Obraz prave aristokracije

Izraz »aristokracija« pomeni v etimološkem in »dobesednem« smislu vladavino najboljših. Zaradi številnih napačnih razumevanj in dezinformacij pa je beseda ‘aristokracija’ postala slabšalni termin, ki za nevedne množice predstavlja nekakšno razvajeno, izkoriščevalsko, skorumpirano in arogantno “elito”. Vendar pa ti ljudje niso nikakršna elita ali aristokracija, temveč so navadni oligarhistični plutokrati. V nasprotju s tem, predstavlja aristokracija družbeni razred tistih, ki so najboljši v resničnem pomenu te besede. Tukaj pa naletimo na problem definiranja besede “najboljši”, ter na vprašanje ali tisti najboljši zares usmerjajo današnjo družbo. Če smo seznanjeni z izrazom »meritokracija«, nam definiranje besede “najboljši” ne sme predstavljati težav. Za stare Grke je bila aristokracija oblika vlade, ki je temeljila na vladavini plemenitih in najbolj sposobnih. Svetovno znani starogrški filozof Aristotel je trdil, da si aristokracija in demokracija nista v nasprotju. Nasprotno od tega je bil mnenja, da se aristokracija in demokracija izpopolnjujeta in medsebojno integrirata po komplementarni logiki navideznih nasprotij. Njegov učitelj Platon pa je v svoji knjigi »Država« opisal aristokracijo kot vladajočo kasto modrih, pravičnih in visoko izobraženih vladarjev ali predstavnikov naroda, ki so obenem tudi voditelji in služabniki svojega naroda.

Na žalost pa je ideja o nepotistični »dedni aristokraciji« prevladujoča v človeških družbah. Le ta je prisotna celo v komunističnih režimih (npr. Severna Koreja), kjer je podedovana moč v rokah kvazi aristokratske kaste. Če pravilno razumemo besedo “aristokracija” nam mora biti jasno, da se aristokratski položaj ne more podedovati le z rojstvom v aristokratsko družino. Aristokratski položaj nosi s seboj veliko odgovornost, ter si ga je treba zaslužiti, merilo zanj pa je lahko le meritokratski sistem. Princip, po katerem lahko podeduješ aristokratski položaj, postane sprejemljiv le v primeru, ko nekdo dokaže, da si ga resnično zasluži. Takšen pogled pa pravzaprav izničuje resničen pomen dedovanja. Aristokratskega položaja se ne da kupiti ali podedovati z rojstvom, saj so zanj potrebne osebne vrline, veščine, ter moralne in sposobnostne kvalitete. Prava aristokracija torej ni utemeljena na nepotizmu ali premoženju  (ni plutokratska). Ni odvisna od družinskih ali prijateljskih vezi, temveč temelji na karakterju in etiki. Za prave aristokrate je na prvem mestu vedno skrb za svoje ljudstvo in domovino, in ne osebni oziroma privatni interesi. Pravi aristokrati se resno in odgovorno zavedajo pomembnosti resnične zgodovine in biološke identitete lastnega ljudstva, ter se smatrajo za predstavnike ljudstva, ki mu služijo, in nikakor ne za nekakšno privilegirano kasto ali klub, ki živi udobno in parazitsko življenje na račun ljudstva. Naravni ali resnični aristokrat ne more biti izkoriščevalec. Takšni so le plutokrati ali kvazi aristokrati. Ko se ozremo v našo evropsko preteklost, upoštevajoč pravilno razumevanje aristokracije, hitro ugotovimo, da je bilo pravih aristokratov zelo malo. Zato smo Evropejci velikokrat podlegli hudim vplivom korupcije, degeneracije in manipulacij, zaradi katerih smo jurišali v bratomorne vojne, ter smo tako postopoma oslabili naše indoevropske vrednote, in identitete, našo pravo moč in pa veličino, ki še zmeraj tli v vseh nas. Narava postavlja pred nas nov izziv. Ta izziv pa je revolucionaren projekt vzpostavitve nove aristokracije, ki bi bila prava, naravna aristokracija v resničnem pomenu te besede in v skladu z njenim originalnim konceptom. Logično je, da se pri tem najprej vprašamo: »Kakšne so resnične kvalitete pravega aristokrata?«. Če se ravnamo po logiki naravnega instinkta samoohranitve, nam takoj postane jasno, da so kvalitete pravega aristokrata sledeče: zvestoba ali navezanost na svoje ljudstvo, kateremu služi s pogumom; objektivnost, ustvarjalnost, smisel za dober okus, skromnost, vljudnost, plemenitost  in častna drža. Če bi ustanovili takšno aristokracijo bi morala vsaka nova generacija aristokratov dokazati, da si zasluži takšen status. Normalno je, da ima aristokrat več pravic od ostalih, vendar pa ima obenem tudi več odgovornosti. Prav tako mora nenehno v sebi ohranjati iskreno skromnost in etiko. Vsak napuh ali aroganca ga ločujeta od aristokratskega položaja. Če se jima vda pa postane nevreden svoje funkcije.

