Prevedeno iz knjige Julius Evola – Meditations on the Peaks: Mountain Climbing as Metaphor for the Spiritual Quest
Glede na glavno načelo rasne doktrine, so za lastnosti rase ključnega pomena dedni dejavniki. Okolje ima določen vpliv, vendar pa ni odločujoč dejavnik, saj samo po sebi ne more tvoriti trajnih sprememb, ki bi se prenašale naprej kot nova dediščina. Kljub temu prevzema okolje pomembno vlogo povsod kjer obstajajo tipi, ki zaradi preteklega rasnega mešanja vsebujejo različne dedne dejavnike. V teh primerih lahko okolje spodbuja razvoj določenih omenjenih dejavnikov, medtem ko druge zavira ali pa jih pomanjšuje v latentno stanje. V tem pogledu je okolje dejavnik, ki bi ga bilo treba skrbno upoštevati vedno, ko obravnavamo vprašanje selekcije rasnih značilnosti. Določeno okolje lahko preizkusi raznolikost podedovanih nagnjenj in izmeri njihovo moč; lahko povzroči diskriminacijo ali pa celo osami in stabilizira prevladujoči tip, če ga dovolj dolgo izpostavlja istim razmeram.
Namen zgoraj omenjenih bežnih opazk je zasnovati splošne temelje za določena razmišljanja, ki jih nameravam predstaviti. Ta razmišljanja se posvečajo temu kako samo doživetje gore vpliva na aktiven pogled na raso, predvsem na pogled, ki se pri italijanskem ljudstvu osredotoča na lastnosti in vrline arijsko-rimskega tipa. Rekel sem »doživetje gore« in ne le »gora«, saj nimam v mislih ljudi, ki živijo na alpskih področjih. V tem sklopu se hočem osredotočiti na učinek doživetja gore in nagnjenosti k njej pri tistih, ki ne pripadajo temu okolju ter za njih gora predstavlja priložnost, da reagirajo proti dolgočasnemu tempu vsakdanjega življenja. Prav tako ne nameravam pisati o fizioloških in psiholoških učinkih gorništva, katerih blagodejen in okrepljujoč aspekt je dobro znan. Namesto tega se bom osredotočal na aspekt selekcije značilnosti in oblikovanja karakterja.
Prvič, kdor se strinja s prevladujočim prepričanjem, da se je prvotno ljudstvo osvajalske arijske rase začelo od drugih ljudstev razlikovati in se uveljavljati v dogodkih ob koncu ledene dobe in v takratnem zelo krutem okolju, bo prav tako priznal, da če obstaja naravno okolje, ki lahko spodbudi pojav analogne notranje forme, je to gorski svet – predvsem območja, kjer lahko najdemo velike ledenike in visoke vrhove. V tem primeru lahko pride v pravih pogojih do evokacije prvobitne dediščine, brez, da bi se a priori vsiljevalo fizično prilagajanje tistim, ki so po tisočletju ločenosti od domovine svojih prednikov poskušali pridobiti pozitivne izkušnje iz podaljšanega doživetja arktičnih predelov.
Drugič, zahvaljujoč svoji prvobitni naravi, svojim elementom in oddaljenosti od malenkostnega sveta misli in čustev udomačenega racionalističnega modernega človeka, gora tudi v duhovnem smislu privablja ljudi, da se vrnejo k svojim koreninam, k notranjemu zavedanju nečesa kar odraža preprostost, veličino, čisto silo in nedotakljivost sveta ledenih in svetlih vrhov. Dejstvo, da je skoraj vsaka starodavna tradicija poznala simboliko gore – dojemajoč gorske vrhove kot sedež božanskih in olimpijskih sil ali junakov in preobraženih ljudi – potrjuje evokacijsko moč, ki sem jo ravnokar pripisal gori. Treba je poudariti naslednje; razglabljanje o vračanju k izvoru, in o rekonstrukciji človeških tipov, civilizacijskih form ter slogov starodavnih časov bo vedno ostalo samo pri intelektualizmu in sterilni nostalgiji, če neposredno ne občutimo tega, kar je prvobitno. Pri tej nalogi nam lahko pomaga le narava. V mislih imam aspekte narave, v katerih ni prostora za to, kar je lepo, romantično, slikovito; naravo, ki preneha govoriti človeku. Naravo, ki jo podkrepljujejo mogočnost in čiste sile. Potemtakem bi lahko trdil, da kdor je osvojil goro, predvsem, če se je naučil prilagajati njenemu temeljnemu pomenu, že poseduje ključ do razumevanja izvirnega duha in duha arijsko-rimskega sveta v njegovih najbolj ostrih, čistih in monumentalnih aspektih. Ključa do tega ne bomo našli v običajni kulturi in učenosti.
