Daniel Friberg – Metapolitika desnice

Prevedeno iz knjige Daniel Friberg-The Real Right Returns (Arktos, 2015), izviren naslov poglavja: Metapolitics of the Right

Evropska civilizacija se sooča z eksistenčno krizo. Regionalne in nacionalne identitete so se že zdavnaj razpadle in namesto, da bi jih nadomestila, ali pa združila, ena panevropska identiteta, jih je zamenjal egoističen, konzumerističen kult, ki je porušil družbenokulturne in politične temelje Evrope. Tuje množice se, z izrazito podporo elit, naseljujejo v naše domovine, narodi našega kontinenta pa ne prevzemajo nobenih mer proti temu. Da bi našli vzoroke, in tudi rešitev  za to krizo, pa moramo iti preko skonstruiranih »resnic«, ki jih večina smatra za samoumevne; moramo pogledati za zaveso simbolov, etnomazohizma, kulturnega razkroja, oikofobije in indoktrinacije množičnih medijev.

Današnji Evropejci so se znašli pred velikimi izzivi. Tradicionalne družbene vrednote, kot so čast, dostojanstvo , volja do samopožrtvovalnosti in družbene kohezije, spoštovanje požrtvovalnosti preteklih generacij, ter dojemanje lastne generacije kot člena v verigi, ki povezuje starodavno preteklost z daljno prihodnostjo, so že dolgo spodkopavane. Današnja mladina je izgubila vsak drobec zgodovinskega spomina in identitete, s tem pa je izgubila tako vero v prihodnost, kot tudi visoka pričakovanja. Zaradi tega se mladi osredotočajo na  »tukaj in zdaj«, ter nenehno iščejo takojšnja čutna zadoščenja.  Starejši Evropejci pa imajo, v kontrastu s tem, velikokrat zmedene in staromodne poglede na družbo v kateri sedaj živijo. Veriga zgodovine je bila pretrgana, zato to kar je »sedaj« ni več nadaljevanje tistega, kar je bilo »nekoč«.

Tehnologija in znanost še vedno napredujeta, vendar pa bodo, glede na naraščujoč kulturni razkroj, intelektualno lenobo in demografski zaton, tudi možnosti za znanstveni napredek na dolgi rok začele upadati. V prvih letih drugega tisočletja smo bili priča naraščanju delovne sile, ki nima primerne izobrazbe in izkušenj-posledice tega trenda pa je bilo jasno čutiti na trgu dela in v gospodarstvu.

Naša kultura je postopoma propadala, premikajoč se proti materialistični, hedonistični, potrošniški kulturi, kar pa je rezultat počasnega uničenja prvinske evropske kulture.  Eden od zgodnjih glavnih vzrokov za to se skriva v strmogljavljenju evropske aristokracije, in pa v francoski in v ameriški revoluciji. Kasnejši  vzrok je bil razvoj industrijske,urbanizirane Evrope, ki je sčasoma začela izgubljati stik s svojimi koreninami. Od konca druge svetovne vojne pa je imela  v tem procesu razkroja glavno vlogo amerikanizirana, potrošniška kultura zabavništva, ki je zamenjala avtentične in specifične kulture Evrope.

Živimo v razdrobljeni, relativistični realnosti, v kateri so praktično vse kulturne izkušnje, norme in mite zamenjale domnevno univerzalne abstrakcije, ki se skrivajo v izrazih, kot so »humanizem«, »liberalna demokracija«, »strpnost« in »človekove pravice«.

Zgodovinski procesi, ki so se začeli z renesanso in z nastankom buržujske, materialistične civilizacije in so dosegli svoj vrhunec v liberalnih revolucijah v Ameriki in Franciji, ter so postopoma preko demokratičnih in liberalnih reform izpodrinili monarhijo in aristokracijo v Angliji, so se okrepili z vzponom kapitalizma in industrializacije, in povzročili dramatičen primer komunistične revolucije v Rusiji. Na koncu je bila Evropa prisiljena v dve svetovni vojni, ki so jo pustile kulturno in fizično zdesetkano in pohabljeno.

