Cotilde Venner je vdova francoskega zgodovinarja, pisatelja in enega pomembnejših identitarnih mislecev Dominiqua Vennerja. Sodelovala je pri reviji La Nouvelle Revue d’Histoire in pri njegovi knjigi Shock of History. Nedavno je izdala knjigo A la rencontre d’un cœur rebelle (La Nouvelle Librairie), ki opisuje delo in kariero njenega moža. Preberite si pogovor z njo, ki ga je vodil Robert Steuckers.
Dominique Venner si je pridobil sloves pisatelja in, kot je temu sam pravil, razglabljajočega zgodovinarja. Navduševali so ga politični boji, lov in vojna. Kako je vse to definiral in kaj so po njegovem mnenju lov, politični boj in vojna lahko prinesli izjemnemu človeku v smislu globine?
Med alžirsko vojno je Dominique res izkusil vojno, kar je zelo dobro opisal tudi v svoji knjigi Le Cœur Rebelle. Pogosto poudarjam, da je imel pravzaprav tri življenja, vsako od njih pa je bilo zaznamovano z bojem. Prvo z vojaškim in političnim bojem, drugo pa s svetom orožja in lova. Kasneje, ko se je umaknil iz politike, se je posvetil pisanju knjig o zgodovini orožja, obenem pa je pisal tudi za številne revije o lovu. V svojem tretjem življenju se je osredotočil na delo zgodovinarja. Objavil je dela, kot so Baltikum, les Blancs et les Rouges, Le Blanc Soleil des vaincus in Le Siècle de 14. V njegovih zgodovinskih delih so vprašanja vojne in političnega boja v ospredju.
Mislim, da je v svoji mladosti zagotovo čutil skoraj romantično navdušenje nad vojno, pustolovščinami in intenzivnim življenjem, ki ga slednje prinašajo. Vendar pa so se njegova občutja glede tega, potem ko je izkusil alžirsko vojno, korenito spremenila. Bil je nadvse kritičen do častnikov francoske vojske. Grajal je njihovo strahopetnost in politično prilagajanje. Kar se tiče same vojne, je bila to tema, h kateri se je pogosto vračal, vendar v skoraj metafizičnem smislu. Dominique nikakor ni bil razgret vojni hujskač. V njegovi knjigi Le Siècle de 14 najdemo več ganljivih strani o pobojih v veliki vojni. Pacifistično gibanje, ki se je pojavilo po grozotah prve svetovne vojne je dobro razumel. Obenem pa je trdil, da je izginotje obzorja vojne eden od vzrokov evropske dekadence, ki se kaže v razkroju moškosti, splošni strahopetnosti in hedonizmu. V knjigi, ki je urejena v obliki intervjuja, Shock of History, in sva jo skupaj izdala, je izrazil svoje prepričanje, »da vojna blagodejno vpliva na um in telo«; »Prav tako sem čutil, da je za narod poživljajoče, če ima na svojih mejah izziv “tatarske puščave”, saj tako ohranja budnost in pripravljenost `kot komar na koži Rima´, če lahko citiram Scipionove besede o Kartagini«.
Čeprav si Dominique ni želel vojne, je bil mnenja, da je treba biti na vojno pripravljen ali kot so govorili Rimljani: »Si vis pacem, para bellum«. Menil je, da je to pomembno iz seveda varnostnih, kot tudi iz moralnih in psiholoških razlogov. Človek namreč ravno v pripravah na boj in v samem boju preseže samega sebe in se razvija. Vojskovanje ali priprave na vojno ljudstvo varujejo pred določeno obliko dekadence. Razprave o transspolnosti lahko potekajo samo v času miru, saj gre za dekadentno razkošje, ki si ga narodi ne morejo privoščiti, ko so ogroženi njihovi življenjski interesi.
V knjigi Shock of History omenja tudi drugi način, ki neguje bojevniškega duha, gre pa za ukvarjanje z drznimi športnimi dejavnostmi, kot so alpinizem, padalstvo, potapljanje in lov. Tovrstne športne dejavnosti spodbujajo razvoj vrlin poguma, ki sicer nimajo spodbude v obdobju miru: »Potreba po spremembi okolja in hrepenenje po odprtem morju sta sedaj, ko živimo v hiper-reguliranem nadzorovanem in varnem svetu, še toliko bolj nujna…Morda gre za to, da si moramo dokazati, da smo lahko tudi kaj drugega kot pa samo dober zdravnik, srečen poslovodja, uspešen trgovec ali študent s svetlo prihodnostjo… Skratka, gre za potrebo po tem, da resnično dosežete svoje mejnike, da se sprijaznite s svojim telesom in ga podvržete drugačnim preizkusom, kot so poslovna kosila in večerje«.
Čeprav imajo njegova dela predvsem bolj moško podobo, je zavzemala ženska v domišljiji Dominiqua Vennerja posebno mesto. Kaj nam lahko poveste o tem, kakšno vlogo in mesto je namenil ženstvenosti?
