Spodaj si lahko preberete odlomek iz knjige Guillaumea Fayea “Why We Fight – Manifest for a European Resistance (Arktos, 2011)“. Čeprav je bila knjiga napisana v francoskem izvirniku na prelomu tisočletja in odraža določena geopolitična in politična vprašanja tistega časa, obenem predstavlja pomembno vizijo močne in združene Evrope, ki bi zavračala tako zastarele koncepte nacionalne države, kot tudi birokratsko diktaturo kozmopolitske Evropske unije.
Treba si je zastaviti nekaj predrznih vprašanj: Ali biti Francoz še vedno kaj pomeni, ko enkrat sprejmemo evropsko identiteto? Še eno podobno vprašanje; naj ostanemo Francozi v dejanskem pravnem pomenu tega izraza ali pa bi morali postati Evropejci? Lahko oblikujemo Evropo in obenem ohranimo francosko državo? Ali izginotje francoske države napoveduje konec Francije? Je takšen konec neizbežen in zaželen, v kontekstu ustvarjanja močne, suverene, identitarne Evrope? Je ideologija francoske države z njenim jakobinskim centralizmom in kozmopolitskim univerzalizmom sploh združljiva z evropsko identiteto? Nas bodo neuspehi in potratnost evropskega pankrta, rojenega leta 1997 v Amsterdamu (avtor ima v mislih amsterdamsko pogodbo, ki je spremenila pogodbo o EU, op. prev.), vrnili v preteklost ali bodo izzvali skok naproti suvereni federaciji? Bi morala biti Evropska unija, ki je sedaj v izgradnji, dojemana na makiavelističen način kot nujen zasilen korak, ki je del neizbežnega in obenem začasnega procesa, kot pomanjkljiv konstrukt, ki so ga ustvarili »koristni idioti«, je pa kljub temu nepogrešljiv, čeprav ga bo treba v celoti predelati? Je evropska federacija – resnična zgodovinska revolucija in nedvomno najbolj pomemben razvoj v zadnjih 1.500 letih – edini način, da se zoperstavimo usodnim grožnjam, s katerimi se sooča Evropa? Bi bilo treba stopnjevati evropsko revolucijo, da bi nas osvobodila ameriškega jarma, odpravila veliko težavo migracij in islamizacije, zaustavila naš demografski zaton, preprečila prihod že danes vidne gospodarske krize ogromnih razsežnosti ter znova odkrila izvrstnost in moč naše civilizacije? Ali pa se moramo odreči tej utopiji evropske federacije, za katero nekateri smatrajo, da je inherentno impotentna, ter rešiti Evropo tako, da se vrnemo k suverenosti evropskih nacionalnih držav, odnose med katerimi bi na star način urejali preprosti sporazumi? To so ključna vprašanja, ki se jim moramo nujno posvetiti. Vstopamo v obdobje velikih viharjev, ki smo ga dolgo pričakovali, v zgodovinski ciklon, ki sem ga v svojem zgodnejšem delu Arheofuturizem poimenoval »konvergenca katastrof«.
La Grande Europe v nobenem primeru ne bo »prvi korak k svetovni državi«, temveč bo namesto tega korak naproti novi naciji, federalni in imperialni, ki bo temeljila na evropskih zgodovinskih regijah, ne na njenih trenutno neustreznih nacionalnih državah, in bo ukoreninjena v svoji etnični enotnosti. Zatorej se moramo zoperstaviti tako starim nacionalnim državam, ki nas več ne morejo braniti, ker so postale preveč šibke in neprimerne, kot tudi lažnemu idealu kozmopolitske Evrope.