Buržoazija ni niti najmanj podobna aristokraciji. Prava evropska aristokracija je propadla, ko so oblast prevzele buržujske dinastije, ki so si prilastile naziv aristokracije, le ta pa je tako izgubila svoj pravi pomen. Zaradi te kvazi »aristokracije« je danes resničen pomen te besede, ki je postala celo slabšalna, narobe razumljen.

Ljudje kot družbena bitja potrebujemo aristokracijo, pa če nam je to všeč ali ne. Če želimo biti iskreni do sebe, si moramo priznati, da pravo vprašanje sploh ni, biti za ali proti aristokraciji, temveč je kakšno aristokracijo si želimo. Resnično, naravno aristokracijo, ali kvazi aristokracijo? Tisti, ki jih danes smatramo za svetovno politično in ekonomsko elito, ali »sodobno plemstvo«, so le karikature in absolutno nasprotje pravega aristokratskega duha. Ta današnja parodija plemstva je le buržujska instrumentalizacija določenih družin.

Zavedanje, da prava aristokracija uteleša bistvo lastnega ljudstva, je ključnega pomena. Prava aristokracija se ne meri po denarju, moči ali privilegijih, temveč po iskrenemu služenju lastnemu narodu in po pravičnemu vodenju le tega. Cilj vsakega pravega aristokrata je varna, pravična prihodnost in blaginja lastnega naroda. Nikoli pa na prvo mesto ne postavlja osebnih interesov. Odločno in hrabro sledi svojemu  aristokratskemu plemenitemu klicu, ki je zanj njegova glavna življenjska misija.

Danes v Evropi na žalost »ekonomska elita«, ki predstavlja sodobno buržujsko kasto, uničuje vsak poskus vzpona resnične aristokracije, obenem pa bega nevedne množice ljudi. Današnja, tako imenovana elita, buržoazija ali kvazi aristokracija, je daleč od našega pravega indoevropskega duha, saj ima več skupnega z orientalnim oblikam vladanja, v katerih so vladarji najbolj podobni tiranskim požrešnim bogovom, ki smatrajo narod za svoje sužnje. Naši indoevropski predniki so že mnogo pred pojavom znanih grških mislecev poznali meritokratski sistem, v katerem so najboljši vodili  in skrbeli za svoje pleme, klan ali ljudstvo. Kdor je želel postati kralj kakšne keltske, slovanske ali germanske pokrajine, ali območja, je moral dokazati, da je za to sposoben. Če pa je razočaral svoje ljudi, pa je izgubil svoj položaj vključno z vsemi privilegiji. Prav tako njegovi otroci niso mogli podedovati kraljevskega naziva, kot je bila to praksa v mračnem srednjem veku. Zakaj to omenjam? Zato, ker je občutek za meritokracijo, ali aristokratski »socializem«,  globoko v  genih vseh naših indoevropskih narodov. Medtem, ko se večina neevropskih narodov že po običaju podreja vladarjem, ki niso na tej poziciji zaradi svojih kvalitet, ampak zaradi podedovanih položajev ali finančne prevlade, pa poznamo pri indoevropskih ljudstvih predvsem tradicijo upora zoper tovrstno kvazi aristokracijo. V naših genih je, da težimo k pravi aristokraciji in k temu, da nas vodijo najbolj sposobni in pravični voditelji. Ta starodavni veličastni duh, ta ogenj bo gorel v nas dokler bodo živeli naši indoevropski narodi.

Avtor: Hvítrúlfur

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.