Multikulturalizem ubija

Spodnji članek je bil prvič objavljen na našem blogu, 29.03. 2019, po napadu na mošeji v Christchurchu, na Novi Zelandiji.

Ebba Akerlund

Teroristični napad, ki se je zgodil pred kratkim v mestu Christchurch, na Novi Zelandiji, ko je Avstralec Brenton Tarrant v dveh mošejah pobil 50 ljudi, ter jih še 50 ranil, je znova pokazal dvoličnost popularnih medijev in vladajočih elit, obenem pa nam je pokazal tudi resničen obraz multikulturalizma, ki ni neka utopija združenega človeštva, temveč prinaša s seboj predvsem konflikte, nasilje in kaos.

Svetovni mediji so se, kot v vsakem redkem primeru, ko je napadalec evropskega porekla, zopet razpisali o nevarnostih nacionalizma, o »rasizmu« in o porastu skrajne desnice, ki naj bi ogrožala demokratične zahodne družbe in tako dalje. Tokrat ni bilo slišati raznih besed o tem, da je terorizem preprosto del življenja v velikem mestu, kot je izjavil londonski župan Sadiq Khan leta 2016 ob bombnemu napadu islamskih skrajnežev v New Yorku. Prav tako ni bilo v medijih govora o tem, da je bil napadalec le osamljen primer neuravnovešenega posameznika, temveč se je poročanje o dogodku spremenilo v nekakšno tekmovanje obsojanja vseh nacionalistov in tudi samega nacionalizma kot ideje, ki naj bi vodila v nasilje in terorizem. Kljub temu, da za veliko večino terorističnih napadov nikakor niso odgovorni nekakšni nacionalisti, ampak predvsem islamski skrajneži. Vendar pa popularne medije, ki obvladujejo javni prostor, obenem pa so že dolgo nazaj izgubili vsak občutek za objektivno poročanje, temveč so predvsem orodje in propagandno krilo globalističnih elit, to seveda ne zanima. Njihovo poročanje je vedno dvolično in služi, ne resnici, temveč predvsem trenutnim vladajočim elitam zahoda in njihovim globalističnim gospodarjem.

Jasen primer te dvoličnosti in interpretacij, ki služijo globalistični multikulturni agendi je bilo poročanje teh istih medijev o še dveh napadih, ki sta se zgodila za Tarrantovim strelskim pohodom na mošeje v Christchurchu. Prvi se je zgodil le nekaj dni kasneje v Utrechtu na Nizozemskem, kjer je turški imigrant začel streljati na tramvaju, pri tem pa je ubil 3 in ranil 7 ljudi, drugi pa se je zgodil v Milanu, kjer je senegalski imigrant, voznik šolskega avtobusa, ugrabil svoje potnike, 51 učencev, ter jim grozil, da jih bo zažgal z avtobusom vred.

 Napadu na tramvaju v Utrechtu so tako svetovni, kot tudi domači mediji namenili mnogo manj pozornosti. Zvedeli smo nekaj malega o samem dogodku, ter o sumih da gre za terorizem. Prav tako so nam, kot ob vsakem napadu islamskih skrajnežev, dali vedeti, da je šlo le za posameznika in da še ni znano kakšni so bili njegovi motivi. To je tipična strategija sodobnih novinarjev; ob napadu islamistov gre za neuravnovešene posameznike, ki si narobe razlagajo Koran, sicer sveto knjigo benevolentne religije miru, ko pa naj bi bil napadalec nacionalist, pa gre za tipičnega predstavnika nacionalističnih idej, ki naj bi se tako skozi nasilje in terorizem kazale v svoji najbolj resnični obliki. Kljub temu, da so islamisti, ne beli nacionalisti, tisti, ki so odgovorni za veliko večino terorističnih napadov! Vendar pa je za razkrivanje dvoličnosti naših medijev bolj pomembnem drugi napad v Milanu, za katerega je odgovoren Senegalec Ousseynou Sy. Njegovo namero, da zažge avtobus poln otrok so k sreči uspeli italijanski karabinjerji preprečiti. Mediji pa so zopet o dogodku le bežno poročali, pri čemer  so želeli napadalca, ki je bil v preteklosti celo že obsojen zlorabe otrok, prikazati kot, da je tudi sam žrtev. Tako so v vseh novicah o dogodku poudarjali, da naj bi bil razlog za njegovo dejanje »maščevanje za vse begunce, ki so se utopili v Sredozemskem morju«. Torej naj bi šlo predvsem za obupanega Senegalca, ki je želel maščevati svoje sorojake, ki so se na poti v Evropo utopili na Mediteranu. Za njihovo smrt pa naj bi bila nekako odgovorna italijanska protimigrantska politika.

