Prevedeno iz knjige Dominique Venner – For a Positive Critique (Arktos, 2017). Avtor je francoski izvirnik napisal leta 1962, kar se deloma odraža tudi v samem besedilu.
Preden poskušamo opredeliti konstruktivno rešitev, je nujna kritika pomanjkljivosti »nacionalistov«. Nekateri je zaradi pomanjkanja politične zrelosti ne bodo zmožni razumeti. Tisti, ki se učijo iz lastnih izkušenj, pa jo bodo sprejeli kot nujnost. Revolucija ni le nasilje, ki včasih spremlja politični prevzem. Prav tako ni samo preprosta zamenjava ustanov ali političnih klik. Revolucija ni prevzem oblasti, temveč je uporaba oblasti pri izgradnji nove družbe. Takšna naloga je nepredstavljiva v primeru raztresene misli in delovanja, saj potrebuje obsežno pripravo in urjenje. »Nacionalistični« boj je še vedno zagozden v brazdi, v kateri je obtičal pred petdesetimi leti. Preden se česarkoli lotimo, je treba razviti novo revolucionarno teorijo.
Spontanih revolucij ni
Ukrepati je vedno preprosto, težje pa je tudi uspeti. To velja predvsem za revolucionarne borbe, za boj na smrt proti vsemogočnemu, pretkanemu in izkušenemu sovražniku, proti kateremu se je treba boriti z idejami in pretkanostjo, preden lahko v boju z njim uporabimo silo. Kljub temu nekateri pogosto delajo razcep med mislimi in dejanji. Tisti, ki to počnejo, verjamejo v spontanost revolucionarnih dejanj. Kot primer se velikokrat navaja fašistična revolucija v Italiji. Ob tem pa se pozablja, da se je Mussolini, ko so bili leta 1919 ustanovljeni »fasci«, boril že dobrih dvanajst let kot agitator in novinar. Pozablja se tudi, da so bile okoliščine borbe v Italiji po premirju leta 1918 popolnoma drugačne od današnjih okoliščin v Franciji.
Tako kot pri številnih drugih evropskih narodih je bila v Italiji moč države izjemno šibka in popolnoma nesposobna uveljavljati svoje zakone pri oboroženih frakcijah, ki so se borile za prevlado nad deželo. Država se je morala spoprijeti z vsako od teh pravih vznikajočih političnih vojsk. Oktobra 1922 so se črnosrajčniki izkazali za najmočnejše, zaradi česar jim je uspelo prevzeti nadzor nad državo. Danes je za »liberalne režime« Zahoda značilno, da so velika privilegirana kasta, ki je agent finančnih skupin, ki nosijo enako odgovornost in imajo pod nadzorom vse politične, administrativne ter gospodarske vzvode. Lahko se zanašajo na obsežna administrativna orodja, ki podrobno nadzirajo prebivalstvo, predvsem preko sektorja socialnih služb. Imajo monopol nad politično in gospodarsko močjo. Nadzirajo skoraj vse medije in so zagospodarile nad mislimi. Varujejo jih obsežne policijske enote. Svoje ljudi so spremenile v majhne ubogljive ovce. Dopuščajo samo kontrolirano opozicijo.
Po koncu prve svetovne vojne je bila komunistična revolucija neposredna grožnja za celotno Evropo. Vrsta grožnje določa odziv nanjo; fašistična gibanja so videla priložnost, ki so jo izkoristila. Kot edina sila, ki se je bila zmožna postaviti po robu rdečemu nasilju, je fašizem prejel močno podporo in predanost velikega števila privržencev. Danes spadajo tovarniški Sovjeti in čeke v preteklost. Komunisti Zahoda so postali gentrificirani, so preprosto del pokrajine in obenem najodločnejši zagovorniki režima. »Človek z nožem med zobmi« ni več komunist temveč je aktivist. Kar se tiče Rusije, vidijo v njej kapitalisti le nove trge.
Za razliko od prve polovice 20. stoletja so danes osnovne materialne dobrine vsem na dosegu roke. Ljudske kuhinje in divje stavke so pozabljene. Razen nekaj ogroženih manjšin so v veliki večini prejemniki plač prepričani, da lahko več izgubijo kot pridobijo, če se bodo skušali nasilno polastiti nečesa, kar bodo v vsakem primeru sčasoma dobili z mirnimi zahtevami. Preostalim pa jarem socialne zakonodaje in izsiljevanje s krediti preprečujeta, da bi povzročali preveč hrupa. Dandanes so prizadevanja za skupno dobro in državljanski ter političen pogum omejeni na majhno manjšino, katere zakonita sredstva izražanja se sistematično zmanjšujejo. Močno smo oddaljeni od Italije iz dvajsetih let. Osebna genialnost Mussolinija je bila zmožna zbrati in mobilizirati strastno množico in osvojiti državo, ki se ni bila sposobna braniti. V današnjih okoliščinah v Franciji in Evropi tovrstna dejanja niso več možna. Glede na to, da je oblast v rokah našega nasprotnika, moramo biti zelo premišljeni. Ker so »veliki možje« (če se sploh še najde kakšen) močno podcenjevani, se je treba zanesti na svojo skupino, oziroma na kakovost tovarišev in na metodično, dobro utemeljeno borbo. Pri tem sta ključnega pomena izobrazba in doktrina.
