Slovenija je letos praznovala 34. obletnico svoje samostojnosti in osamosvojitve od propadlega eksperimenta, imenovanega Jugoslavija. Nekaj dni pred dnevom državnosti pa se obeležuje tudi obletnica malo manj znane, a kljub temu zelo pomembne bitke pri Sisku, v kateri je Evropa izbojevala veliko zmago proti islamu 22. junija leta 1593.
Šlo je za pomembno zmago nad Turki in islamom, v kateri so se izkazali tudi slovenski bojevniki iz Kranjske, Koroške in Štajerske. Kranjske čete zmagoslavne vojske je vodil Andrej Turjaški iz plemiške rodbine Auersperg, ki si je prislužil ime Kranjski Ahil. Odločilno vlogo v bitki pa je imela tudi kranjska konjenica na čelu z Adamom Ravbarjem iz plemiške družine Rauber.
V 398. letih med zmago nad Turki in slovensko zmago nad komunizmom se je zvrstilo več drugih vojn, v katerih so se Slovenci hrabro borili, kot tudi več pomembnih zgodovinskih dogodkov. Vendar pa se zdi, da se je slovenski narod iz svoje zgodovine kaj malo naučil. V današnji dobi seveda pozabljamo, da se zgodovina rada ponavlja in da je stroga učiteljica.
Kljub temu pa danes, ne le da se zgodovina pozablja, temveč številni tiščijo glave v pesek tudi pred grozljivimi prizori, ki se dogajajo v sedanjosti na drugih koncih naše celine. Čeprav so Turki v naših deželah skozi zgodovino povzročili mnogo trpljenja in opustošenja, danes v naši prestolnici stoji mošeja. So bile slovenske in druge evropske žrtve v stoletjih bojev proti islamu zaman? A da bi razumeli to grožnjo se nam ni treba ozirati v preteklost. Dovolj je, če se ozremo po zahodnoevropskih državah, kjer priseljenci vsakodnevno terorizirajo avtohtono prebivalstvo.
Prav tako se nam, če želimo poznati resnično naravo komunizma in rdeče zvezde, s katero marsikdo še vedno opleta v imenu svobode, ni treba ozirati na Sovjetsko zvezo, kjer so boljševiki povzročili več milijonov smrti ruskega in ukrajinskega prebivalstva. Lahko se sprehodimo po gozdovih Kočevskega Roga, kjer na navidezno tihih in spokojnih krajih dobimo zlovešč občutek, ki nam daje vedeti, da so se na teh tleh v imenu krvave zvezde zgodili grozoviti zločini. Ostajajo le nemi spomeniki zverinsko pobitim, ki jih najeda zob časa, medtem ko navkljub osamosvojitvi srž komunistične miselnosti ostaja še kako prisotna v naših ustanovah in velikokrat v navezi z novimi liberalnimi principi kroji javno mnenje in sprevrača našo zgodovino.
Slovenija se je osamosvojila od socialistične tvorbe Jugoslavije pred 34. leti, vendar pa se v šolskih učbenikih še vedno uči bolj ali manj »uradno« zgodovino, ki izhaja iz povojne komunistične mitologije. Stari komunisti so kot kače zamenjali kožo iz rdeče v mavrično. Ob tem sodobna liberalna pro-LGBTjevska in pro-migrantska levica nikoli ne pozabi pokloniti se svojim ideološkim predhodnikom, ki bi se sicer morda zgražali nad določenimi aspekti kulturnega marksizma, jih je pa ne glede na to gnala v svojih temeljih ista ideologija drhali.
Če želimo naprej v prihodnost se moramo zavedati svoje preteklosti, predvsem pa moramo o njej objektivno govoriti. V času prevladujoče politične korektnosti postaja to vse težje, saj bodo morda junaki bitke pri Sisku v prihodnosti označeni za »islamofobe«.
Ne glede na to se moramo vprašati kaj pravzaprav pomeni etnokulturna identiteta? So se Slovenci borili leta 1991 samo zato, da bi odprli v Sloveniji pot liberalizmu, ki je v svojih egalitarnih temeljih precej blizu komunizmu, navkljub zunanjim razlikam, ali zato, ker so hoteli kot narod sami odločati o svoji usodi? Spomnimo se zgodovinskih junakov, ki so skozi stoletja branili ta košček zemlje pod Alpami in vseh, ki so negovali in ohranjali slovensko kulturno identiteto. Predvsem pa ne pozabimo na dejstvo, na katerega nas zgodovina vedno znova opominja; narod, ki mu ni mar njegove preteklosti nima prihodnosti.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 