Dominique Venner – Komunizem, kapitalizem in zombifikacija Evropejcev

Odlomek iz knjige Dominique Venner – The Shock of History ( Arktos, 2015)

Danes v Evropi prevladujeta predvsem nazora, ki so ju uvozile sile, ki so si v Jalti razdelile Evropo, komunizem in amerikanizem. Dva mesijanska sistema z nasprotujočimi si geostrateškimi interesi, ki pa ju kljub temu združuje njuna odbojnost do stare Evrope in do njene civilizacije, ter želja da iz ljudi naredita homogene ekonomske agente. Cilj ameriškega kapitalizma ( »mehke trgovine« Adama Smitha) je maksimirati dobiček svojih koristnikov, ne glede na ceno. Ta cilj je s tem, ko je postal prevladujoča sila v naših družbah, postal v bistvu tudi najvišja vrednota, ki jo podpira splošen porast  dostopnosti do potrošnega bogastva.

Sovraštvo do stare Evrope je bilo tudi pomembna motivacija za komuniste. Oni so prav tako hoteli ustvariti novega človeka, homo economicusa, racionalnega in nespremenljivega, ter osvobojenega »okov« svojih korenin, narave in kulture. Obenem pa so hoteli tudi nasititi svoje sovraštvo do dejanskih ljudi, produktov hierarhije, ter svojo mržnjo do stare, raznolike in tragične Evrope. Želeli so uveljaviti svojo religijo človeštva ( z velikim Č), singularno, enotno in univerzalno.

Kaj pa hoče ameriški zahod? Približno isto stvar. Edina razlika je v metodologiji. Komunisti načrtujejo in terorizirajo, medtem, ko se Američani prikrito poslužujejo prepričevalnih moči oglaševalske industrije, ter zagovarjajo laissez-faire pristop do trgovanja.

»Mehka trgovina«, ki je le drugo ime za ameriški kapitalizem, si s svojimi bivšimi sovražniki, brati Sovjeti, ne deli le sijajnega končnega cilja; če želi spremeniti in poenotiti svet, v skladu s potrebami množičnega trgovanja, mora prav tako spremeniti človeštvo v homo economicusa prihodnosti; v zombija, novega homogenega plitkega človeka, ki je obseden z duhom neskončne univerzalne trgovine. Zombi je srečen. Rečeno mu je, da bo našel srečo v zadovoljevanju svojih potreb, saj njegove potrebe ustvarjajo dobiček.

Da bi se ublažile nepredvidljive finančne krize, se poziva državo (rešite banke!), da podružbi njihove izgube. Kar pa se tiče opozicije, ni cene, ki je niso pripravljeni plačati za njen poraz. Pri zombifikaciji nekoč uporniških evropskih ljudstev, se je za zelo koristno izkazala množična migracija, saj omogoča uvoz poceni tuje delovne sile, obenem pa  uničuje nacionalne identitete. Ustvarjanje neavtohtonih naselij in območij še bolj pospešuje proletarizacijo evropskih delavcev. Prikrajšani zaščite koherentnega naroda, postanejo »goli proletarci«, medtem, ko se jih krivi za namišljene zločine, kot je npr. kolonizacija, ki se jih pripisuje njihovim prednikom.

Po drugi strani pa so se pojavile nepričakovane težave z imigranti samimi. Gradijo svoje lastne islamizirane skupnosti v getih, evropsko družbeno vedenje pa jim je tuje. Celotna območja se osvobajajo zakonov republike, v prid samouprave, ki jo nadzorujejo »starejši bratje« njihovih skupnosti.1

Sanje o sobivanju z avtohtonimi Evropejci so možne le v filmih. Tisti, ki ne morejo pobegniti v manj okupirane soseske se skrivajo, svoje trpljenje pa izražajo s protestnimi glasovi. Nepričakovana posledica vsega tega je, da se razredni boj spremeni v etnični razdor.