Francija se je od leta 1947 borila, da bi obranila svoja prekomorska ozemlja. Čeprav je bila zmagoslavna na bojišču, so jo politične in gospodarske sile, ki predstavljajo režim, prisilile k zaporednim kapitulacijam. Šele aprila 1961, štirinajst let kasneje, je bilo nekaj manjših kadrov zmožnih prepoznati svoje resnične sovražnike. Sovražnika, ki pravzaprav ni bil prisoten na bojišču v obliki vieta ali fellaghe1, temveč je bil prisoten v sami Franciji, v upravnih odborih, bankah, na uredništvih, v zborih in ministrskih pisarnah. Treba je poudariti, da so bile sovražnosti uperjene bolj proti mitični dekadentni metropolitanski Franciji, kot proti realnosti režima.
Za zmago je pomembno razumeti realnost režima, poznati njegove metode in razkriti njegove sodelavce, predvsem tiste, ki so zamaskirani v domoljube. Poiskati moramo pozitivne rešitve, ki nam bodo omogočile izgradnjo nove družbe. To zahteva podrobno samokritiko, temeljit pregled sprejetih resnic ter na kratko povedano, revolucionarno zavest.
Revolucionarna zavest
Nič ni manj spontanega od revolucionarne zavesti. Revolucionar se popolnoma zaveda boja med nacionalizmom, nosilcem ustvarjalnih in duhovnih vrednot Zahoda, in materializmom v svojih liberalnih in marksističnih oblikah. Osvobojen je vseh predsodkov, neresnic in priučenih refleksov, ki jih režim uporablja za svojo obrambo. Politično izobrazbo, ki je potrebna, da se osvobodimo vsega tega, pridobimo lahko deloma skozi osebne izkušnje, predvsem pa s pridobivanjem znanja, ki nam ga omogoča le učenje. Brez takšne izobrazbe tudi najbolj korajžni in drzni možje postanejo lutke s katerimi manipulira režim. Režim, glede na okoliščine, vleče niti, ki določajo njihovo obnašanje; domoljubje, slepi antikomunizem, fašistična grožnja, legalizem, enotnost vojske itd. Režim je v vseh svojih oblikah z uporabo stalne enosmerne propagande, ki so ji vsi izpostavljeni od otroštva naprej, postopoma zastrupil francosko ljudstvo. To velja trenutno za vse demokratične narode. Vsaka kritična misel in vsako osebno mnenje sta uničena. V trenutku, ko so izrečeni izrazi, ki sprožajo njihove priučene reflekse, vsak razum zapusti prostor. Spontanost spodbuja te priučene reflekse. Povzroča le upore, ki so lahko ublaženi ali preusmerjeni z majhnim navideznim popuščanjem, nekaj vrženimi kostmi in spremembami stanja. To se je vedno znova dogajalo s francoskimi Alžirci, vojsko in »nacionalisti«.
Pri soočanju s smrtonosno nevarnostjo je možno vzpostaviti obrambno fronto. Odporniško gibanje v času zadnje vojne, kot tudi OAS, sta odlična primera tega. Izid boja je odločal o življenju in smrti; fizična borba proti očitnemu sovražniku je velikokrat neusmiljena. Če je upor uspešen, se prej združena fronta, v trenutku, ko je sovražnik poražen, razleti v različne klane. Množica borcev, ki več nimajo razloga za boj, se vrne k vsakdanjemu življenju, demobilizira in zaupa mesto, ki ga je osvobodila, tistim, ki so ga pravzaprav izgubili. Francija in Evropa morata doseči nacionalistično revolucijo, da bi preživeli. Površne spremembe ne bodo udarile v samo srce zla. Nič se ne bo spremenilo, dokler ne bo plevel tega režima popolnoma uničen do zadnje korenine. Da bi to dosegli, moramo uničiti njegovo politično organizacijo, strmoglaviti njegove malike in dogme, eliminirati njegove uradne in tajne gospodarje ter pokazati ljudem v kolikšni meri so bili prevarani in izkoriščani. Šele tedaj se lahko začne obnova, ki bo temeljila, ne na papirnatih tigrih, temveč na mladi revolucionarni eliti, navdihnjeni z novim dojemanjem sveta. Si lahko takšna revolucionarna dejanja predstavljamo brez smernic razumne revolucionarne doktrine? Nikakor. Kako se lahko brez načrta in ideologije postavimo po robu izvrstno organiziranemu nasprotniku, oboroženemu z dobro preizkušeno dialektiko in bogatimi, dolgotrajnimi izkušnjami?