Od nekdaj sem bil »nacionalist« – čeprav nikoli »francoski nacionalist«, temveč »evropski nacionalist«. Navkljub njenim sanjam o veličastnosti (ki so se ji vedno izmikale), je Francija premajhna. Če hočemo obstati, se braniti in uveljavljati v vse bolj neusmiljenem svetu, je nujno, da se znova prerazporedimo na večji stopnji, kot kontinentalni blok. Določene francoske odlike (imperativi neodvisnosti in vpliva, strateška moč, državna suverenost…) morajo biti razširjene na evropsko stopnjo, ob istem času pa se je treba izogibati določenim slabostim francoske države in njene ideologije; trdovratnemu kozmopolitizmu, samomorilski religiji človekovih pravic, birokratizmu, fiskalizmu, egalitarizmu, ekstremni centralizaciji, dogmi načela jus soli (teritorialno načelo, po katerem dobi vsakdo ob rojstvu na ozemlju določene države državljanstvo, ne glede na to ali sta starša državljana, op. prev.), konservatizmu »pridobljenih prednosti«, družbeni zamašitvi, itd. Evropski nacionalizem je veliko bolj sprejemljiv za Italijana, Belgijca, Avstrijca ali Španca kot za Francoza. Kljub temu so bili ravno Francozi tisti, ki so sprožili proces evropske izgradnje, ki ga ni niti de Gaulle skušal preprečiti. Gre za paradoks zgodovine; določeni Francozi, ki so se podzavestno zavedali pomanjkljivosti Francije in so trepetali pred mislijo o hlapčevski usodi, kot jo je v zvezi z njenim ameriškim gospodarjem doživela Anglija, se niso obotavljali popeljati svoje bivše dedne sovražnice Nemčije na pot izgradnje tega, kar bi lahko v bistvu poimenovali neokarolinška skupnost. Francija, ki je dolgo nasprotovala preostali Evropi in gibelinski ideji imperija ter je podpirala kult jakobinske države, je paradoksalno postala stvarnica bodoče evropske federalne skupnosti. Gre za dialektični preobrat, ki bi ga morda lahko razložili na podlagi podzavesti njenega ljudstva. Zdi se kot, da bi se ta narod, etnični povzetek Evrope, ki je začutil, da je od leta 1945, še bolj pa po dekolonizaciji, njegova moč začela bledeti, hotel projektirati na Evropo, ki si jo je predstavljal kot »Francijo večjih razmer«, pri čemer si je pravzaprav prizadeval za različico napoleonskih sanj. Zgodovina tega prizadevanja pa se je razpletla precej drugače, kot so Francozi hoteli; Evropa ne bo Velika Francija – bila bo to kar je, nekaj brez primere v zgodovini. Od nas pa je odvisno, da poskrbimo, da bo Evropa postala avtentično imperialna in ne bo zapadla v neko vrsto političnega kaosa, ki bo odprt celemu svetu, vsem ljudstvom, vsem denominacijam in vsaki nevarnosti. Nič ni neizogibno. Če pogledamo širšo sliko, lahko smatramo, da je evropska enotnost danes po 1.700 letih odgovor na razpad Rimskega cesarstva in na postopno rojstvo narodov, ter s tem v drugačni obliki ponovna izgradnja izgubljene enotnosti, za obnovitev katere si je prizadevalo tudi srednjeveško krščanstvo.
Mar danes, petdeset let po Rimski pogodbi komu še ni jasno, da so države članice Evropske unije v procesu odmiranja in brez substance? Bi potemtakem morali poskušati znova oživeti te države ali skozi zgodovinsko preobrazbo ustvariti pristno veliko nacijo? Ta vprašanja so posebej težka za francoske domoljube. Vendar pa pridejo trenutki, ko je potrebno narediti srce parajoče revizije, da bi ostali to kar smo – da bi obranili to, kar je ključnega pomena. Čeprav je vredna spoštovanja, zame »ideja Francije« kljub temu ni tako pomembna kot ideja »Evrope«. Poleg tega se zdi, da je »ideja Francije«, kot se danes izvaja, izjemno škodljiva za narod Francije. Neprimerljiva ironija zgodovine je, da se v tem obdobju množičnih migracij in dekulturalizacije, celo »francoski nacionalisti« sklicujejo na folklore Alzacije, Provanse, Bretanije, itd., ki jih je nekoč jakobinska država surovo napadala, da bi tako povrnili »francosko identiteto«, ki je uradna Francija ne priznava več. Antwerpejec belgijske narodnosti, Katalonec španske narodnosti, Lombardijec italijanske narodnosti…oni so moji sorojaki. To so evropski rojaki. Nasprotno od tega pa Zahodnoindijci, Afričani, Arabci ali Kitajci, ki posedujejo francosko osebno izkaznico, niso moji sorojaki, čeprav se jih v strogo pravnem smislu lahko smatra za Francoze. Tudi sami so takšnega mnenja, ne glede na želje tistih, ki jih hočejo asimilirati in drugih patetičnih zagovornikov »republiškega modela integracije«. Biti takšnega mnenja pomeni reagirati tako kot se reagira vsaka oseba ali ljudstvo na Zemlji. Etnija je edina stabilna osnova človeške skupnosti, kot Claude Lévi-Straus trdi v svojem delu Race et historie (Rasa in zgodovina). Alžirci niso za »Alžirce« hoteli priznati določenih bivših kolonialistov, ki so smatrali, da so Alžirci, saj so jih popolnoma upravičeno imeli za Evropejce. Danes migranti s francoskim državljanstvom večinoma nočejo doživljati samih sebe kot »Evropejcev« v etničnem smislu, temveč se še vedno opredeljujejo kot Afričani ali Azijci. To pomeni, da razumejo izraz »Evropejec« v etničnih okvirjih. V Združenih državah, kjer prevladuje pragmatizem, se izraz »Evropejec« uradno uporablja za potomce belih evropskih imigrantov.
