Odkar so na Bližnjem vzhodu v začetku oktobra 2023 znova izbruhnili plameni vojne med palestinskim Hamasom in državo Izrael, se na ulicah evropskih in ameriških mest vrstijo protesti in shodi v podporo Palestini. Nedavno pa je za spektakel, ki je razburil zahodno javnost, poskrbel pripadnik ameriških zračnih sil Aaron Bushnell, ki se je v imenu »svobodne Palestine« protestno zažgal pred izraelskim veleposlaništvom v Washingtonu. Zaradi poškodb je kasneje v bolnišnici umrl.
Bushnell naj bi pred svojim drastičnim protestom o tem obvestil več levičarskih spletnih strani, poročajo tuji osrednji mediji. Prav tako je na Facebooku zapisal: »Mnogi med nami se sprašujemo kaj bi naredili, če bi živeli v času suženjstva? Ali na Jugu v času zakonov Jima Crowa (segregacije, op. prev.)? Ali v času apartheida? Kaj bi naredil, če bi moja država izvajala genocid? Odgovor je, da to kar bi naredili, že počnete. Sedaj.« Sam ton njegovega zapisa je prežet z levičarskim moraliziranjem, kar nam daje vedeti kakšni so bili njegovi nazori in posledično tudi odločitev za njegovo zadnje dejanje. Preden se je zažgal je dejal, da ne bo več »sodeloval pri genocidu«, to pa se verjetno ni nanašalo le na njegov vojaški poklic temveč tudi na to, da je Američan. Ne glede na to kaj si kdo misli o njegovem samomorilskem dejanju, je slednje v določeni meri odraz občutka bele krivde in etnomazohizma, ki je eden od temeljev vrednot in moral belih liberalcev. Še več, glede na njegove zapise na spletnem forumu Reddit je bil Bushnell očitno anarholevičar. Svoje življenje je žrtvoval, ker je bil verjetno okužen z belo krivdo.
Glede na to, kar je zaenkrat znano o njegovih političnih pogledih lahko domnevamo, da je bilo Bushnellu, ki se je zažgal v imenu nekega tujega ljudstva na drugem koncu sveta, popolnoma vseeno za uničenje njegove lastne kulture in naroda, oziroma ga je morda tudi podpiral, čeprav se najbrž ni zavedal, da gre za načrtno uničevanje in za tihi genocid nad njegovo etnično skupino, temveč je mislil, da so zahteve po »odpravljanju« bele Amerike upravičene in pravične. Očitno se prav tako ni zavedal, da za tem uničevanjem stojijo isti akterji, ki stojijo za dogajanjem in vojnami na Bližnjem vzhodu.
Tisti, ki jih mnogi danes zagrizeno obtožujejo genocida nad Palestinci, izvajajo pravzaprav že dolgo tihi genocid nad belim človekom preko promoviranja rasnega mešanja in multikulturalizma, uvažanja hord iz tretjega sveta, škodoželjnega širjenja že omenjene bele krivde zaradi domnevnih zločinov in krivic iz preteklosti ter z razkrojem tradicionalnih vrednot in družine preko subverzivnih ideologij, kot sta feminizem in liberalizem. Vendar pa se nihče zaradi tega ne zažiga živ pred vladnimi poslopji ali veleposlaništvi. Nihče ne vzklika sloganov v prid evropskim narodom.
Ravno nasprotno, levičarji, ki danes protestirajo za Palestince, so obenem koristni idioti globalistov, ki izvajajo veliko demografsko zamenjavo belega prebivalstva preko množičnih migracij. Nihče ne izgublja spanca, ko globalisti, med katerimi prevladujejo poleg brezkoreninskih belih liberalcev Judje, ki imajo svoje etnocentrične interese, zastrupljajo belo mladino in belce nasploh z idejami kulturnega marksizma, ki so se razvile iz Frankfurtske šole, filozofi katere so bili prav tako skoraj izključno judovskega rodu. Nikakršne javne ogorčenosti ni nad tem, da judovski vplivneži spodbujajo množične migracije in razkroj Evrope. Pravzaprav bi mnogi, ki se postavljajo po robu Izraelu in protestirajo za pravice Palestincev, tiste, ki že dolga leta opozarjajo na škodljive vplive mednarodnega judovstva in sionizma, hiteli označevati za antisemite.
Ironično je danes levica, ki je ideološki otrok judovskih intelektualcev in intelektualk, od pripadnikov že omenjene Frankfurtske šole, kot so bili Herbert Marcuse, Max Horkheimer, Theodor W. Adorno in številni drugi, pa do vplivnih feministk, med katerimi najdemo Susan Sontag, Betty Friedan, Glorio Steinem, in kopico drugih, tista, ki v javnosti ostro kritizira judovsko državo in celo sionizem. Čeprav levičarji hitijo trditi, da nikakor niso antisemiti, temveč nasprotujejo le izraelski politiki do Palestincev in tistim, ki slednjo podpirajo, obenem, morda celo nehote, razbijajo splošen tabu o tem, da so Judje nad vsako kritiko, da so etnična in verska skupina, ki se je preprosto ne sme kritizirati, če nočete biti izključeni iz družbenega življenja, ostati brez službe in se morda znajti celo pred sodiščem.
Seveda takšen razvoj dogodkov in družbenega vzdušja omogoča tudi mnogim, ki že desetletja opozarjajo na za Evropo in Zahod škodljive posledice ogromnega vpliva, ki ga imajo različni judovski akterji znotraj naših družb, da predstavijo to problematiko širši javnosti. Je pa precej žalostno, da postaja kritika Judov malce bolj sprejemljiva šele takrat, ko v očeh Evropejcev in zahodnjakov ogrožajo obstoj neke druge etnokulturne skupine, medtem ko se subverzivne dejavnosti »izbranega ljudstva« na stari celini in v ZDA, ki trajajo ne desetletja, temveč že stoletja, še vedno potiskajo v ozadje. To odraža splošno bedno stanje modernega belega Evropejca ali Američana, ki je produkt indoktrinacije z belo krivdo in lažne liberalne moralnosti, in se je kot takšen pripravljen žrtvovati za njemu tuja in oddaljena ljudstva, ne pa tudi za obstoj in dobrobit lastnega naroda, kulture in rase.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 