 Vendar pa je imel tudi Brenton Tarrant podobne motive. Preden se je podal na svoj strelski pohod je sicer objavil svoj manifest z naslovom »Velika zamenjava«. Sam izraz »velika zamenjava« se nanaša na demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope s pomočjo načrtovanega množičnega priseljevanja, ki se danes odvija pred našimi očmi pod pokroviteljstvom trenutnih bruseljskih elit, nevladnih organizacij in osrednjih medijev. Posledice te demografske zamenjave so danes vidne povsod na Zahodu, kjer se nekoč relativno mirna in urejena velemesta spreminjajo v vojna območja medsebojnega obračunavanja raznih tolp priseljencev, v t.i. »no go« cone, kjer vlada šeriatsko pravo in je avtohtonemu prebivalstvu, ki počasi izginja v multikulturnem mišmašu, prepovedan vstop. V nekoč sijajnih prestolnicah Evrope, kot sta London ali Pariz, bomo danes težko našli pravega Francoza ali Angleža, medtem, ko so ulice polne »novih Evropejcev«, ki jih uvažajo globalistične elite, da s svojo »raznolikostjo« nadomestijo staroselce. V Londonu, kot tudi v Birminghamu, so Angleži že manjšina, enako pa velja tudi za Nemce v Frankfurtu. Mesta zahoda so se spremenila v greznice tretjega sveta, polne nasilja in kriminala, kjer evropski človek, s svojo kulturo vred, vse hitreje izginja.

Brenton Tarrant je obiskal mnoga evropska mesta, saj je prepotoval tako Evropo kot tudi Bližnji vzhod, ter je vse to videl na lastne oči. V svojem manifestu piše, da so ravno ta potovanja po vzhodni Evropi korenito spremenila njegove poglede, obenem pa izpostavlja terorističen napad v Stockholmu na Švedskem, aprila 2017, ko je islamski skrajnež z tovornjakom zapeljal v množico ljudi. Ta dogodek naj bi bil eden izmed razlogov zaradi katerega se je posledično odločil za nasilje in terorizem. V manifestu piše, da je bil njegov napad predvsem maščevanje za Ebbo Akerlund, deklico, ki jo je napadalec v Stockholmu pokosil s tovornjakom, ter za tisoče drugih Evropejcev, ki so kot žrtve islamističnih napadov prezgodaj zapustili ta svet. V svojem manifestu našteva sicer še druge razloge, kot je ta, da se je tako zoperstavil demografski zamenjavi Evropejcev, ter da je želel »zavojevalcem« pokazati, da  »naše dežele« ne bodo nikoli postale njihove dežele. V vsakem primeru naj bi bil njegov okruten napad reakcija na množično priseljevanje, na demografsko zamenjavo, ter predvsem na teroristične napade, ki so v zadnjih letih, sorazmerno z vzponom multikulturnih družb, vse bolj pogosti v Evropi in na Zahodu. Resničen vzrok za poboje nedolžnih vernikov, ali pa za smrti Evropejcev, ki jih s svojimi nenehnimi terorističnimi napadi povzročajo »radikalni« islamisti, pa je ravno ta multikulturalizem, katerega posledice so privedle Tarranta do njegovega zločina.

