Evropa: Mit in usoda – Od Indoevropejcev do dovršene Evrope

Avtor: Pierluigi Locchi

Pierluigi Locchi je član oddelka za študije in vodja za evropske odnose pri Inštitutu Iliade. Pod okriljem slednjega je prevedel v francoščino tudi več del svojega očeta Giorgia Locchia. V nadaljevanju si lahko preberete prevod njegovega govora iz sipmozija Inštituta Iliade, ki je potekal 6. aprila 2024 v Parizu.

Evropa – ta Beseda še nikoli ni bila tako poglavitna v sodobni misli in razpravi znotraj narodov, ki jo tvorijo. Vendar pa, kaj je Evropa? Le peščica izmed bolj gostobesednih politikov bi znala dati primerno opredelitev. Za to pa obstaja dober razlog; njena opredelitev ni ustrezna, če je prazna in plitka. Nujno mora biti jasna in potrjujoča. Naša vizija Evrope je znak naše predanosti, je obenem mit, ki smo ga podedovali od naših prednikov in si ga znova lastimo, ter projekt , ki se mu posvečamo zavoljo naših otrok.

Evropo poznamo, kolikor nam daleč seže spomin, do neke mere kot boginjo, ki jo Heziod omenja med Okeanidami, predvsem pa kot mlado in prelepo feničansko princeso, ki jo je mogočni Zves, ob tej priložnosti spremenjen v ognjevitega bika, ugrabil in iz Azije odpeljal na Kreto preko valov, ne da bi si pri tem zmočil kopita.

Ko Zemlja bila je izgubljena v daljavi,

Ko tih uranski prostor

Je zasijal, sam, goreč, v mračni prostranosti,

Božanski bik je dejal: O, devica, ne boj se…

Pridi! Tu je sveti otok preroških duplin

Kjer boš slavila svoje mogočne himne,

Od tebe pa bodo prišli junaški otroci,

ki bodo vladali Zemlji in postali bogovi!

Ta Evropa, ki je tako starodavna in je z nami že od grške mitologije ter jo na čudovit način obuja Leconte de Lisle, je obenem zelo moderen koncept. Ravno ta očiten paradoks pa nam pomaga razumeti kako je za nas Evropa hkrati mit in naša usoda.

Ta starodavna Evropa je obenem skrajno moderna, preprosto zato, ker je zavedanje o Evropi in o povezavah, ki združujejo njena ljudstva, nekaj zelo novega.

Danes vemo, da čeprav govorimo v Rimu, Madridu in Parizu različne jezike, so očetje očetov prebivalcev teh mest govorili isti latinski jezik. Prav tako vemo, da če k njim dodamo Nemce, Švede ,Irce, pa tudi druge, kot so Srbi in Hrvati, ne le, da so njihovi predniki govorili skupne germanske, keltske in slovanske jezike, temveč so predniki prednikov naših različnih evropskih prebivalstev vsi govorili isti indoevropski jezik, kar pomeni, da tvorijo eno in isto ljudstvo.

Čeprav mi to vemo pa se tega na primer Rimljani niso zavedali. Ko nam Tacit pripoveduje o Germanih, govori o nekem drugem svetu, o ljudstvu, ki nima nič skupnega z njegovim ljudstvom; o drugih običajih in zakonih, o drugačnih vlogah moških in žensk, in tako dalje. Ne more si predstavljati, da bi ti barbari imeli karkoli skupnega z Rimljani. Ni si mogel predstavljati, da bi lahko imeli iste prednike kot on.

Zavedanje o Evropi kot skupnosti narodov in želja za skupnostjo iste usode je nekaj zelo nedavnega, da ne rečem povsem novega, kar ni obstajalo do prvih projektov enotnega evropskega političnega izražanja, ki ga je navdihnilo predvsem nietzschejansko dojemanje Evrope. V tem obdobju – ob koncu 30. let prejšnjega stoletja – je bila to nova vizija, ki je šla onkraj malenkostnih nacionalizmov, projekt za Evropo, ki je temeljil na novoodkritih skupnih koreninah, projekt, ki je na različne načine znova oživel po drugi svetovni vojni.

Rad bi izpostavil specifično povezavo med izvorom in projektom, saj ravno skozi to povezavo vidimo danes Evropo obenem kot mit in usodo, lahko bi rekel celo naš mit in usodo.

To povezavo najdemo, denimo, pri Gabrielu D´Annunziu. Sam sem Italijan, zato mi ne boste zamerili, če najprej navedem primer onkraj Alp – D´Annunzia, ki je prebivalce Reke ob razglasitvi italijanskega regenstva nad Kvarnerjem, naslovil z naslednjimi besedami:

»Upati si ustanoviti tukaj, na tem kosu zemlje, v tem grobem trikotniku, način novega duha, obliko novega življenja, ureditev pravice in svobode, v skladu z navdihom preteklosti in prerokovanjem prihodnosti…«

»Navdih preteklosti« in »prerokovanje prihodnosti« v pesniškem jeziku d´Annunzia popolnoma ustrezata temu, kar mislimo danes z izvorom in projektom.

