Avtor: Audrey D’Aguanno
Pred petimi leti je umrl Guillaume Faye. Ta žvepleni, vulkanski, ognjeviti teoretik »nove desnice« je pustil pečat na več generacijah aktivistov in številnim sodobnikom spremenil pogled na svet. Na žalost pa o njegovem plodnem zgodnjem delu morda ne vemo dovolj.
Namen teh nekaj odstavkov ni toliko priklicati v spomin človeka – barvitega človeka! – temveč spodbuditi nove bralce k odkrivanju njegovih zelo poučnih del; čeprav se slednja lotevajo perečih vprašanj, v njegovih spisih ne boste našli zapletenega žargona, psevdoznanstvenega blebetanja ali nerazumljivih stavkov, iz katerih se trudimo razbrati predmet. Branje teh del je dostopno vsem.
Faye je bil namreč kljub doktoratu iz politologije in trdnim temeljem v klasični kulturi svetlobna leta pred dolgočasnimi knjižnimi molji, iz katerih se je pikro norčeval, kot so se tudi oni iz njega. Bil je človek tisočerih obrazov, tako večplasten kot njegovo razmišljanje. Izreden je bil v vsem, česar se je lotil, saj je bil obenem esejist, (izjemen) govornik in novinar. Ukvarjal se je z zapletenimi temami in najhujšimi malenkostmi. Bil je avtor erotičnih kratkih zgodb in stripov, radijski voditelj (odrezav Skyman, o katerem se je govorilo na Skyrocku), organizator potegavščin, detajlen in vsestranski strokovnjak, ki mu pripisujejo celo delo v pornografski industriji (pri čemer gre zaradi pomanjkanja dokazov verjetno le za še eno potegavščino). Ker ga je gnala nenasitna radovednost, je obiskoval najrazličnejše kroge. Vedno je iskal razprave in izmenjave idej. Užival je v soočanju z vsemi mogočimi realnostmi, da bi izluščil vsebino za svoje analize.
Realnost…kakšen pojem! Temelj vsega njegovega razmišljanja. Kot zvesti pristaš Aristotela je vedno ponavljal, da »moramo izhajati iz resničnosti, da bi spremenili svoje ideje, namesto, da bi skušali spreminjati resničnost s svojimi fantazijami«.
Psihološko rigidni so vzdržani
Ker je predvideval, da bo zaradi sovpadanja katastrof zahodni svet doživel konec, je Guillaume Faye razvil teorijo arheofuturizma, ki obenem združuje tehnološko znanost in vrnitev k vrednotam prednikov. Arheofuturizem uteleša duha postkatastrofe, filozofijo, ki bi morala biti temeljni kamen jutrišnjega sveta. Vključuje samozadostnost širnih prostranstev in najavlja smrtni udarec egalitarizmu, soočenim z realnostjo. (Gre za filozofijo, ki si zasluži podrobnejši pregled, ki je na voljo v istoimenski Fayejevi knjigi Archeofuturism).
»Ne smemo biti nazadnjaški, restavratorski, niti reakcionarni, saj je sifilis, ki nas žive razjeda, proizvod zadnjih nekaj stoletij. Znova moramo postati arhaični in predniški, obenem pa si moramo predstavljati prihodnost, ki ni več nadaljevanje sedanjosti. Futurizem proti modernizmu, Arhaizem proti pasatizmu.«
Brati Fayejeva dela pomeni zaključiti z nesposobnnim reakcionizmom in sterilno nostalgijo. Pomeni razumeti, posedovati ključe, vendar pa z namenom ukrepanja.
V svojem delu La colonisation de l’Europe, discours vrai sur l’immigration et l’Islam, objavljenem leta 2000, se Faye vrne k nekaterim od svojih člankov o multirasni družbi iz 80. let prejšnjega stoletja. Njegova pronicljivost glede nevarnosti množičnih migracij, katere se je takrat le on lotil na politično ustrezen način, ostaja neprekosljiva. Ne le, da je v tem delu razkril mehanizme »množične kolonizacije iz strani afriških, severnoafriških in azijskih ljudstev«, temveč se je lotil tudi »etnomazohizma« in »duševnega Aidsa«, ki sta prizadela evropske narode; kolapsa njihove imunske obrambe, ki je posledica egalitarnega pranja možganov, kateremu so bili izpostavljeni že več desetletij. Stroga in neizprosna ocena, posledice tega pa so danes vidne.
Med njegovimi drugimi deli iz tega obdobja najdemo Avant-guerre: Chronique d’un cataclysme annoncé, Le coup d’État mondial, Sexe et dévoiement; kritično delo, v katerem se posveti spolnosti, ljubezni, feminizmu, in tako dalje, iz arheofuturistične perspektive (obvezno branje!) in Comprendre l’Islam, kjer se posveča vlogi islama v naši družbi. Comprendre l’Islam (Razumeti Islam) je ostra analiza brez zadržkov, o religiji, ki (znova) napada staro celino. Tu sta še La nouvelle question juive (Novo judovsko vprašanje), esej, ki je naletel na splošno nerazumevanje (ko je bil sploh prebran), in je bil obenem predmet lažnih intervjujev, pa tudi La guerre raciale (Rasna vojna).
Gre za provokativno pisanje, katerega cilj je spodbujati razpravo, obenem pa je zelo dobro argumentirano; čeprav se ne boste strinjali z vsem, mu boste velikokrat težko dokazali, da se moti.
