Dominique Venner – Homer in evropska tradicija

Odlomek iz knjige Dominique Venner – The Shock of History ( Arktos, 2015)

Homer je izvor evropske tradicije. On nagovarja ogromno zmedo v katero je bila Evropa vržena. Zmedo, ki je vseprisotna: v politiki, religiji, splošni etiki, izobraževanju, delu in v načinu na katerega Evropejci vidijo same sebe. Razen morda prostaškega nihilizma, ni ničesar drugega, kar bi lahko podpiralo apetite iskalcev užitkov in predatorjev, ki se zavijajo v ogrinjalo moralističnega diskurza. Vse je zlagano in pokvarjeno. Od vseh, ponuja ravno religija najbolj protisloven in demoralizujoč diskurz. Kako naj v vsem tem najdemo same sebe? Če se želijo osvoboditi konflikta med mislijo in dejanjem, nimajo Evropejci nobene druge izbire, kot da se vrnejo k tistemu, kar zares pripada njim, k nedotaknjenemu, neizpodbitnemu, nepokvarjenemu izvoru njihove civilizacije. Kot je nekoč dejal veliki helenist Jacqueline de Romilly, se moramo vrniti k bistvu, k Homerju, k resnični čistosti. Ko iščemo odločilne kategorije evropske duše, torej tiste dejanj, znanja, lepote, odličnosti in tragične modrosti, nam lahko vse izmed njih osvetlita Iliada in Odiseja, če ju bomo seveda osvobodili prašnih knjižnic v katerih sta okameneli.

Ljudstva indoevropske jezikovne skupine, ki jih, sklicujoč se na legendarne Hiperborejce, za katere so stari Grki smatrali, da so njihovi predniki, imenujem »Borejani« so si medsebojno sorodna. Te sorodne vezi so bile ugotovljene s pomočjo arheologije, lingvistike in primerjalne mitologije, možje kot sta bila Émile Benveniste in Georges Dumézil, pa so zaradi teh ugotovitev postali precej slavni. Obstaja veliko osupljivih primerov tega duhovnega sorodstva. Enega izmed teh primerov je v svojih knjigah priklical učenjak Venceslas Kruta, ko je pisal o liku iz keltske mitologije, ki izhaja iz oralne tradicije, zapisi o njem pa so se pojavili v srednjem veku. Njegovo ime je Cuchulainn, gre pa za prvaka plemena Ulaidh ( starodavna pleme, ki je naseljevalo regijo Ulster). Ko je bil zelo mlad, je ta junak slučajno slišal prerokbo druida, da bo »vsak mladenič, ki bo na ta dan prvič prejel orožje in oklep v svoji slavi prekosil vso drugo mladino Irske, vendar pa bo njegovo življenje bežno in kratko«. Ko je to slišal, je prenehal s svojo igro in šel kralja Ulaidhov prosit za orožje. Ko ga je dobil pa je šel poiskati druida Cathbada, ki je izrekel prerokbo. Le ta ga je poskušal odvrniti od njegove namere, tako, da mu je povedal kakšna grozna usoda ga čaka. Vendar pa Cuchulainn ni pokazal strahu; » Malo mi je mar, tudi če obstajam samo en dan in eno noč, le da se bo, ko me ne bo več, za menoj ohranila zgodovina o meni in o mojih delih.« Te besede nas seveda spomnijo na Ahila iz Iliade. Tudi on se je zavedal, da je izbral takšno usodo. Ko je bil zelo mlad, tako kot Cuchulainn, mu je bila dana izbira med dolgim in mirnim življenjem, oddaljenim od vsake borbe in intenzivnim, veličastnim in kratkim življenjem, ki se bo končalo v trušču bitke. Izbral je slednje in s tem postal vzor tragične veličine za prihodnje generacije. Kako drugače naj si razlagamo te, v obe skrajnosti segajoče, podobne motive starodavne Evrope, če ne s temeljnim sorodstvom? Kult heroja, ki se žrtvuje za lastno slavo, ter se je kasneje ponovil v osiromašeni obliki v epu Pesem o Ronaldu, redko najdemo v literarnih tradicijah drugih kultur.

Michael Martin Drolling – Ahilova jeza

Zahvaljujoč lingvističnim raziskavam vemo, da imajo starodavna ljudstva Evrope skupne korenine, saj so nekoč govorila isti arhaičen indoevropski jezik, iz katerega se je razvila večina modernih evropskih jezikov. Zahvaljujoč primerjalni mitologiji pa, ne ozirajoč se preveč na še vedno zelo teoretično »trifunkcijsko hipotezo«, vemo, da so ta ljudstva, ne glede na to, ali so bila keltska, helenska, rimska ali germanska, videla svet na isti način.

Potem, ko so indoevropska, ali borejanska, ljudstva izginila pred tretjim tisočletjem pr. n. št. je prišlo pod vplivom klimatskih sprememb in avtohtonih ljudstev, ki so jih srečala, do več različnih zgodovin in evolucij. Te okoliščine so določile način življenja posledičnih ljudstev. Približno dva tisoč let vročega egejskega sonca je neizogibno vplivalo na način življenja in obliko dekoracij drugače od meglenih gozdov celinske in severne Evrope. Iz teh razlik so se rodile grške, keltske in germanske kulture. Na prvi pogled se morda zdi, da se med seboj močno razlikujejo, vendar pa gre samo za različne manifestacije iste tradicije, ki ji je Homer dal najbolj dovršeno in dostopno literarno izražanje.

Na začetku njegove knjige, Peloponeška vojna, je Tukidid z uporabo Iliade predstavil kratek oris zgodovine starodavne Grčije, s čimer je Homerju pripisal zasluge za polaganje temeljev. Vendar pa je takšno priznanje, v primerjavi z vsem drugim, precej nepomembno. Navdihnjen s poezijo in z bogovi, ki so pravzaprav ena in ista stvar, nam je Homer zapustil pozabljen izvor naše tradicije, grški izraz celotne evropske dediščine, keltske, slovanske ali nordijske, z neprimerljivo jasnostjo in oblikovno popolnostjo.

One thought on “Dominique Venner – Homer in evropska tradicija

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.