Spodnji zapis je besedilo govora Tomislava Sunića, ki ga je imel na konferenci Generacije identitete v Londonu 27. Julija, 2019
Besedi kot sta »suverenost« in »identiteta«, ki spadata v besedno družino patriotizma, sta postali popularni med evropskimi nacionalisti različnih smeri. Uporablja se ju tudi kot sinonima, skupaj z njunima izpeljankama »suverenisti« in »identitarci«. Te verbalne izpeljanke do pred kratkim pravzaprav v angleškem jeziku niso obstajale. Tudi v nemškem jeziku so te besede, ki so latinskega izvora, prišle v uporabo pred kratkim – besede, ki včasih zvenijo čudno in nenemško tradicionalnim nemškim ušesom, kot so »der Patriot«, »der Identitäre« in »der Souveränist«,. Te besede so zamenjale besedo »nacionalist«, zaradi dveh političnih in zgodovinskih razlogov:
- Nemški jezik je bil po 2. svetovni vojni podvržen »čiščenju« s strani zavezniških sil in njihovih prevzgojnih aparatčikov, kasneje akademikov rekrutiranih večinoma iz ponovno ustanovljene, marksistične Frankfurtske šole z judovskim vodstvom, katere naloga je bila naučiti Nemčijo novega političnega slovarja in novega načina komunikacije, ter tako spremeniti nemško identiteto.
- Stare nemške besede, ki so asociirale na patriotizem, kot je na primer nemški pridevnik »völkisch«, ali samostalnik »Volksgenosse«, ki pomeni sopatriot, unikatna nemška beseda »artfremd«, ki pomeni tujec druge rase, ali pa beseda »gleichrassig«, ki označuje nekoga, ki je iste rasne skupine, so leta 1945 izginile čez noč. Od takrat naprej se smatrajo za sovražne in so odstranjene iz javnega diskurza. Danes večina nemških in evropskih nacionalistov, obremenjena s stigmo nacionalsocialistične preteklosti, raje uporablja uvožene besede, kot sta patriotizem in identitarizem, ob tem pa se dobro zavedajo, da jim lahko te nove besede prinesejo kanček politične legitimnosti v osrednjih medijih.
Nova beseda »identitarec« se sliši skoraj romantično in je pogosto uporabljana s strani patriotov širom Evrope in Amerike, čeprav nima jasne definicije. Naša identiteta ne more biti unitarna; nanjo lahko gledamo z več vidikov. Kako pa definiramo našo identiteto? V ednini ali v množini? Katera identiteta se na primer, v mojem primeru, pokaže kot prva in katera kot druga? Sem najprej Hrvat ali Američan? Ali sem hrvaški-Američan? Ali pa beli evropski Američan? Tudi na profesionalnem nivoju imam lahko tri ali štiri identitete; lahko se predstavljam kot pisec, profesor, prevajalec ali pa kot politični aktivist. Na verskem nivoju je moja identiteta lahko katoliška ali pa agnostična. In končno, tu je tudi moja rasna identiteta, na katero se danes zgrešeno gleda le kot na družbeni konstrukt, s strani, do sistema prijateljsko raspoloženih ljudi in medijev. Na srečo obstaja tudi nekaj ljudi, ki izstopajo v svojem prepričanju, da je rasa prvi pokazatelj človekove identitete. Tudi nekdo, ki je napol slep bo, ko bo stopil iz londonskega hotela opazil, da so ljudje, ki se sprehajajo okoli njega, različnih ras.
Katero identiteto naj torej izberem najprej? Bo ta temeljila na moji rasni, nacionalni, politični, verski, spolni ali profesionalni preferenci?
In končno, kako drugi ljudje definirajo mojo samo opisano identiteto ali moj samooklicani patriotizem – sploh, če ti ljudje ne spadajo v mojo skupino ali pa niso moje rase? Pogosto se bodo bolj zavedali moje drugačnosti, moje »belskosti« in moje unikatnosti, od mene samega. Lahko si želim, da postanejo moji prijatelji; lahko grem v ekstremne skrajnosti pri izražanju dobrodošlice njihove integracije v moji domovini, vendar pa me bodo kljub temu verjetno še vedno videli kot sovražnika. Lahko so vzorni državljani in dobri sosedje; vendar pa bi se kljub temu, če bi prišlo do izrednega stanja, do sprememb v demografskih trendih, ali pa do kulturno-političnih sprememb, prelevili v mojega smrtnega sovražnika.