Brez revolucionarne doktrine ni revolucije!
Celo na vojaški stopnji je revolucionarna borba predvsem psihološka. Kako naj jo izvajamo, kako naj pridobimo in navdihnemo privržence brez jasne opredelitve nove ideologije, brez doktrine? Doktrine, ki bo razumljena, ne kot ideološka abstrakcija, temveč kot smernica za misli in dejanja.
Vzdrževanje moralne ofenzive med svojimi privrženci in prenašanje svojih prepričanj med tiste, ki so še neodločeni, sta dva nepogrešljiva pogoja za razvoj nacionalizma. Dokazano je bilo, da so se med aktivnostmi ali v zaporu, ko je demoralizacija močna in se zdi, da je nasprotnik zmagal, izobraženi militanti z vero, ki temelji na koherentnem razmišljanju, zmožni najbolje upirati.
Razvoj nove doktrine je edini odgovor na delitve med aktivisti. Ni dvoma, da imajo dejanja združevalno moč. Vendar pa takšna združitev ni trajna, niti praktična brez ideološke združitve na podlagi razumne doktrine. Urednik revije France-Observateur, predstavniki SFIO, komunisti..vsi imajo isto ideologijo; marksizem. Njihove ideološke reference so torej iste, njihov svetovni nazor je podoben. Besede, ki jih uporabljajo, imajo isti pomen. Pripadajo isti družini. Navkljub korenitim razlikam v njihovih metodah, so vsi pristaši iste ideologije. Tega pa ne moremo trditi tudi za nacionalistično opozicijo. Naši aktivisti nimajo istih predhodnikov. Nekateri so fašistični, drugi so maurristi, spet drugi integristi, vse naštete kategorije pa vsebujejo številne različice. Združeni so le glede tega čemu nasprotujejo; komunizmu, gaullizmu itd. Med seboj se ne razumejo. Izrazi, ki jih uporabljajo – revolucija, kontrarevolucija, nacionalizem, Evropa itd. – imajo drugačne, celo nasprotne pomene. Le kako naj potem ne bi eni drugim nasprotovali? Kako bi bili lahko združeni, če obstajajo takšne razlike v njihovih svetovnih nazorih? Revolucionarna enotnost ni mogoča brez enotnosti v doktrini.
Marxova dela so obsežna, neberljiva in obskurna. Lenin je bil potreben, da je iz njih izvlekel jasno doktrino in preobrazil to velikansko godljo v učinkovito orožje politične vojne. Nacionalizem ima svojega kolektivnega Marxa, ravno tako obskurnega in neprimernega, kot je bil za Rusijo Engelsov sodelavec leta 1903. Nujno je, da ustvarimo našega lastnega Lenina.
Nacionalizem je dedič neskončno bogate zbirke misli, ki pa je preveč raznolika, nepopolna in omadeževana z arhaizmom. Prišel je čas, da se to zbirko del sintetizira in dopolni s primernimi stališči, potrebnimi za razumevanje novih problemov. Dokumentirana analiza visokih financ ali doktrin nacionalizma je, na primer, lahko odličen primer sinteze, ki bi odgovarjala tovrstnim potrebam. Vzroki, ki so sprožili rojstvo nacionalizma kot politične ideologije (in ne le prebujanja nacionalne zavesti v ozkem pomenu) konec 19. stoletja, se od tistega časa niso močno spremenili. Nacionalizem je bil rojen iz kritike liberalne družbe v 19. stoletju, kasneje pa se je boril proti marksizmu, nezakonskemu otroku liberalizma.
Nacionalizem je prišel za protirazsvetljenstvom, pozitivisti, Taineom, in Renanom, katerega nauki ostajajo del nacionalistične doktrine. Drumont in Barrés sta začrtala trajne značilnosti te ideologije, h kateri so s svojimi idejami in genialnostjo doprinesli Charles Maurras, José Antonio Primo de Rivera, Robert Brasillach, Alexis Carrel, in mnogi drugi v Evropi. Nacionalizem, ki temelji na herojskem pojmovanju življenja ter predstavlja vrnitev k izvoru ljudske skupnosti, hoče ustvariti nove družbene odnose, ki temeljijo na skupnosti, in zgraditi politično ureditev, ki bi bila utemeljena na hierarhiji sposobnosti in vrednosti. Izvzet iz ozkih okvirjev, ki jih je začrtalo določeno obdobje, je nacionalizem postal nova politična filozofija. Čeprav je v svoji zasnovi in perspektivah evropski, prinaša univerzalno rešitev za težave, s katerimi se sooča človeštvo zaradi tehnološke revolucije.
- Arabski izraz za bandita, ki se nanaša na skupine oboroženih militantov, povezanih z antikolonialnim gibanjem v francoski Severni Afriki. ↩︎
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 