Ravno Evropa je obenem naš izvor in naš projekt. »Bolj izvoren izvor«, če uporabimo Heideggerjev izraz, in bolj pristen od nacionalnih mitov, ki so bili predlagani pred stotimi leti. Germanska rasa, Francija štiridesetih kraljev, Rimsko cesarstvo…gre za vsako izražanje novega superhumanističnega mita, ki je bil rojen z Wagnerjem in Nietzschejem, in se je širil skozi Evropo v različnih nacionalnih različicah. V Franciji s Charlesom Maurrasom ali Mauriceom Barrésom, v Italiji, kot smo videli, z d´Annunziem ali Giovanniem Gentileom, in tako dalje.

Pravzaprav je sam izvor projekt, to kar želimo postati. Ker pa se izvor in projekt prekrivata, nam naša dediščina nalaga dolžnost, mit pa postane usoda.

Tako kot bi bilo Rimsko cesarstvo lahko mit, naznanilec in izraz volje za Tretji Rim, je danes Evropa mit; je naša inspiracija, naša najbolj oddaljena preteklost projektirana v prihodnost kot svobodno izbrana in privzeta identiteta. Je to, kar nas združuje. Povsod po Evropi nove generacije Italjanov, Špancev, Francozov, Nemcev, Grkov, Slovanov, Skandinavcev in Baltov potrjujejo svojo evropsko identiteto. Ti možje in žene nameravajo kot Evropejci zgraditi prihodnost, skladno s tem, kar smo bili, kar smo in kar hočemo postati.  

Od časov velikih mobilizacijskih mitov pred stotimi leti se je ena stvar spremenila. Zgodila se je grozna dvojna evropska državljanska vojna, bratski spopad, ki je privedel do velikega izbrisa identitete, ki smo mu danes priča.

Mi, preživeli, danes stojimo na koncu te neprekinjene verige mesa in krvi, ki je na ducate generacij prenašala vizijo sveta, ki je bil, kot odkrivamo, skupen evropskim ljudstvom tisoč let, preden je bil izprijen. Vizijo sveta, ki se zrcali v Evropi, in je kot temeljna zgodba o naših naporih in dejanjih mit ter obenem usoda, saj nas je vse več tistih, ki dojemamo, da je v globalni geopolitični igri, v dobi globalizacije in kontinentalne filozofije, za nas, Francoze, Italijane, Nemce, Madžare in druge, edina izbira »Evropa ali konec zgodovine«!

Pravzaprav postaja ideja uresničevanja Evrope vse bolj razširjena tudi drugje in ne le med možmi in ženami, ki sem jih pravkar omenil.

Vendar pa, kakšna Evropa?

Evropa ni bila nikoli v preteklosti tako pogosto vsem na jezikih, v mislih in v njihovih skritih motivih. Ne glede na to ali gre za težavo ali rešitev, za prijatelja ali sovražnika, za ikono ali strašilo, za federalno, transnacionalno, zaprto ali odprto, za pekel ali nebesa, Evropa je povsod.

Hkrati pa stanje v Evropi še nikoli ni bilo tako katastrofalno, njena podreditev tako temeljita, oblikovanje njenega prebivalstva tako prefinjeno, invazija nanjo tako natančno načrtovana. Kljub temu pa verjamem tudi v znake, ki jih opažam. V zavedanje, ki je,  čeprav je zaenkrat še plaho, resnično. Najdemo ga tudi v Evropski uniji, ki nosi kljub temu glavno odgovornost za osiromašenje in zasužnjenje našega prebivalstva, in je do sedaj služila predvsem za razoroževanje narodov Evrope spričo apetitov drugih igralcev v globalni geostrateški igri.

Verjamem v dejstva, ki napovedujejo spremembo smeri v politiki, ki je Evropo spremenila v odprto hišo, izropano iz strani plenilcev vseh velesil. Verjamem, da bo volja, ki je sicer še vedno v povojih, vendar pa se začenja udejanjati v dejanjih nekaterih držav članic trenutne Evropske unije, zagotovila Evropi nove vire, ki bodo omogočali, če že ne zagotavljanja prihodnje neodvisnosti, vsaj pogoje zanjo. Tu imam v mislih predvsem odločitve v korist neodvisnosti pri vprašanju tehnoloških velikanov in ogromne investicije v nove vire energije, predvsem v jedrsko zlivanje v naslednjih petinštiridesetih letih. In čeprav smo že davno tega izgubili bitko za splet, še nismo izgubili bitke za kvantno računalništvo.

Seveda ne bi naše Evrope nikoli pomešal z Evropsko unijo. Prav tako nimam iluzij glede manevrskega prostora naših trenutnih političnih elit in mi je jasno, na primer, kako globoko smo zabredli v ukrajinsko past.