Dominique je bil učenec Heraklita. Heraklit je verjel, da se ravno iz nasprotij rodi harmonija, ali z drugimi besedami iz moškega in ženskega. »Mar lahko spregledamo v veliki skrivnosti življenja delitev na dva spola? Slednja velja bodisi za razcvet rastlinskega sveta bodisi za živalski svet, iz katerega izhaja tudi človek. Že davno tega je bilo tako zapisano v Heziodovi Teogoniji, enako pa je v svojih načelih zapisal Heraklit: »Narava ljubi nasprotja. Skozi njih ustvarja harmonijo. Tako združuje žensko in moškega, ne pa moškega z drugim moškim«. (Shock of History)
Njegov pristop bi bilo napačno povezovati s stališči maskulinistov. Bolj nazorno vam to lahko opišem takole: Mars in Venera sta enako pomembna na drugačen način. Noben bog ni več vreden od drugega ali drugače povedano moške vrednote niso bolj pomembne od ženskih. Če v neki skupnosti prevladujejo izključno moške vrednote, se bo pogreznila v brutalnost in barbarstvo. Če pa v družbi prevladujejo samo ženske vrednote, pa bo propadla zaradi splošne šibkosti, ki lahko pripelje do samouničenja.
To je razvidno iz današnjih družb, v katerih prevladujejo »skrb, sočutje in razumevanje«. Na to znova opozarja Dominique v knjigi Shock of History, ko pravi: »Življenje znotraj družbe počiva na polarnosti možatosti in ženstvenosti. Če bojni aspekt izhaja iz moškosti, je bistveni aspekt skupnega preživetja, njegovega nadaljevanja in harmonije, ženski. Če se moški borijo, delajo in varujejo, ženske ohranjajo, prenašajo, obnavljajo in pomirjajo«.
Treba je poudariti, da se je proti koncu svojega življenja Dominique osredotočal na vlogo ženske. Tako je posvetil v knjigi Histoire et Traditions des Européens več poglavij izjemnim ženskam in čudovito upodobil Jolando Aragonsko in Charlotte Corday. V zgodovinski reviji La Nouvelle Revue d’histoire, katere urednik je bil, je redno objavljal zgodbe velikih ženskih osebnosti. Sprašujemo se lahko zakaj se je začel proti koncu življenja tako močno zanimati za ženske, vendar je odgovor na dlani; ženske so namreč tiste, ki prenašajo in vzgajajo. To pomeni, da je pri prenašanju spomina in identitete njihova vloga izrednega pomena. Brez njih ni žive tradicije. Omenjeni Spomin pa se uteleša v obnašanju skozi vsakdanje življenje. Zgodovina diaspor nam jasno razkriva pomembno vlogo žensk pri prenašanju vere in verovanj. Skozi hrano, ki jo pripravljajo, skozi spomine, ki jih posredujejo naprej, in skozi določeno obnašanje prenašajo celotno identiteto. Navade vsakdanjega življenja imajo veliko večjo moč od vsake ideološke retorike, saj se tradicija prenaša skozi zgled.
V knjigi Shock of History govori tudi o pogumu žensk v času vojne. Kot primer takšnega poguma pa je izbral junakinji iz filma V vrtincu (Gone with the Wind), Scarlett in Melanie. V svojem delu A Handbook for Dissidents: The Spiritual Testament of a Samurai of the West pa veličastno upodobi mlado nemško novinarko, ki je preživela drugo svetovno vojno, in je leta 1945 v Berlinu pisala dnevnik, ki je izšel leta 2003 z naslovom Ženska v Berlinu. Dominique je skozi opis teh resničnih ali namišljenih ženskih osebnosti orisal naravo ženskega poguma. V obdobju spopadov in vojne se moški pogum kaže v tem, da je pripravljen na smrt. Drugače rečeno, od moških se pričakuje, da si upajo umreti, od žensk pa, da si upajo živeti, da imajo pogum za življenje. Takšno življenje v opustošenem svetu namreč zahteva neizmerno junaštvo, ki ga je imela omenjena Nemka. Ko razmišljamo o prvi svetovni vojni se spomnimo vseh moških, ki so umrli na bojiščih in upravičeno občudujemo njihov pogum in požrtvovalnost. Vendar pa ob tem ne smemo pozabiti na pogum vseh tistih žensk, ki so same skrbele za svoje družine in ohranjale gospodarstvo, s čemer so omogočile, da si je država lahko po vojni znova opomogla.
Pomembno je, da se v dobi dekonstrukcije spolov zavedamo razlik med moškim in ženskim spolom. Mars ni Venera, tako kot Venera ni Mars, sta pa oba enako pomembna. Dominique v svojih delih s portreti moških in žensk predstavlja primere moškosti in ženskosti, po katerih se lahko zgledujemo, da bi se prebili skozi nemirne in temne čase, v katerih živimo.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 