da se proces multikulturalizma pospeši. Pri tem seveda bivše socialistične države, ki so si drznile ostati razmeroma homogene celo v novem tisočletju , ne smejo več zaostajati za »jedrno« Evropo.
Koristni idioti in demagogi liberalizma
Liberalne ideje, ki posameznika iztrgajo iz naročja njegove etnokulturne dediščine, ga prepričujejo, da je svoboda delati kar se mu zahoče in se prepuščati dekadentnim ali nenaravnim načinom življenja, in mu šepetajo, da smo vsi enaki in isti, da ne obstajajo razlike med ljudmi in ljudstvi, ter da le slabi ljudje verjamejo v dokončnost in naravne temelje rase ali spola, so bolj nevarne in pogubne za narod, kot vsaka tuja invazija ali zunanja grožnja. Tovrstne ideje širijo predvsem koristni idioti in domači izdajalci. Prvi tudi sami verjamejo v nore vizije levičarstva, drugi pa prejemajo za blebetanje o enakosti, revežih iz tretjega sveta in človekovih pravicah verjetno lepo plačilo ali imajo kakšne druge ugodnosti, da delujejo v prid globalizma.
Če bo z leti tudi Slovenija postala multikulturna država v kateri bodo posilstva, kraje, nasilništvo in izživljanje nad avtohtonim prebivalstvom postala del vsakdana, kot lahko to vidimo v današnjih primerih multirasnih družb, bodo za trpljenje in bolečine slovenskega naroda odgovorni ti glasniki dekadence, koristni idioti, zaslepljeni z levičarstvom, in sebičneži, ki so za lastno udobje in moč v sedanjosti pripravljeni žrtvovati prihodnost Evrope.
Od starega Rima do sodobne Evrope…
V vsakem primeru upanje za Slovenijo, kot tudi za Evropo, še vedno obstaja, vendar pa čas teče in končna usoda naših narodov ni odvisna le od levih ali desnih strank, temveč od naše zmožnosti da prepoznamo notranje grožnje in vzroke za trenutna dogajanja, da očistimo našo družbo teh zgrešenih in zlonamernih doktrin, si prizadevamo za duh identitarne enotnosti in za velik evropski preporod.
Zato se spomnimo dejanj, ki so bila leta 1991 posledica duha enotnosti in narodne pripadnosti, ter se postavimo po robu vsem, ki želijo gorje našemu ljudstvu, domovini in civilizaciji. Mark Tulij Cicero je pred več kot dva tisoč leti rekel: »Narod lahko preživi tako lastne bedake, kot tudi tiste, ki so častihlepni. Ne more pa preživeti izdaje, ki prihaja od znotraj. Sovražnik, ki stoji pred obzidjem ter javno razkazuje svoje barve, ni tako nevaren kot izdajalec znotraj zidov, ki se giblje med ljudstvom, njegovi šepeti pa odmevajo na ulicah, ter se jih lahko sliši tudi v dvoranah vlade. Izdajalca se ne da prepoznati, s svojimi žrtvami se pogovarja v njim domačem narečju, ter nosi isti obraz, ki ima iste argumente. Igra na karte sebičnosti, ki se skriva v srcih vseh ljudi. Prinaša gnilobo v dušo naroda, deluje prikrito v noči, ter tako spodkopava mestne temelje, ter zastruplja politično telo, dokler se to ne more več upirati. Je bolj nevaren od vsakega morilca.« Njegove besede ostajajo danes v Sloveniji in Evropi pomembne v isti ali še večji meri, kot so bile že za časa starega Rima.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 