Prevedeno iz knjige Julius Evola – Meditations on the Peaks: Mountain Climbing as Metaphor for the Spiritual Quest
V modernem svetu sta za oviranje naše realizacije duhovnosti, ki so jo poznale skoraj vse starodavne tradicije, odgovorna predvsem dva dejavnika; prvi je abstraktni značaj naše kulture, drugi pa je glorifikacija slepe in manične obsedenosti s športno dejavnostjo.
Po eni strani nekateri enačijo »duha« z erudicijo, pridobljeno v knjižnicah in univerzitetnih predavalnicah, z intelektualnimi igrami filozofov ali z literarnim ali psevdo-mističnim esteticizmom. Po drugi strani pa so nove generacije spremenile atletsko tekmovanje v religijo in si niso zmožne predstavljati ničesar onkraj razburjenja, ki ga prinašajo treningi, tekmovanja in fizični dosežki; namesto, da bi bili le sredstva za doseganje višjega cilja, so bili dosežki v športu zares spremenjeni v nekaj kar je samo po sebi postalo manija in cilj.
Za nekatere predstavlja takšno nasprotje v življenjskih slogih neko vrsto dileme. Pravzaprav v tako imenovanem učenjaškem tipu pogosto opazimo močan prirojen odpor do vseh vrst telesnih dejavnosti. Prav tako pri številnih ljudeh, ki se ukvarjajo s športom, občutek fizične moči spodbuja prezir do tistih, ki se v »slonokoščenih stolpih« posvečajo knjigam in nenevarnim besednim dvobojem.
Ta dva življenjska sloga bi morali smatrati za zgrešena in za posledici sodobne dekadence, saj sta oba tuja herojski viziji duha, ki je tvoril os najboljših zahodnih klasičnih tradicij, katere se v sklopu dejanske obnove Italije uspešno obuja.
Ljudje prepogosto pozabljajo, da je duhovnost v osnovi način življenja in da je ne moremo izmeriti glede na predstave, teorije in ideje, ki so shranjene v glavi nekoga. Duhovnost je v resnici to kar je bilo uspešno aktualizirano in preneseno v občutek superiornosti, ki ga doživljamo v duši, ter v plemenito držo, ki se izraža skozi telo.
Iz takšnega vidika lahko cenimo dejavnost, ki se, čeprav se nanaša na telesne zmogljivosti, ne bo z njimi začela in končala, temveč bo namesto tega postala sredstvo za prebujanje žive in organske duhovnosti. To je dejavnost superiornega notranjega značaja.
Pri asketu je takšna dejavnost ali disciplina prisotna, če se lahko tako izrazimo, na negativen način. Pri heroju pa je prisotna na pozitiven, potrjujoč način, ki je značilen za zahodni svet. Notranja zmaga nad najglobljimi silami, ki pridejo na površje zavesti v časih napetosti in smrtne nevarnosti, je triumf v zunanjem smislu in obenem znak zmage duha nad samim seboj, pa tudi notranje preobrazbe. Zato je v antiki aura svetosti obdajala tako heroja kot tudi iniciiranca v versko ali ezoterično gibanje, herojske osebnosti pa so bile smatrane za simbole nesmrtnosti.
Vendar pa se vse v moderni civilizaciji nagiba k temu, da duši herojsko dojemanje življenja. Vse je bolj ali manj mehanizirano, duhovno obubožano in skrčeno na preudarno in regulirano združenje posameznikov, ki imajo številne potrebe in so izgubili svojo samozadostnost. Povezava med človekovimi globokimi in svobodnimi silami in silami stvari in narave je bila presekana; metropolitansko življenje vse fosilizira, sinkopira vsak dih in onesnažuje vsak duhovni »vodnjak«. Kot da to ni dovolj, mehkužne ideologije spodbujajo prezir do tistih vrednot, ki so bile v nekih drugih časih temelj bolj racionalnih in svetlih družbenih organizacij. V starodavnih družbah je vrh hierarhije zasedala kasta bojevniške aristokracije. Danes pa se v pacifistično-humanitarnih (predvsem anglosaških) utopijah poskuša prikazovati bojevnika kot neko vrsto anahronizma in kot nevarno in škodljivo entiteto, ki bo nekega dne priročno odstranjena v imenu napredka.
Ko je enkrat zadušena, začne herojska volja iskati druge načine, da izstopi iz mreže praktičnih interesov, strasti in hrepenenj, ki postaja sčasoma vse ožja. Navdušenje, ki ga pri naših sodobnikih povzroča šport je le odraz tega. Vendar pa se mora herojska volja znova začeti zavedati same sebe in iti onkraj omejitev materializma.
V boju z gorskimi višavami so dejanja nenazadnje osvobojena vseh strojev in vsega kar omejuje človekov neposreden in popoln odnos s stvarmi. Le streljaj od neba in razpok – med mirno in tiho vzvišenostjo vrhov; v viharnih divjih vetrovih in snežnih nevihtah; v oslepljujoči svetlobi ledenikov ali med neusmiljenimi, brezupno navpičnimi skalami – je možno znova prebuditi (skozi to, kar se najprej zdi le kot delovanje telesa) simbol preseganja, pristno virilno svetlobo, in stopiti v stik s prvobitnimi silami, zaklenjenimi v udih telesa. V tem pogledu bo napor plezalca presegel fizične okvirje, uspešen vzpon pa lahko začne predstavljati dosežek nečesa kar ni več samo človeško. V starodavnih mitologijah so se gorski vrhovi smatrali za sedeže bogov; gre seveda za mite, obenem pa tudi za prispodobo resničnega verovanja, ki ga lahko vedno znova oživi sub specie interioritatis.