Sedaj bi se rad posvetil štirim elementom forme. Vsi, ki gorništvo jemljejo resno, ki plezajo po grebenih, stenah, previsnih skalah, zaledenelih stezah in ozkih policah, utelešajo enostaven način bivanja. Njegove glavne lastnosti so podobne lastnostim, ki so bile značilne za arijsko-rimske in arijsko-nordijske rase ter se močno razlikujejo od značilnosti določenega »mediteranskega« tipa človeka. Sam se nagibam k temu, da pri teh stvareh prepoznavam učinek naravne selekcije in pravzaprav obnove, ki se zgodi kot posledica specifičnih podvigov, preizkušenj ter tudi specifičnega okolja.
Prva karakteristika je redkobesednost in zmanjšana verbalna komunikacija. Gora nas uči tišine; odvrača nas od klepetanja, nepotrebnih besed in razposajenih nesmiselnih živahnih izbruhov. Spodbuja simplifikacijo in usmerjanje pozornosti navznoter. V alpskem svetu so geste in signali bolj elegantni od dolgih govorov. To velja predvsem takrat, ko je nekdo zaposlen s plezanjem, delanjem lukenj v površje gore ali prečkanjem sotesk. V teh okoliščinah instinktivno prevzamemo vojaški način obnašanja in strogost pri opozarjanju, dajanju navodil ali potrjevanju. Takšen način velja poleg plezanja tudi za življenje v gorah na splošno. Res je, da včasih opazimo odstopanja, predvsem med mladimi, ki se ne izogibajo hrupu in navdušenju pri bivanju v gorskih zavetiščih. Vendar pa ta odstopanja ne vplivajo na bistvo ter imajo vrednost v tem, da se lahko primerjajo z odnosom resničnih gornikov in bolj izkušenih ljudi, za katere je gora mnogo več od občasne pustolovščine in bežnega občutka.
Druga lastnost resnih gornikov, ki je tesno povezana s prvo, je notranja disciplina; popoln nadzor refleksov; slog zavestnih, lucidnih, smortnih dejanj; drznost, ki ni brezglava ali neučakana, temveč je povezana z zavedanjem lastnih omejitev in sposobnosti ter točnih okoliščin težav, ki jih je treba premostiti. V povezavi s to karakteristiko lahko izpostavimo tudi naslednjo; nadzor nad lastno domišljijo in zmožnost takojšnje nevtralizacije vsakega nekoristnega in škodljivega notranjega nemira. Omenjeni elementi imajo veliko skupnega z lastnostmi asketov, vendar pa se v našem primeru prakticirajo kot izhodišče za vsako resno plezalno ekskurzijo. Jasna koncentracija, primerna temu namenu, je le še ena lastnost, ki jo doživetje gore prebudi in stabilizira, dokler je pri številnih ljudeh ne spremeni v naraven način bivanja ali v določeno navado. Kdor medtem, ko hodi po izpostavljenem zaledenelem grebenu, razmišlja še o čemer drugem kot o naslednjem koraku ali pa dopušča samemu sebi, da med plezanjem razmišlja o nevarnosti in praznini pod njim, namesto, da bi se osredotočal na hitro in točno rešitev vprašanj teže, ravnovesja in primernega prijema, se najverjetneje drugič ne bo več vrnil na goro, četudi bo še vedno hrepenel po dogodivščinah. Vračati se na goro, soočati se s tveganji in jih ceniti, obvladati pravilno tehniko – vse to daje naši biti določeno formo, ki začne pri določenih ljudeh sčasoma vplivati na njihovo vsakdanje običajno obnašanje. Aktivni realizem – jasno in perfektno ukročen instinkt, ter način duha, ki ima dušo in iracionalne odzive popolnoma pod nadzorom – vse to spada med glavne značilnosti arijsko-nordijskega in arijsko-rimskega načina. Res je, da se analogne lastnosti lahko razvijejo tudi pri drugih športih, vendar pa doživetje gore vsebuje določene elemente, ki vodijo do poduhovljenja ter s tem eliminirajo nevarnost mehanizacije, ki doleti tiste, ki so postali skupek dobro nadzorovanih refleksov.