Zadnja stopnja v tem procesu je dotok množic migrantov iz drugih civilizacij, ki so se, s tiho in nepremišljeno privolitvijo kulturno osiromašenih Evropejcev, ki vse bolj izgubljajo stik s svojimi koreninami, naselili znotraj meja Evrope. Te etnične skupine-zaradi njihove številčnosti moramo govoriti o skupinah migrantov, ne le o posameznikih-  se zatem širijo in rastejo, na škodo naših narodov.  Evropejci pa na vse to ne reagirajo  niti v kulturnem, niti v političnem smislu, temveč tiho in pasivno dopuščajo razvoj teh dogodkov. Redke politične reakcije pa naslavljajo le simptome- imigracijo, izpodrivanje kulture, odtujitev in porast kriminala- medtem, ko se z glavnimi vzroki ne ukvarjajo.

Uporaba metapolitike

Metapolitika je družbeno transformacijska vojna na nivoju svetovnega nazora, misli in kulture. Vsakemu parlamentarnemu boju mora predhoditi, ter ga legitimirati in podpirati, metapolitična borba. Metapolitika, v svoji najboljši obliki, zmanjšuje parlamentarizem na stvar preprostih formalnosti.

Če se želimo lotiti temeljnih izzivov, s katerimi se sooča Evropa, ne bo dovolj, da se samo ozremo nazaj v preteklost,  ali pa, da se odzovemo le na najnovejše zunanje znake globoko zakoreninjenih vzrokov, ki se skrivajo za izumiranjem evropske kulture in njenih ljudstev. Moramo identificirati kontekst in vzroke situacije, v kateri smo se znašli, jih analizirati, zatem pa ukrepati-politično in kulturno- v skladu z zaključki, do katerih smo prišli. Potrebujemo torej metapolitično misel in akcijo. Metapolitična analiza se ne ukvarja le z očitnimi, vidnimi dejanji vsakodnevne politike, temveč raziskuje tisto kar nadzira in usmerja razvoj celotne družbe v dolgih časovnih obdobjih, tisto, kar se nanaša na osnovne domneve in zavest povprečnih državljanov.  Metapolitika upošteva kulturo, gospodarstvo, zgodovino, in pa  tako zunanjo, kot tudi notranjo politiko- in ne le državo, stranko ali narod. Če želimo družbo obnoviti na konstruktiven in trajen način, moramo nanjo gledati kot na celoto, kot na organizem.

V zadnjih desetletjih so se organizacije, katerih cilj je delati v korist evropskih narodov,  večinoma odločile za strategije, ki so bile zgodovinsko gledano uspešne, vendar pa ne ustrezajo modernim časom. Preprosta imitacija preteklih političnih in revolucionarnih uspehov je obsojena na propad. Preprosto povedano; vedno bo obstajal le en Cezar ali le en Napoleon. Iz zgodovine se moramo učiti, ne le kako lahko pridobimo moč in vpliv, temveč moramo tudi razumeti kaj moč pravzaprav je, kje se zares nahaja in pa kako se jo oblikuje.

Metapolitika je predpogoj za politiko- je dinamika moči, saj se manifestira na ulicah, za računalniškim ekranom, pa vse do vlade in parlamenta; preko medijev in tiska, v akademskih in kulturnih ustanovah in v civilnih družbah, kot tudi v umetnosti in kulturi. Na kratko povedano; v vseh kanalih, ki izražajo vrednote, vidne na individualni in na kolektivni stopnji.  Zaradi tega mora politični akciji predhoditi metapolitična analiza.