Ključni mislec za razumevanje sodobnega Zahoda
Prva stopnja Fayejevega metapolitičnega doprinosa med leti 1975-1987 (predvsem, ko je vodil oddelek za raziskovalne študije think tanka GRECE), je bila cvetoče obdobje njegovih dejavnosti. Absurdnost družbe, v kateri »hodimo narobe obrnjeni« postaja vse bolj očitna našim sodržavljanom. Traktorji, ki se zbirajo v Bruselju so znak, da razumejo, da se odločitve več ne sprejemajo v prestolnicah, temveč v brezdržavnih uradih, ki so izgubili povezavo z resničnostjo. Ravno v tem pogledu pa nam lahko koristi širjenje izvirnih del Guillauma Faya.
Leta 1981 je v svojem bleščečem obdobju opredelil oblast kot »sistem za ubijanje ljudi«. V tem nadvse vizionarskem eseju, je jasno razgalil delovanje zahodnega tehnološko-gospodarskega sistema, ki namerava prebolikovati svet v anonimno, standardizirano globalno družbo. Vendar pa se je treba paziti tudi zarot marksističnega redukcionizma; sistem deluje kot mehanizem brez upravljalca. Sistem ne potrebuje običajnih oblik politične prevlade. Ker je gospodarski in tehnološki, je samoregulacijski.
»Civilizacija, tudi globalna, vedno bolj ali manj temelji na kulturni preteklosti in ciljih, da bi se nadaljevala v prihodnosti. Civilizacija vedno ostaja človeška. Sistem pa je, po drugi strani, mehaničen in brezčasen.«
»Sistem, tako kot tudi vsako izmed njegovih kolesc, deluje le zavoljo lastnega delovanja. Zahodnjaški sistem prisiljuje ljudi, da živijo – ali bolje rečeno, umrejo – v ritmu njegovih kratkoročnih samoregulacij. Seveda ni potrebe po tem, da bi se spraševali kaj se je zgodilo s konceptom usode. Ni mu treba niti oporekati; preprosto ne obstaja«.
Odločitve držav, ki so bile v preteklosti specifične in sprejete zavoljo skupnosti, so izpodrinile strateške odločitve, ki se jih sprejema znotraj okvirjev mrež (velikih zasebnih podjetij, bančnih organizacij, špekulantov in nadnacionalnih agencij). Državniki niso več potrebni, pravila zadostujejo. S tem, ko postaja družba vse bolj depolitizirana, se stopnjuje špekulacija znotraj politike. Ni težko razumeti, zakaj je tovrsten opis za nas tako zelo aktualen.
V svoji »Kritiki zahodnega sistema« je ločil med Zahodom in Evropo v času, ko se je desnica opredeljevala za popolnoma zahodnjaško naproti komunizmu. Čeprav je bila omenjena kritika napisana 44 let nazaj, se ni prav nič postarala, obenem pa je mnoge navdihnila:
»Zahodna civilizacija ni evropska civilizacija. Je pošasten sad egalitarnih ideologij, ki izhajajo iz judeokrščanskega monoteizma in evropske kulture, od katere je prevzela svoj dinamizem in podjetniški duh, obenem pa ji v osnovi nasprotuje. Uteleša jo Amerika, ki ji je dala odločilen zagon v času po drugi svetovni vojni. Monoteistična komponenta zahodne civilizacije je jasno prepoznavna v tem projektu, katerega bistvo je identično bistvu Sovjetske zveze: Uveljavljati univerzalno civilizacijo utemeljeno na prevladi gospodarstva kot določitelja razredov življenja, ki depolitizira ljudstva zavoljo koristi globalnega `upravljanja´«
La Nouvelle Société de Consommation, Contre l’économisme, L’Occident comme déclin, Le sens de l’histoire, Les héros sont fatigués, Pour en finir avec le nihilisme, Les titans et les dieux, La société du non-travail in Qu’est-ce que la realpolitik, vse to so članki, ki obravnavajo tehnologijo in faustovskega duha. Gre za na ducate odličnih, neposrednih, jasnih in brezčasnih tekstov in intervjujev, ki jih je nujno treba znova začeti brati. Tako kot Pourquoi nous combattons, delo, ki je bilo objavljeno leta 2001 in je pravzaprav razširitev dela Petit lexique du partisan européen, ki ga je napisal v 80. letih prejšnjega stoletja. Ta Manifest evropskega odpora, ki je urejen kot slovar s 177-imi ključnimi besedami, nam nudi jasen odgovor:
»Borimo se za dediščino naših prednikov in za prihodnost naših otrok«. Nemočna na mednarodni stopnji, brez želje, da bi se ohranjala, so ljudstva Evrope zgodovino pustila za seboj. Kulturno kolonizirana, dovolijo, da se jih zavojuje. Na pragu sovpadanja katastrof – migrantskega kaosa, gospodarskega in finančnega propada, demografskega kolapsa, politične praznine, množenja oboroženih spopadov na evropskih tleh, itd. – je danes bolj pomembno kot kadarkoli prej, da imamo jasne ideje o vzrokih za pravičen boj za identiteto, da razumemo svet okoli nas in ideologije, ki ga poganjajo , da se urimo v razmišljanju in da znamo predstaviti utemeljene argumente. To lahko med drugim dosežemo z branjem in vnovičnim prebiranjem Guillauma Faya.
Več del Guillauma Faya, ki so navedena zgoraj v izvirniku, je v angleščini na voljo tukaj
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 