Tretjič, doživetje gore nas spodbuja k ukrepanju, k podvigom brez občinstva, in k izkazovanju junaštva, ki zavrača retoriko in grandiozne geste. Ponavljam, ravno okolje je tisto, ki omogoča to prečiščenje dejanj, obvladovanje prevzetnosti in aktivno nepristranskost. Medtem, ko je za »mediteranski tip« značilna potreba po občinstvu in nagnjenje k teatralnem obnašanju, je doživetje gore najboljši protistrup za omenjen mediteranski element, ki ga lahko najdemo v naših italijanskih dušah. Tisti, ki zares prakticirajo gorsko plezanje, sčasoma spoznajo veselje, nasprotno tistemu, ki je značilno za mediteranski tip, namreč veselje v samoti, v tem, da se znajdemo sami s seboj sredi nespremenljivosti stvari, sami s svojimi dejanji in razmišljanji. Dejstvo, da so pri veliki večini alpskih podvigov ljudje privezani eden na drugega, ne nasprotuje zgornji trditvi, saj ga ni resnega plezalca, ki se ni spopadel z goro tudi, ko je bil sam. Drugi ljudje, na katere je privezan, niso nikoli občinstvo, temveč so posamezni členi iste enote, ki opravlja različne naloge v času skupnega podviga. Vsi vedo, da se, glede na posledice, ki bi jih lahko imela šibkost ali nepremišljena dejanja na druge, od osebe v takšni enoti pričakuje veliko več dela, kot če bi bila sama.
Ravno to pa me napeljuje na razmislek o četrti lastnosti, ki ji pravim poseben način bivanja in skupnega delovanja. Tovarištvo je v tem kontekstu preveč splošen izraz, saj gre za bolj individualno in osebno povezavo. Čustva in naklonjenost igrajo manjšo vlogo kot v splošnih primerih tovarištva, čeprav so bolj intenzivna. Drugače povedano, kot bi bili obenem sami in z drugimi ljudmi – gre za vez, ki se pravzaprav vzpostavlja skozi delovanje. Voditi in drugim kazati pot je le ena izmed nalog, za opravljanje katere je vedno potrebna moč. Morda lahko samo določene oblike tovarištva, ki se razvijejo na bojišču v času vojne, vzpostavijo, tako kot doživetje gore, ta poseben občutek aktivne solidarnosti, ki med ljudmi ohranja razdaljo, obenem pa zahteva popolno harmonijo njihovih dejanj, zaradi točne presoje zmožnosti vsakega člana in zaupanja v slednje.
Gre za virilnost brez bahanja in za medsebojno pomoč brez oklevanja med ljudmi, ki so na isti stopnji; utemeljena je na svobodno izbranem in skupnem cilju.
Zato nas ta zadnji element, če ga z njo primerjamo, spominja na tip skupnosti, ki je bila eden od najbolj značilnih elementov starodavnih arijskih ras in arijsko-rimskega ljudstva. Takšen tip skupnosti ni imel nič skupnega s socializmom. Njegova osnova ni bila ne kolektivna entiteta, niti individualizem, temveč osebnost. Njegov zakon so bila dejanja; znotraj te skupnosti so obstajali odnosi med pravimi moškimi, utemeljeni za zaupanju, zvestobi in iskrenosti, ter seveda na dostojanstvu, ki je temeljilo na pripadanju isti rasi. Zaradi temeljitega zavedanja celote in skupne vizije vseh posameznikov se v takšni družbi podreditev ni smatrala za nekaj poniževalnega.
To so osrednji elementi, ki jih zaradi naravne selekcije okolja in preizkusa dejanj najbolj cenijo tisti, ki doživetje gore jemljejo resno. Ti ljudje skušajo, z veliko stopnjo uniformnosti, izboljšati ali nevtralizirati druga nagnjenja in značilnosti, ki so poudarjene v življenju na ravnicah in v velikih mestih. Iz ničesar ne nastane nič. Zato se trenutna razmišljanja ne nanašajo na popolnoma popačenega modernega človeka, skrčenega na žival, ki dela in trenira. Namesto tega se ta razmišljanja nanašajo na tiste, v katerih občutek rase (rase v duhovnem, višjem smislu) še vedno nekaj pomeni in predstavlja glavno izhodiščno točko za voljo, usmerjeno k osvoboditvi in prebujenju. V teh ljudeh gorsko okolje prebuja prvobitno dediščino ter po možnosti prispeva k postopnem pojavu transcendentnega občutka svobode, ki pa ni znak eskapizma, temveč gre za princip čiste krepkosti. Ta občutek svobode se najbolj popolno izraža znotraj omejenega sebstva, v koncentraciji, v zavestnih dejanjih, v popolni, lucidni oblasti nad iracionalnim delom človeškega bitja, ter nenazadnje v pripravljenosti, da se svobodno preobrazimo v element nepretrganega delovanja, katerega cilj se nahaja nad vsemi in nad vsem drugim.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 