Sedaj pa si poglejmo marksističnega teoretika Antonia Gramscia, ki je odigral pomembno vlogo v italijanskem komunističnem gibanju v obdobju preden je fašizem prišel na oblast, in pa v času fašističnega režima. Poskusi komunistov v letih  1919-1920, da v severni Italiji prevzamejo tovarne, ter jih s tem iztrgajo iz rok buržujev, so se izjalovili. Leta 1926, štiri leta preden je prišel Mussolini na oblast, je bil Gramscil zaradi nasprotovanja režimu obsojen na dvajset let zapora, kjer je leta 1936 tudi umrl. V času prestajanja kazni je Gramsci napisal vrsto beležk, ki nam danes nudijo mnogo pomembnih nasvetov iz strategije. Te beležke so bile posthumno izdane pod naslovom Zaporniški zvezki (Prison Notebooks).

V teh zvezkih je Gramsci trdil, da država ni omejena le na politični aparat, temveč da pravzaprav deluje v zaporedju s tako imenovanim civilnim aparatom. Z drugimi besedami; vsaka politična struktura moči je okrepljena s civilnim soglasjem, ki predstavlja družbeno in psihološko podporo množic. Ta podpora se izraža na podlagi predpostavk, ki se odražajo v njihovi kulturi, svetovnem nazoru in običajih. Zato se mora vsaka politična ideologija, če želi zadržati moč, podpirati tako, da ustvarja in širi te kulturne predpostavke med množice.

Ob koncu prve svetovne vojne, v obdobju, ki so ga zaznamovale velike krize, je bila Italija razpokana zaradi nasilnih konflikotov glede dela in razlastitve zemljišč, in zaradi kolapsa mnogih njenih tradicionalnih institucij. Nemiri so dosegli vrhunec septembra 1920, ko so sindikalisti zavzeli tovarne kovinske industrije v severni Italiji, ki so bile takrat ključnega pomena za ekonomijo, ter so po zavzetju poskušali znova vzpostaviti delovanje tovarn pod nadzorom delavcev. Za kratek čas se je zdelo, da bodo, po vzoru svojih ruskih soborcev , izvedli revolucionarno tranzicijo in vzpostavili režim sovjetskega kova. Vendar pa do tega ni prišlo. Stavke so se umirile, levičarske stranke so se razpadle, dve leti kasneje pa je Mussolinijeva fašistična stranka zavzela nadzor nad državnim aparatom.

Gramsci je, medtem, ko je bil v zaporu, razmišljal, kako to, da v obdobju, ko so bile vladajoče institucije v neredu in ko je vladajočemu razredu primanjkovalo sredstev nujnih za izvrševanje oblasti, levici ni uspelo izvesti revolucije. Prišel je do zaključka, da razlaga tiči v ideologiji. Za razliko od svojih marksističnih sodobnikov, je bil mnenja, da avtoriteta države ne počiva le na policiji in na sodnem sistemu.  Gramsci, ki je bil po izobrazbi lingvist, je sprevidel, da je dominanten družbeni sloj nadziral javni diskurz, ter je zato lahko določal kako se jezik uporablja, to pa je dominantnemu sloju omogočalo, da družbeno ureditev, ki jo je predstavljal, prikazuje kot popolnoma normalno in naravno, svoje nasprotnike pa kot nekaj čudnega in grozečega.

Gramsci je prišel do podobnega zaključka tudi glede kulture. Po njegovem mnenju je izvrševanje politične moči počivalo bolj na soglasju, kot pa na sili. To je pomenilo, da država lahko vlada, ne zato, ker bi večina ljudi živela v strahu pred njeno represijo, temveč zato, ker je izbrala ideje-ideologijo, ki je prepojila celotno družbo-ki so predstavljale njena dejanja kot legitimna in popolnoma »naravna«.