 Multikulturalizem, ki naj bi predstavljal nek velik »napredek« in pot v boljšo prihodnost, v kateri bomo vsi živeli v sožitju kot ena združena človeška rasa, vodi v realnosti v konflikte in nasilje, ter pred seboj kosi nedolžna življenja. Smrtno nevaren je zato, ker njegovi liberalni marksistični arhitekti očitno verjamejo, da se človeška narava lahko preoblikuje. Mislijo, da so nad naravo, ter da lahko z njo upravljajo brez, da bi upoštevali njene večne zakone. Vendar pa človek ob rojstvu ni, kot verjamejo marksisti, le »nepopisan list papirja«, temveč se rodi z določenimi genetskimi predispozicijami in lastnostmi. Rasa je resnična in ni le družbeni konstrukt, kot trdijo zagovorniki multikulture. Ljudje se rodimo s temi določenimi lastnostmi, ki so povezane z našo raso, ter vplivajo na razvoj našega karakterja in nas delajo to kar smo. Naše raznolike kulture pa so odraz te rase, odraz naših sposobnosti in naše rasne duše. Afričan rojen v Evropi je še vedno Afričan, kot je Evropejec rojen na Japonskem še vedno Evropejec. Seveda ima tudi okolje velik vpliv na naš razvoj, vendar pa le do neke mere. V primerjavi vzgoje proti naravi bo vedno na koncu prevladala narava. Tega dejstva se ne da spremeniti z nobenimi zakoni, ali z novimi idejami in principi, saj je zakon narave nad človeškimi zakoni. Multikulturalizem je zaradi neupoštevanja teh dejstev, oziroma zato, ker noče priznati, da je rasa pomembna, ter da imajo različne rase različne karakteristike, le pravljična utopija, ki se v resničnosti sprevrže v svoje nasprotje; namesto nekega združenega človeštva dobimo razdeljeno družbo konfliktov, ki so posledica kulturnih in rasnih razlik.


Multikulturalizem je možen le na globalni ravni, oziroma na svetovni ravni. Lahko živimo v multikulturnem svetu, kjer vsaka rasa, ter znotraj nje različni narodi, biva na enem delu planeta. Če pa želimo ustvariti mikro verzijo te raznolikosti znotraj ene družbe, pa se le ta sprevrže v konflikte, ki preidejo, kot vidimo, v terorizem. Vsak narod, vsaka etnokulturna skupnost, potrebuje določeno ozemlje na katerem se lahko razvija. Ko se začne to ozemlje enkrat krčiti ali pa se na njem znajdejo tuje kulture, pride do nasilja.

Kljub vsej liberalni indoktrinaciji se tudi Evropejci počutijo vse bolj ogrožene, v njih pa se kljub temu, da morda tega nočejo priznati, prebuja rasna zavest. Rezultat tega prebujanja in vse večjega občutka ogroženosti je tudi porast populizma in desničarskih strank v Evropi. Po drugi strani imajo tuja ljudstva, ki se množično selijo v Evropo globok občutek pripadnosti svoji religiji in kulturi, saj za razliko od evropskih narodov, niso bila okužena z liberalizmom in pretiranim individualizmom, ter vidijo Evropo kot novo ozemlje, ki ga lahko osvojijo predvsem po demografski poti. Turški predsednik Erdogan je večkrat pozival Turke, pa tudi muslimane na splošno, naj osvojijo Evropo po poti natalitete, govoreč pripadnikom islamske veroizpovedi, da so prav oni »bodočnost Evrope«.