Vendar pa, če pustimo naključja ob strani, ne smemo pozabiti, da so zgodovino vedno oblikovale aktivne manjšine. Manjšine, ki jim je preko njihove zglednosti, nepopustljivosti in samopožrtvovalnosti pogosto uspelo pridobiti podporo največjega števila ljudi.

Zato se pri Inštitutu Iliade ne izmikamo pogovorom o Evropi z izgovorom, da je že vse izgubljeno. Mar bi bil, tudi, če drži, da Evropa še nikoli ni bila v slabem stoletju tako oslabljena, to razlog, da obupamo nad ciljem »močne Evrope« in vržemo puško v koruzo, ne da bi sploh poskusili spremeniti potek zgodovine?

Seveda ne. Zato je bil Inštitut Iliade ustanovljen. Zato smo danes popolnoma predani temu, da orišemo to kar razumemo in kakšno Evropo hočemo.

Bodimo jasni. Evropa, ki si je želimo za naše otroke je Evropa, ki je še ni bilo, Evropa, ki jo nosimo v sebi, ki je razlog za našo predanost s katero živimo. Evropa, ki kot je rekel Nietzsche, ni domovina, ni dežela očetov, temveč je Land der Kinder, dežela otrok.

Naša vizija Evrope se od večine drugih trenutnih vizij razlikuje v tem, v čemer se tudi mi najbolj razločno razlikujemo od naših nasprotnikov in ideologij proti katerim se borimo; po našem načinu dojemanja zgodovine.

Za veliko večino naših sodobnikov je zgodovina nekaj, kar se je nekoč zgodilo in se ne bo nikoli vrnilo; preteklost je preteklost, ne obstaja več.

Na podoben način večina ljudi doživlja prihodnost kot nekaj, kar se še ni zgodilo in bo vedno pred njimi, izven njihovega dosega.

Mi imamo precej drugačen pristop.

Preteklost in prihodnost sta prisotni v nas vsak trenutek naših življenj, vedno neločljivi z našo sedanjosto. Takšen način – zavesten ali podzavesten – dojemanja zgodovine natančno opredeljuje naš način življenja.

Dal vam bom primer. V začetku 19. stoletja je bila preteklost prvič znanstveno rekonstruirana brez pomoči obstoječih dokazov. Osvetlitev naše indoevropske preteklosti se je začela v sedanjosti, s pomočjo jezikov, ki jih govorimo vsak dan. Popolnoma nova znanstvena veda o jezikoslovju je tako omogočila odkrivanje naših skupnih indoevropskih prednikov in dokazala njihov obstoj brez potrebe po najmanjšem dokazu iz preteklosti, zasidrana izključno v živi sedanjosti in v evropskih jezikih, ki jih govorimo. S tem, ko se je zanašalo na dejstvo, da je naša preteklost ohranjena v naši sedanjosti, je jezikoslovje nedvomno prekinilo molk med preteklostjo in sedanjostjo in med sedanjostjo in prihodnostjo.

No, tako kot jeziki, ki jih govorimo, vsebujejo svojo preteklost in jo skozi lastno evolucijo prenašajo v prihodnost, tako tudi sedanjost – sedanjost, ki jo vsakdo od nas živi vsak trenutek – v vsakem trenutku vsebuje preteklost, ki smo jo izbrali zase in prihodnost, v katero jo prenašamo.

Kar se nas tiče, je preteklost, za katero se danes odločamo, najbolj oddaljena preteklost Evrope, preteklost naših indoevropskih prednikov, preteklost, ki je še vedno prisotna v jezikih, ki jih govorimo, preteklost, ki je bila priča času, ko je eno ljudstvo vladalo Evropi. To je preteklost, ki jo prenašamo v prihodnost kot voljo do moči, kot projekt in kot prosto izbrano usodo Evrope, združene na podlagi skupnih jezikovnih temeljev in glede na to, da vsak jezik uteleša določeno vizijo sveta, na skupni kulturi in civilizaciji.

Treba je razumeti, da tako kot Friedrich Nietzsche, verjamemo, da je človek prihodnosti tisti, ki bo imel najdaljši spomin.

Izbira bolj oddaljene, mogočnejše in močnejše preteklosti pomeni izbrati preteklost, ki seveda vključuje tako francoske kralje in Rimsko cesarstvo, kot tudi dediščine civilizacij, ki so si bile sorodne stoletja in tisočletja. Preteklost s številnimi obrazi, ki nam ravno zato daje še globljo dimenzijo te prve velike Evrope, te dovršene Evrope, h kateri pozivamo.

Zgodovina je odprta. Nikoli ni napisana vnaprej, kot nas opominja Dominique Venner, ki je celo knjigo posvetil nepredvidenemu v zgodovini. Odvisna je od volje in dejanj tistih, ki stremijo k temu, da udejanijo svoj projekt. Vedno je vse mogoče in predanost vsakega posameznika se šteje.

Naša usoda je torej v naših rokah, saj se soočamo z alternativo, ki je, kot bomo kasneje videli, dokončna: Znova se bomo rodili kot Evropejci ali umrli kot zahodnjaki.