Oglejmo si tudi koncept suverenosti, ki je blizu konceptu identitete in patriotizma. Mnogi angleški patrioti in suverenisti na primer ne marajo, ko bruseljska birokracija »tišči svoj nos« v notranje zadeve Britanije, kar je tudi prav. Vendar pa se jim hkrati zdi prav, da London odloča o definiciji irske, škotske ali valižanske identitete ali suverenosti. Po eni strani so angleški suverenisti lahko upravičeno jezni zaradi ogroženosti njihove identitete v Evropski uniji. Po drugi strani pa ne nasprotujejo asimilaciji valižanskih ali irskih patriotov v Veliko Britanijo.
Še boljši primer je novorojena hrvaška država. Veliko hrvaških patriotov – ali bolje rečeno hrvaških nacionalistov –se razburi, ko neki višji politik Evropske unije razglablja o možnosti ponovne izgradnje tretje jugoslovanske države. Zaradi grenkih izkušenj hrvaških patriotov v multietnični Jugoslaviji je razumljivo, zakaj hočejo Hrvati ohraniti svojo identiteto in suverenost za vsako ceno. Vendar pa mnogi izmed teh suverenistov in nacionalistov, ki zavračajo možnost nastanka nove Jugoslavije, brez težav sprejemajo ukaze in uredbe iz Bruslja. Ni videti, da bi jih skrbelo dejstvo, da več kot pol hrvaških aktov in zakonov prihaja iz Bruslja, ter da k njim Hrvaška prispeva le malo. To se ni dogajalo niti v bivši komunistični Jugoslaviji, v kateri so imeli hrvaški komunisti prednost manevriranja z lokalnimi zakoni, znotraj federalnih zakonodajnih aktov sedaj propadle Jugoslavije.
Lahko naštejemo še več primerov. En primer so tudi francoski suverenisti; treba jim je čestitati za vzdrževanje »francostva« in za nasprotovanje bruseljski birokraciji. Vendar pa na pod-državni stopnji ti francoski »souverainistes«-kot se nazivajo-nočejo govoriti o katalonskih, korziških, baskovskih, alzacijskih ali bretonskih suverenistih; prav tako niso pripravljeni podpreti njihovih zahtev za ločeno državo. Z drugimi besedami, lokalne identitete teh ljudstev smatrajo za sekundarno zadevo, ki bi lahko, če bi šla predaleč, ogrozila suverenost Francije. Bodimo iskreni; vojne, ki so jih lokalni evropski patrioti vodili proti večjim evropskim imperialističnim patriotom, so stale Evropejce v preteklem tisočletju na milijone življenj.
Uporaba, ali zloraba, besede identiteta postane na zunanji in institucionalizirani stopnji še bolj zapletena. Evropski suverenisti, predvsem francoski Le Rasseblement National in belgijski Vlaams Belang, so dosegli dober uspeh na evropskih parlamentarnih volitvah. Vendar pa se moramo soočiti z dejstvom, o katerem le redko govorimo: liberalni parlamentarni sistem od druge svetovne vojne naprej nenehno trdi, da je najboljši sistem na svetu. Vendar pa v resnici to le redko drži. Splošno gledano, imajo brez izjem vse politične stranke v evropskem političnem prostoru velike težave pri uresničevanju svojega programa, ko so enkrat izvoljene- če predvidevamo, da je to sploh njihova namera. Kar se tiče možnosti vstopa nacionalističnih strank v vlade svojih držav, gre za skoraj nemogočo nalogo. V zadnjih 70ih letih smo bili priča vzpostavitvi preprek v obliki zakonov, ki držijo nacionalistične stranke izven dosega oblasti. Bili smo priča medijskim kampanjam blatenja proti njim, in raznim »cordon sanitaires«, ki jih je sistem vzpostavil, da bi jih držal izven glavne politične arene. Če k temu dodamo še faktor globalizma in vsemogočnost različnih nadnacionalnih teles, kot so Svetovna trgovska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Evropska unija, Združeni narodi, ter moč globalnega finančnega trga, se moramo vprašati, kako in v kakšni meri so naše zahteve za našo suverenost, identiteto in patriotizem, sploh izvedljive in uresničljive. Dobra novica je, da morajo tudi najbolj zagrizeni zagovorniki sistema priznati, da se njihova v zvezde kovana, liberalna parlamentarna demokracija danes sooča z zelo resno krizo lastne legitimnosti, ki se odraža predvsem v naraščujočem nezaupanju volilnega telesa do vladajočih elit in osrednjih medijev.