Tako prihaja v Evropi do trka dveh kultur, ki sta medsebojno nekompatibilni, saj sta produkta različnih ljudstev. Nekatera sorodna ljudstva, ali narodi, ki vsi pripadajo eni rasi in eni večji civilizaciji lahko sobivajo med seboj saj imajo skupne temelje, čeprav pride lahko tudi v primerih, ko se v imenu nekakšne multikulture želi na silo zmešati pripadnike sorodnih narodov do uničujočih posledic. Dober primer tega je Jugoslavija, kjer so želeli vrli marksisti ustvariti novega jugoslovanskega socialističnega človeka, ustvarili pa so le sovraštvo in vojno. Potem nam je jasno, kako se bo končal multikulturni eksperiment mednarodnih globalistov, ki želijo zmešati, ne neke bolj ali manj sorodne narode, temveč različne rase tega sveta.

 Že danes se na Zahodu sanje o multikulturni utopiji spreminjajo v nočno moro, v prihodnosti pa se bodo dokler bo trajal multikulturni eksperiment, medkulturni konflikti le še stopnjevali. V vsakem primeru lahko pričakujemo še več terorizma, še več smrti in še več nedolžnih žrtev, ki bodo v imenu raznolikosti obležale v mlakah krvi. Vendar pa ta kri ne bo le na rokah novih Tarrantov ali pa na rokah islamistov, temveč so s to krvjo zamazane predvsem roke mednarodnih globalistov, ki vsiljujejo ta že davno propadli multikulturalizem Evropi zaradi svojih lastnih interesov. Oni, ne razni fanatiki in teroristi, so najbolj odgovorni za današnje vse bolj brezizhodno stanje v Evropi. Fanatiki in teroristi pa so le stranski učinek globalističnega načrta za ustvarjanje Kalergijeve multikulturne Evrope.

Nasloviti pa je treba še eno stvar, ki, če je to sploh mogoče, še bolj obremenjuje globaliste in vladajočo elito.

 V javnosti se pojavlja vse več trditev, da je šlo pri napadu v Christchurchu pravzaprav za »false flag«, oziroma za lažni napad. Dejstvo je, da takšna krvoločna dejanja nikakor ne koristijo nacionalistom in nacionalističnim gibanjem, po drugi strani pa dajejo osrednjim medijem in globalistom samim, ki vidijo ravno v nacionalizmu največjo grožnjo, odlično priložnost in povod za obsojanje nacionalizma, ter za sprejemanje novih zakonodaj proti »sovražnemu govoru« in za cenzuriranje nacionalističnega sporočila.

Zanimivo je tudi, da naj bi Tarrant v letu 2018 nakazal donacijo v višini 1.500 evrov vodji avstrijskega identitarnega gibanja, o čemer zadnje dni poročajo vsi mediji, ter želijo to gibanje, ki se sicer oddaljuje od vsakega »ekstremizma« predvsem pa od nasilja, in deluje popolnoma legalno, povezati s terorizmom. Očitno mediji in vladajoče elite pripisujejo identitarcem, domoljubom in nacionalistom dar jasnovidnosti, saj drugače nikakor ne morejo obsojati ali pa povezovati identitarnega gibanja s terorizmom zaradi ene donacije, ki jo je Tarrant poslal preden je sploh postal terorist. Vsaj v vsaki normalni družbi bi bile takšne trditve in obtožbe smešne, vendar pa žal že nekaj časa ne živimo več v normalni družbi, temveč v družbi kjer postajata resnica in zdrav razum stvar preteklosti.

 V vsakem primeru so ta napad izkoristili tako osrednji mediji, kot tudi globalisti, za svojo lastno agendo in za zatiranje nacionalizma in vsega kar spada na desnico. Zato je treba pretehtati in premisliti vse opcije in mogoče skrite cilje, ki bi se lahko skrivali za napadom. Konec koncev je tudi Tarrant sam omenjal v svojem manifestu, da hoče z napadom »radikalizirati« tudi bolj zmerna identitarna gibanja. Ne glede na to ali je šlo za resničen napad »samotnega volka« ali pa za mahinacije globalistov, ostaja dejstvo, da je multikulturalizem, ki pušča za seboj krvavo sled, glavni razlog za ta, in za praktično vse druge teroristične napade na Zahodu, s katerimi se soočamo v današnjih časih.

Avtor: Las Hrastov

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.