Kot je po Nietzscheju poudarjal Simmel, imajo v življenju ljudje nenavadno in skoraj neverjetno moč, da dosežejo določene vrhove bivanja, na katerih se »živeti več« (mehr leben), ali najvišja intenzivnost življenja, preobrazi v »nekaj več kot živeti« (mehr als leben). Tako kot se toplota spremeni v svetlobo, postane na teh vrhovih življenje osvobojeno samega sebe; ne v smislu smrti individualnosti ali nekakšnega mističnega brodoloma, temveč v smislu transcendentnega potrjevanja življenja, v katerem se tesnoba, nenehna poželenja, hrepenenja in skrbi, iskanje religiozne vere, človeške spodbude in cilji, umaknejo prevladujočem stanju spokojnosti. Nekaj večjega od življenja obstaja znotraj življenja samega, ne izven njega. Takšno herojsko doživetje je dragoceno in dobro samo po sebi, medtem ko vsakdanje življenje poganjajo le interesi, zunanje stvari in človeške navade. Uporabljam izraz doživetje, saj to stanje ni povezano s kakšnim določenim nazorom ali teorijo (slednje so vedno relativne in brez vrednosti), temveč se izraža na najbolj neposreden in nedvoumen način, tako kot doživljanje bolečine in užitka.
Ta globoka dimenzija duha, ki se čuti neskončno, samopresegajočo in onkraj vseh manifestacij realnosti, je znova prebujena in sije – čeprav ne popolnoma zavestno – v »norosti« tistih, ki si v vse večjem številu in brez določenega razloga upajo izzivati gorske višave, vodi pa jih volja, ki prevladuje nad strahovi, izčrpanostjo in primitivnimi instinkti preudarnosti in samoohranitve.
Počutiti se prepuščenega samo svojim sposobnostim, brez pomoči v brezupni situaciji biti ogrnjen le v lastne slabosti in vrline, ko se ne moreš zanesti na nikogar drugega razen nase; plezati od skale do skale, od oprimka do oprimka, od grebena do grebena, neizprosno, ure in ure; občutiti višino in neposredno nevarnost povsod okrog sebe; naposled pa, po strogem preizkusu črpanja vse samodiscipline, ki jo premoreš, občutek nepopisne osvoboditve, solarne samote in tišine; konec naporov, podreditev strahov in razkritje brezmejnega obzorja, ki sega milje in milje na vse strani, medtem ko vse ostalo leži spodaj – v vsem tem lahko zares najdemo resnično možnost očiščenja, prebujenja in rojstva nečesa transcendentnega.
Ni pomembno, da lahko herojski simbolizem gore doživi sprva le nekaj ljudi. Ko se bodo ljudje začeli na te pomene primerno osredotočati, bodo slednji začeli na njih vplivati. Ni resničnega planinca, ki ne bi bil zmožen občutiti gorskega plezanja, pa četudi samo za nekaj bežnih trenutkov, kot nečesa kar je več od preprostega športa. Prav tako ni resničnega planinca, ki ne bi kazal v očeh ali na obrazu, zagorelem od sončnega odseva na snegu, znamenje rase, ki se je preobrazila in presegla rod, ki mu pripadajo ljudje ravnin.
Na osnovi tega moramo rešiti gore pred onesnaženjem invazije turistov, ki jih nameravajo osvojiti z izgradnjo njihovih »civiliziranih« baznih taborov. Ne govorim le o bojazljivi mladini, ki na popularna gorska letovišča prinaša s seboj svoje jalove, vsakdanje mestne navade (kot so diskoteke in teniška igrišča) in snobovsko razkazuje barvito novo opremo, ki je bila kupljena le za nenevarne sprehode po gozdu. Govorim tudi o tistih, ki skrunijo tihe in neonesnažene kraje z materializmom in trivialnostjo, predvsem s tekmovalnim duhom in obsedenostjo s tem, kar je zahtevno in nenavadno, zavoljo postavljanja novih rekordov. Gora zahteva čistost in enostavnost; zahteva asketizem.
O nebo nad menoj, ti čisto! Globoko! Ti brezno svetlobe! Ko te gledam, drgetam pred božjim poželenjem. Vreči se v tvojo višino – to je moja globina! Skriti se v tvojo čistost – to je moja nedolžnost!
In ko hodil sem sam: Česa je bila lačna moja duša v nočeh in blodnih potih? In ko sem se vzpenjal na gore, koga sem kdaj iskal, če ne tebe, na gorah? In vsa moja hoja in hribolaštvo: bilo je sama stiska in pomoč nepomagljivim: – samo leteti hoče vsa moja volja, zleteti vate! (Friedrich Nietzsche – Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, 1999)
To so besede, ki jih je Friedrich Nietzsche, filozof, ki je zagovarjal voljo do moči, napisal v odročnih gorah Engadina. Nekateri ljudje vidijo v teh besedah samo lirske izlive. Za druge pa vsebujejo obenem intimen izraz herojskega duhovnega odnosa, katerega duh je delovanje, in disciplino neizprosne samokontrole. Svetišče tega duha je prvobitna veličastnost vrhov, ledenikov, razpok in neskončnega modrega neba.
V tem kontekstu se gorski vrhovi in duhovni vrhovi stekajo v eno preprosto in obenem mogočno realnost.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 