Že dolgo časa nazaj je antiliberalni učenik Carl Schmitt predvidel, da je usoda vladajočega razreda v reprezentativni posredni demokraciji, kot jo imamo danes v Veliki Britaniji in drugje na Zahodu, vse večja odtujenost od lastnega volilnega telesa. To pa nas zopet pripelje do vprašanja, ali je ta liberalni sistem, ki naj bi bil najboljši na svetu, kot nam od konca druge svetovne vojne vedno znova zatrjujejo mediji in naši politiki, res kaj boljši od svoje zastarele, nedelujoče komunistične alternative.
Preden predstavimo bolj pozitivne predloge kako ojačati naš patriotizem, moramo dojeti glavni političen problem: kako razlikovati med našimi političnimi sovražniki in prijatelji. Med evropskimi patrioti je postalo zelo popularno zatekanje k lažnemu procesu izgradnje identitete s tem, ko se osredotočajo le na negativne posledice neevropske migracije, namesto , da bi preučevali njene temeljne razloge. Tako se je med evropskimi patrioti različnih smeri vstalila navada, da za vse trenutne težave Evrope in Amerike krivijo islamsko religijo in valove večinoma muslimanskih migrantov. Vendar pa bi morali biti enako zaksrbljeni tudi glede množičnih prihodov pobožnih mestizov iz Latinske Amerike, ki trenutno vdirajo preko ameriške meje. Ti prišleki so morda res iste religije kot mi, vendar pa ne pripadajo našemu biološko kulturnemu poreklu. Poleg tega pa najbolj glasni zagovorniki prihoda neevropejcev niso vsem znani antifa, mediji, etnični lobiji ali globalistične finančne elite, temveč je to, tako v EU kot tudi v ZDA, vplivna katoliška duhovščina.
Privatna-še bolj pa javna-uporaba klevet in žaljivk proti islamu ali muslimanom nas ne bo pripeljala nikamor. Sedaj se nočem vpletati v teološke spore o domnevni kreposti krščanstva proti domnevni pokvarjenosti islama, v katere se vpletajo mnogi izmed naših prijateljev. Takšno črno-belo gledanje sveta je izguba časa, obenem pa se nam prej ali slej maščuje. Ne pozabimo, da imajo tudi beli evropski kristjani svojo zgodovino nasilja, h kateremu se niso vedno zatekali le v obrambi pred tujimi muslimanskimi Arabci in turškimi zavojevalci, ki se je začela v 8. in je trajala do 18. stoletja. Belci so skozi svojo zgodovino tudi med seboj bojevali vojne uničenja-od starodavne Troje do sodobne vzhodne Ukrajine. Prav tako ne smemo pozabiti, da se je krščanstvo, ravno tako kot islam, rodilo na Bližnjem vzhodu in ne v Evropi.
Naš prvi cilj mora biti izvolitev nam prijateljskih politikov. Prav tako se moramo obrniti na medije, ki simpatizirajo z nami. Poleg tega moramo podpirati akademike in učenjake, ki so nam priskrbeli zajetne empirične dokaze o neuspehu multirasne družbe, ter so zaradi svojih nekomformističnih pogledov in državljanskega poguma javno osramočeni, za kar je poskrbel sistem.
Bistvo naše druge naloge pa mora biti v dekriminalizaciji nekaterih besed iz našega besednjaka, predvsem besede »rasa«. S tem si bomo olajšali diskusijo o naši identiteti. Jaz lahko zamenjam svoj jezik, svojo kulturo, svojo državo in svoj potni list. Lahko se odrečem tudi svoje kulturne dediščine. Nikoli pa ne morem zavračati svojih prirojenih genov in svoje rasne dediščine. Svoje dedne zasnove in biologije ne morem zavreči, po drugi strani pa bosta le ti v znatni meri določali moje obnašanje, moje politične odločitve in moje družbene preference. V prihajajočih letih se moramo odločiti kje stojimo. Če sam zanikam svojo rasno dediščino, to ne bo privedlo do tega, da bo tudi moj sovražnik zanikal svojo.
TRADICIJA PROTI TIRANIJI 