Obstajajo tudi Evropejci, ki se upirajo lastni »zombifikaciji«. Da bi jih omehčal, se je sistem odločil za genialno potezo. In sicer, da bo izkoristil sinove in vnuke starih trockistov in stalinistov za recikliranje kampanj, ki se zavzemajo za seksualno osvoboditev in za vodenje sakralizacije migrantov, v korist poveličevanja »mehke trgovine«. Tako so oni postali inkvizitorska duhovščina nove religije človeštva, ki je novi opij za množice, katerim nogometne tekme služijo kot velika maša. Table zakona te religije so človekove pravice, ali pravica do zombifikacije, ki postane obenem tudi človekova moralna dolžnost. Njene dogme prihajajo iz humanitarizma, katerega sekularne enote so NATO in ustavna, ter mednarodna sodišča. Njihovi lovci na čarovnice pa iščejo in uničujejo drugačnost, individualnost, ljubezen do življenja, naravo, preteklost, kritično razmišljanje in vse tiste, ki nočejo sprejeti mučeništva v imenu vsemogočnega božanstva humanitarizma.

Značilnost tega sistema je, da ga hrani opozicija. Če nas simbioza teh navideznih nasprotij preseneča, pomeni, da smo pozabili, da si levičarska opozicija s sistemom za katerega trdi, da mu nasprotuje, deli isto človekoljubno religijo in željo po uničevanju. Pozabljamo, da »mehka trgovina« potrebuje kontra kulturo, da potrebuje izzivalce, če želi ohranjati neskončen apetit »neoviranega iskanja užitka«, ki hrani trg. Umeten upor kulturne skupnosti izkorišča sebi v prid. Celo institucionalizira ga. To je vloga ministrstev za kulturo, ki dobivajo velike provizije za priznavanje ne-umetnosti. Najbolj bizarne eksperimentalne oblike preprosto posnemajo jezik oglaševalske industrije in visoke mode, ki ju ohranjujejo novosti, oziroma to kar je trenutno »IN«. Pravice etničnih, spolnih in drugih manjšin se neomejeno povečujejo, saj se materializirajo v nove trge, ter nudijo sistemu večjo moralno varnost. Obzorja »mehke trgovine« so brezmejna. Okorišča se z zabavno industrijo, izobraževanjem, visokim šolstvom, medicino, pravom in zaporniškim sistemom. Naivni bedaki, ki so ogorčeni nad nezaslišanimi in odvratnimi burkaštvi, ne razumejo, da so bila le ta povišana na stopnjo oplemenjenega in nepogrešljivega trgovskega blaga.

Edina oblika protesta, ki je sistem ne more pogoltniti, je tista, ki zavrača religijo Človeštva in spoštuje identitarno raznolikost. Tistih, ki so trdno ukoreninjeni v svojem mestu, plemenu, kulturi ali narodu, ter obenem spoštujejo korenine drugih, se ne da raztopiti v sistemu »mehke trgovine«. Po navadi se jih označuje za »protestnike« ali »populiste«.

Kljub vsemu domoljubnemu rožljanju z orožjem, nista Anglija in Francija nič bolj gospodarici svoje usode od kateregakoli  drugega evropskega naroda. Evropa ostaja kulturno in strateško podrejena vrhovni oblasti atlantske cone, kar pa uničuje vse možnosti »identitarne osvoboditve«. To oblast je čutiti na vseh stopnjah, od same Evropske unije do NATO zveze, pa tudi v srcu vsakega naroda, ki se ga dotakne.



1
Venner tu namiguje na izjavo bivšega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja: » Mislim, da nihče nebi smel živeti v Franciji, če ne spoštuje naših vrednot in naše kulture. Tisti, ki želijo zatirati svoje žene, uveljavljati obrezovanje žensk in vsiljevati poroke svojim hčerkam, ter vsiljevati zakon starejših bratov njihovim sestram…« Od tu izraz » veliki bratje«, mišljeni pa so imigranti, ki nadzirajo svoje  skupnosti v skladu z islamskimi zakoni.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.