Iz arheofuturistične perspektive, ki si predstavlja prihodnost kot vrnitev k arhaičnim načelom, potem ko bo univerzalizem modernosti spodletel, se poraja naslednje neizogibno vprašanje o evropski unifikaciji: Bo Evropa zgrajena po kalupu etničnega kaosa, v skladu z utopičnim modelom komunitarnega sobivanja, ki je povsod spodletelo, ali bo ustanovljena kot organska razporeditev sorodnih kultur, ki posedujejo skupno voljo – centralne možgane, če želite? S tem vprašanjem je povezana nujnost razlikovanja med glavnim sovražnikom Evrope in njenim glavnim tekmecem. Njen glavni sovražnik je Jug, zbran pod praporjem islama, ki se hoče preko kolonizacije od spodaj trajno ustaliti na njenih tleh. Njen glavni tekmec so Združene države, ki so se preko svoje dvojne igre povezale z islamom, kar je razvidno iz Natove agresije proti Srbom. Islam poganjata maščevanje in osvajanje. Združene države pa hočejo – kar je smiselno iz njihove geostrateške perspektive – nevtralizirati Evropo, katere unifikacija ogroža ameriško hegemonijo in njene gospodarske interese na kontinentu. S ciljem razdvajanja Evropejcev, da bi jim lahko bolje vladale, si ZDA prizadevajo spodbujati vojno in konflikte, podpirajo islamske migracije in se trudijo preprečevati evropsko zavezništvo z Rusijo in Slovani, nas držijo pod svojim vojaškim pokroviteljstvom in nas prisiljujejo, da odpremo svoje trge brez vzajemnosti, medtem pa cel čas trdijo, da so naša zaščitnica; To je logika ameriške perverzne hegemonije v Evropi, pred katero se Evropa nacionalnih držav, kot tudi ne Evropa Maastrichta in Amsterdama ne more braniti, saj ji primanjkuje volje za to. Obstaja tretja pot, ki je vredna razmisleka in bi bila nočna mora tako za njenega glavnega sovražnika, kot za njenega glavnega tekmeca: Demokratična, suverena, močna in obenem decentralizirana Evropska federacija, gospodarsko utemeljena na »avtarkiji velikih območij«, ki bi zavračala tako islamizacijo kot tretjesvetizacijo in bi bila opremljena z neodvisno vojaško silo, ter bi si prizadevala integrirati Rusijo v največjo imperialno skupino, kar jih je človeštvo kdaj poznalo – Evrosibirijo. V tem procesu bi si slednja prizadevala za zaustavitev svojega demografskega zatona, kot tudi za zavezništvo s Kitajsko in Indijo, s čemer bi se ločila od islamskega in ameriškega sveta.
Tragedija naše dobe je pozitivna v tem smislu, da nudi Evropejcem, predvsem pa evropski mladini, pobeg pred otopelostjo potrošniške družbe. Kot je Sartre (ki je redko razumel pomen svojih besed) nekoč naivno pripomnil, se radost rodi iz stiske in urgentnosti bitke in vojne. Evropska revolucija; to je detonator, ki ga je treba sprožiti, to je osamljen žarek v svetu, ki ga zatemnjuje viharno nebo, to je edino upanje.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 