Na podlagi te analize, je Gramsci razumel zakaj komunistom ni uspelo osvojiti politične moči v buržujskih demokracijah. Niso posedovali kulturnih sredstev, potrebnih za to. Nihče ne more strmoglaviti političnega aparata, če pred tem ne vzpostavi nadzor nad kulturnimi determinanti na katerih počiva temelj politične avtoritete. Najprej je treba pridobiti soglasje ljudstva, z utrjevanjem določenih konceptov v intelektualnem diskurzu, družbenih normah, miselnih navadah, sistemih vrednot, umetnosti in izobrazbi.

V tem, kar je italijanski teoretik imenoval pozicijska vojna-vojna v kateri so bile ideje in dojemanja glavne linije delitve- je bila zmaga odvisna od uspeha redefinicije prevladujočih vrednot in ustanavljanja institucij, ki so predstavljale alternativo prevladujočim institucijam, in so spodkopavale  obstoječe vrednote prebivalstva z namenom, da jih spremenijo. Duhovna ali kulturna revolucija je bila tako nujen predpogoj za politično revolucijo. Osvajanje politične moči je le poslednji korak v dolgem procesu, v procesu, ki se začne z metapolitiko.

Metapolitika, preprosto povedano oblikuje- in vpliva na-razmišljanja ljudi, svetovne nazore in tiste koncepte, ki jih ljudje uporabljajo, ko si razlagajo, in definirajo svet okoli sebe. Le, ko bo metapolitiki uspelo spremeniti te osnove, zaradi česar bo prebivalstvo začelo čutiti, da je sprememba samoumevno nujna, se bo začela uveljavljena politična moč-ki bo izgubila javno soglasje- opotekati, dokler se ne bo z velikim truščem zrušila, ali pa bo, manj odmevno, preprosto začela pojemati, dokler je ne bo zamenjalo nekaj drugega. Za metapolitiko lahko torej rečemo, da je vojna družbene transformacije, ki se bije na nivoju svetovnega nazora, misli in kulture. Levica se je že dolgo nazaj naučila boriti se na takšen način in do pred kratkim ni imela nobenega nasprotnika na metapolitičnem bojišču. Vendar pa se to spreminja, in jaz upam, da bo tudi to besedilo pripomoglo k naraščujočem razumevanju nujnosti metapolitike na desnici.

Avantgarda desnice

Če upoštevamo ta vpogled kot začetno točko, smo lahko prepričani, da politično gibanje, ki se ne ukvarja z metapolitičnim in kulturnim bojem, ne bo zmožno vzpostaviti trajnih družbenih sprememb. Vsaki politični borbi mora predhoditi metapolitična borba, ki jo legitimizira in podpira, sicer bo le-ta obsojena na boj z milini na veter.

Vzpostaviti metapolitično avantgardo in s tem postati vitalen del širše iniciative, ki želi Evropo znova postaviti na pravo pot; to je glavna misija evropske nove desnice. Za nas predstavlja metapolitika večdimenzionalno, nedogmatično, dinamično silo, ki je zmožna razložiti bistvo pomembnih  vprašanj in težav s katerimi se danes soočamo, ter razviti stališča, ki spodkopavajo in rušijo, tako politično korektno omotico v kateri smo se znašli, kot tudi neutemeljene občutke krivde in samosovraštva, ki so očitni vsakemu razmišljujočem posamezniku, ter obremenjujejo narode Evrope. 

Vendar pa namen metapolitike ni le spodkopavanje in rušenje; ona ustvarja, spodbuja, navdihuje in osvetljuje. Gledano v celoti, si naša metapolitika prizadeva spraviti v tek avtentično desnico; silo, ki postaja vse močnejša skozi naše lastne alternativne medijske kanale, pa tudi skozi luknje v cenzurirajočih medijih establišmenta. Ta sila bo, ko bo enkrat dosegla kritično maso, postala neustavljiva, ter bo na revolucionaren način širila meje javnega diskurza in tlakovala pot za evropski preporod- uspešno, neustavljivo družbeno transformacijo, ki bo obnovila čast, moč in lepoto Evrope.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.